5. 12. 2017

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Damjana Puncerja, Šempeter v Savinjski dolini, na seji 5. decembra 2017

sklenilo:

1.Predlog, naj se v odločbi ali sklepu prikrije identiteta pobudnika, se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 18. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2003 in 2004 (Uradni list RS, št. 63/03) in 23. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14, 102/15, 23/17, 40/17 in 65/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik izpodbija 18. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2003 in 2004 (v nadaljevanju ZIPRS0304-A) in 23. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Zatrjuje njuno neskladje z 2., 14. in 50. členom Ustave. Pojasnjuje, da je v obdobju od 10. 7. 2002 do 31. 8. 2016 prestajal zaporno kazen. Med tem je v obdobju od 3. 3. 2003 do 31. 8. 2016 delal s polnim delovnim časom. Zaradi uveljavitve 18. člena ZIPRS0304-A je bilo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerega je bil od začetka dela s polnim delovnim časom (med prestajanjem zaporne kazni) vključen na podlagi 24. člena ZPIZ-1, prekinjeno. O tem je bil obveščen (le) z dopisom Ministrstva za pravosodje. Glede na to, da tudi ZPIZ-2 ne določa obveznega zavarovanja zapornikov, ki delajo s polnim delovnim časom, vse od 1. 7. 2003 do 31. 8. 2016, kljub delu s polnim delovnim časom ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker se navedeno obdobje dela ne šteje v zavarovalno oziroma pokojninsko dobo, mu za to obdobje tudi ne pripadajo pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker torej protiustavne posledice izpodbijane ureditve še trajajo, meni, da kljub temu, da 18. člen ZIPRS0304-A več ne velja, izkazuje pravovarstveno potrebo za njegovo presojo. Ob tem še dodaja, da uveljavlja neskladje 18. člena ZIPRS0304-A z Ustavo le za obdobje od 1. 7. 2003 do 31. 12. 2003. Ker je po njegovem mnenju za obdobje od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2012 obstajala pravna podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zapornikov, ki so delali s polnim delovnim časom, v 24. členu ZPIZ-1, je proti Republiki Sloveniji sprožil sodni spor, v katerem za navedeno obdobje zahteva vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačilo prispevkov zanj v to zavarovanje. Pobudnik glede 23. člena ZPIZ-2 Ustavnemu sodišču predlaga, naj zadrži njegovo izvrševanje do končne odločitve o njegovi pobudi, naj njegovo pobudo obravnava absolutno prednostno ter naj prekrije njegovo identiteto.

B.

Po drugem odstavku 38.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče zaradi varstva zasebnosti odloči, da se v odločbi ali sklepu ne navedejo osebni podatki udeleženca v postopku ali osebni podatki drugega posameznika. Pobudnik je predlagal prikritje svoje identitete, vendar ni navedel razlogov, ki bi tak predlog utemeljevali. Zato je Ustavno sodišče predlog zavrnilo (1. točka izreka).

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

Člen 23 ZPIZ-2 določa, da se obvezno zavarovanje prekine v obdobju suspenza pogodbe o zaposlitvi, pripora, prestajanja zaporne kazni ali izrečenega vzgojnega, varnostnega ali varstvenega ukrepa, zaradi katerega zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena tega zakona ne morejo opravljati dejavnosti ali dela več kot 6 mesecev. Pobudnik zatrjuje, da je protiustavna ureditev, ki ne omogoča vključitve zapornikov, ki med prestajanjem zaporne kazni delajo s polnim delovnim časom, v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na to izpodbijana določba, ki ureja prekinitev obveznega zavarovanja zaradi (začetka) prestajanja (med drugim) kazni zapora, ne posega v njegov pravni položaj. Zato tudi ugoditev pobudi ne more izboljšati njegovega pravnega položaja. Ker pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 23. člena ZPIZ-2, je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

Člen 18 ZIPRS0304-A v času vložitve pobude ni več veljal. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena ZUstS lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti.

Izpodbijana določba ni učinkovala neposredno. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora ustavni pritožnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči.

7.Lastnost zavarovanca ugotavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v postopku, kot ga urejata ZPIZ-2 in Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 111/13 in 97/14 – ZMEPIZ-1). Sodno varstvo zoper odločitve Zavoda pa je v skladu z določbami Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – ZDSS-1) zagotovljeno v socialnem sporu. Zgoraj navedena stališča Ustavnega sodišča torej pomenijo, da mora pobudnik svoje ugovore o protiustavnosti ureditve, ki ne ureja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja zapornikov, ki delajo s polnim delovnim časom, najprej nasloviti na (socialno) sodišče, ki je pri odločanju vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ki mora skladno z 22. členom Ustave takšne ugovore pobudnika bodisi argumentirano zavrniti bodisi, če se z njimi strinja, po 156. členu Ustave prekiniti postopek in začeti postopek za oceno njihove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti predpisa. Zato je Ustavno sodišče tudi njegovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 18. člena ZIPRS0304-A zavrglo.

8.Ker je Ustavno sodišče pobudo zavrglo, mu ni bilo treba odločati o pobudnikovemu predlogu za začasno zadržanje izvrševanja 23. člena ZPIZ-2 in o predlogu za absolutno prednostno obravnavo njegove zadeve.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 38.a člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica