Jedro

Tožnik je utrpel trenutno srednje hudo telesno bolečino, ko je zračni val pri streljanju z avtomatsko puško z razdalje 30 centimetrov prišel do desnega sluhovoda tožnika in ga je uho zaznalo kot pok. Občasne lahke bolečine je imel tožnik še približno 15 mesecev. Poleg tega je trpel nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je moral takoj po poškodbi iskati zdravniško pomoč, bil je v bolnišničnem zdravljenju, kasneje pa je moral še velikokrat na obisk k zdravniku. Zato je tožnik iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti upravičen do pravične denarne odškodnine v znesku 2.300,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova nepremoženjske škode zaradi posledic poškodbe pri delu izplačati znesek 7.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku nad priznanim zneskom, do zahtevanih 7.900,00 EUR (torej za 500,00 EUR) tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.502,91 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila, na TRR pooblaščenca tožnika, pod pretnjo izvršbe,kot to izhaja iz te točke izreka izpodbijane sodbe. V IV. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in glede odločitve o pravdnih stroških se iz pritožbenega razloga zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku zniža prisojeno odškodnino, temu ustrezno spremeni stroškovni del odločitve, tožniku pa naloži tudi povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odločitve sodišča dalje do plačila, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je po prepričanju tožene stranke dosojena odškodnina v določeni meri previsoko odmerjena. Sodišče prve stopnje je po stališču tožene stranke odškodnino za telesne bolečine odmerilo v previsokem znesku, saj tožena stranka meni, da bi bil tožnik iz tega naslova upravičen le do odškodnine v višini 2.000,00 EUR, ne pa 2.300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku v celoti priznalo tudi odškodnino iz naslova trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 4.300,00 EUR, čeprav bi po stališču tožene stranke povsem zadoščala odškodnina v znesku do največ 3.500,00 EUR, upoštevaje, da tožnik lahko izvaja aktivnosti, ki so razvedrilne in rekreacijske narave, če pri tem ni izpostavljen hrupu. Tudi odškodnina zaradi strahu je priznana v previsokem znesku, saj bi bil po prepričanju tožene stranke tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine največ v višini 500,00 EUR in ne 800,00 EUR, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (katerega tožena stranka v pritožbi prav tako ne izpodbija) pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu zaradi škode, ki jo je utrpel pri streljanju z avtomatsko puško. Tožnik je bil namreč zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vojak, med delovnim časom na strelišču dne 3. 8. 2007, ko se je izvajalo streljanje z avtomatsko puško, pa je pri njem prišlo do akutne poškodbe sluha in sicer do akustične travme desno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost), da je tožniku zaradi nevarne dejavnosti nastala škoda in da je za to škodo odgovorna tožena stranka. Prav tako je ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev oz. delno oprostitev odgovornosti tožene stranke glede na določilo 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), na podlagi česar je zaključilo, da je tožena stranka tožniku v celoti odgovorna za škodo, ki mu je v posledici spornega streljanja z avtomatsko puško nastala.

V zvezi s samim tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na višino odškodnine za vtoževano škodo, je sodišče prve stopnje imenovalo tudi izvedenca medicinske stroke, ki je v pisno izdelanem mnenju (zaslišanje postavljenega sodnega izvedenca ni predlagala nobena od pravdnih strank) podrobno opisal in pojasnil trajanje ter intenziteto telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova telesnih bolečin upravičen do pravične denarne odškodnine v znesku 2.300,00 EUR. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik utrpel trenutno srednje hudo telesno bolečino, ko je udaril zračni val pri streljanju z avtomatsko puško z razdalje 30 centimetrov prišel do desnega sluhovoda tožnika in ga je uho zaznalo kot pok. Občasne lahke bolečine je imel tožnik posledično v hrupu še približno 15 mesecev. Poleg tega je tožnik trpel nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je moral takoj po poškodbi iskati zdravniško pomoč, bil je v bolnišničnem zdravljenju, kasneje pa je moral še velikokrat na obisk k zdravniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina povsem v skladu z prisojenimi odškodninami v podobnih primerih (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 290/2002, II Ips 33/2006, II Dor 334/2011, …), prav tako pa zasleduje cilj pravične denarne odškodnine (člen 179/2 OZ).

Nadalje je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožniku tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prisodilo v primernem znesku. Ugotovljeno je namreč bilo, da se izguba sluha negativno izraža v duševni sferi oškodovanca. Posledica tega so sramežljivost, občutek krivde, zadrega, motnja koncentracije in verbalnega komuniciranja, depresija, zaskrbljenost in frustracije, strah, nezaupljivost, zmanjšana samozavest (kar vse je ugotovil tudi sodni izvedenec medicinske stroke). Z vsemi temi težavami se je srečeval tožnik. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bo tožnik trpel tudi v bodoče, ne sicer v zvezi z vitalnimi človeškimi funkcijami, temveč bolj glede funkcije rekreacijske in razvedrilne narave, kjer obstaja možnost izpostavljanja hrupu. Razen tega je bilo ugotovljeno tudi, da je ugotovljena invalidnost III. stopnje tožnika posledica akustične travme, pridobljene ob škodnem dogodku obravnavanega dne, kar jasno izhaja iz že omenjenega izvedenskega mnenja, kot tudi iz listinske dokumentacije (odločba ZPIZ z dne 10. 9. 2009 - A15, izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje - A17). Ob upoštevanju vsega navedenega je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena v primerni višini in v skladu s 179/2 členom OZ. Prav tako je ta odškodnina primerna tudi upoštevaje dosojene škode v podobnih primerih (Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. II Ips 290/2002, II Ips 33/2006).

Tožena stranka po prepričanju pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s prisojeno odškodnino glede prestanega primarnega oz. sekundarnega strahu. Pritožbeno sodišče tudi v zvezi s prisojeno odškodnino za to obliko škode v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu upravičen do odškodnine v višini 800,00 EUR. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik utrpel primarni strah srednje intenzitete, saj je v trenutku poka na strelišču začutil bolečino v ušesu in ugotovil, da slabše sliši na desno uho, kar je trajalo nekaj minut. Poleg tega se je tožniku pojavil tudi sekundarni strah lažje intenzitete in sicer v času zdravljenja, pregledov pri zdravniku specialistu in ob nadaljnjih meritvah sluha. Ta sekundarni strah je izzvenel, ko je bilo dokončno ugotovljeno, da gre za manjšo naglušnost na desnem ušesu, pri čemer je biauralna naglušnost po Fowlerju znašala 6.6. %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode primerljiva tudi s prisojenim odškodninami za podobne škode (že omenjene odločbe Vrhovnega sodišča RS).

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.