Jedro

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel ob vstopu na avtobus tožene stranke, ko mu je kljub ustrezni obutvi (nizkim čevljem z gumijastim podplatom) spodrsnilo na prvi stopnici avtobusa, ki je bila mokra, zaradi česar je z desnim kolenom zadel v rob višje stopnice in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna. Stopnice v avtobusu so v skladu s predpisi, tehnično brezhibne in varne za uporabo. Preproge pa niso del standardne opreme, saj se te praviloma nameščajo v turistične avtobuse, ne pa v avtobuse, ki so namenjene za take (tj. medkrajevne) prevoze. Za nastali škodni dogodek je v celoti odgovoren tožnik sam, še posebej zato, ker ni imel ustrezne obutve. Zato odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža na 1.919,14 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.998,44 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, saj so bile navedbe pravdnih strank v zvezi s tem različne. Funkcijo sojenja je sodišče prve stopnje prepustilo sodnemu izvedencu A.A.. Na naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2015 je sprejelo sklep, da se odredi izvedenstvo medicinske stroke, ki pa ga nato ni realiziralo niti ga ni preklicalo. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga ni mogoče šteti kot spremembo sklepa o odreditvi izvedenstva. Nepravilna je vsebinska zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca s področja varstva pri delu. Iz izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke, A.A., je razvidno, da bi bilo potrebno v postopek pritegniti izvedenca s področja varstva pri delu. V zvezi z ugotovitvijo izvedenca, da je podplat čevljev, ki jih je tožnik nosil kritičnega dne, popolnoma gladek, opozarja, da se je škodni dogodek zgodil skoraj pet let pred ogledom avtobusa s strani izvedenca in da je tožnik čevlje ves ta čas nosil, zato se je podplat močno obrabil. Zaradi načina dela izvedenca A.A., ki je že pred ogledom 20. 4. 2015 opravil ogled le z vodjo delavnic tožene stranke, se poraja utemeljen dvom v nepristranskost izvedenca in bi zato sodišče prve stopnje moralo že iz tega razloga v postopek pritegniti drugega izvedenca, in sicer s področja varstva pri delu. Pritegnitev izvedenca z navedenega področja bi bila potrebna, ker izvedenec avtomobilske stroke očitno ni ustrezen izvedenec za obravnavani primer. Tožnik se je namreč poškodoval zaradi zdrsa na stopnicah avtobusa, zdrsi pa sodijo v področje izvedenca za varstvo pri delu. Čeprav se je tožnik poškodoval na avtobusu, to ne sodi v področje izvedenca avtomobilske stroke, saj je avtobus miroval. Da je izvedensko mnenje izvedenca A.A. pomanjkljivo, je razvidno tudi iz dejstva, da je v zvezi z „alu“ letvami (ki jih je tožena stranka namestila na stopnice avtobusa po obravnavanem škodnem dogodku in pri tem odstranila kaveljce za pritrjevanje preprog) zavzel neobrazloženo stališče, da „alu“ letve ne služijo protizdrsno, ampak zato, da obložen material stopnic še dodatno pričvrstijo in ne omogočajo zavihkov in grbančenja. Glede na to, da je bila pričvrstitev letev potrebna iz navedenega razloga, očitno plastični material, s katerim so bile stopnice obložene, ni bil tako brezhiben, kot je ugotovil izvedenec. Nedvomno lahko tudi zavihki in grbančenje materiala prispeva k nevarnosti padcev. Preproge na stopnicah v času škodnega dogodka niso bile nameščene, čeprav so bili na stopnicah nameščeni kaveljčki za njihovo pritrjevanje. Avtobus v tehničnem smislu, glede varne vožnje, brez dvoma lahko brezhibno deluje brez nameščenih preprog, vendar je proizvajalec kaveljčke za njihovo pripenjanje namestil z določenim razlogom. Če bi bila preproga nameščena, do zdrsa tožnika ne bi prišlo. Tožnik je dejansko imel obute čevlje z usnjenim podplatom, na katerem je bila nalepljena guma, pri čemer ta ni bila tako obrabljena, kot je to razvidno iz fotografije izvedenca. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sta bili nagrada za postopek in nagrada za narok glede na vrednost spornega predmeta odmerjeni previsoko. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Prerekala je njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Z izjemo delno zmotne odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasen in razumljiv pa je tudi izrek izpodbijane sodbe. Tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje pritožbenega ugovora, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da se tožnik ni poškodoval na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je spustilo v presojo odgovornosti tožene stranke za nastali škodni dogodek, očitno štelo, da se je tožnik poškodoval pri delu, kar je ugotovitev v korist tožnika. Glede na navedeno pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2015 sprejelo dokazni sklep, da se odredi izvedenstvo medicinske stroke, kasneje pa tega sklepa ni niti realiziralo niti preklicalo. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2015 sicer res sprejelo navedeni dokazni sklep (list. št. 39). Vendar pa je treba šteti, da je ta dokazni sklep kasneje razveljavilo s sklepom, sprejetim na zadnjem naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2015 (list. št. 86), s katerim je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Gre namreč za vsebinsko ravno nasprotno procesno odločitev. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je skladno z določbami ZPP in ni nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje takšen dokazni sklep izrecno preklicalo. To lahko stori s sprejetjem novega sklepa, ki po vsebini nasprotuje prej sprejetemu. Sicer pa bi bila postavitev izvedenca medicinske stroke v konkretnem primeru glede na odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo po temelju, nepotrebna in bi tožniku zgolj povzročila dodatne stroške postopka. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 30. 8. 2010. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik avtobusa. Po navedbah tožnika naj bi mu na dan škodnega dogodka okoli 7. ure ob vstopu na avtobus tožene stranke kljub ustrezni obutvi (nizkim čevljem z gumijastim podplatom) spodrsnilo na prvi stopnici avtobusa, ki je bila mokra, zaradi česar je z desnim kolenom zadel v rob višje stopnice in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (predvsem zaslišanja tožnika in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca avtomobilske stroke, A.A., ki ga je tudi zaslišalo) presodilo, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno (čeprav tožnik sicer te odgovornosti ni zatrjeval) odškodninsko odgovorna. Presodilo je, da je bil avtobus, na katerem se je tožnik poškodoval, v skladu s predpisi in varen za uporabo. Aluminijaste letve (ki so bile na stopnice nameščene po škodnem dogodku) niso del obvezne opreme in ne služijo proti zdrsom, kot je ugotovil izvedenec, del standardne opreme pa tudi niso preproge, saj se te praviloma nameščajo v turistične avtobuse, ne pa v avtobuse, ki so namenjene za take (tj. medkrajevne) prevoze.

9. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je postavljenemu sodnemu izvedencu avtomobilske stroke prepustilo funkcijo sojenja. Sodišče prve stopnje je izvedencu tako v sklepu o njegovi postavitvi z dne 24. 3. 2015 kot tudi na zaslišanju postavljalo zgolj dejanska vprašanja, na katera sodišče samo ni znalo odgovoriti, saj ni razpolagalo s potrebnim znanjem. Izvedencu je postavilo vprašanja iz njegovega področja (torej vprašanja iz avtomobilske stroke), ni pa mu postavljalo pravnih vprašanj v zvezi s presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki sodi v izključno pristojnost sodišča. Sodišče prve stopnje je izdelano izvedensko mnenje in tudi izpoved izvedenca ustrezno dokazno ocenilo, tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kot sodišču nalaga 8. člen ZPP. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v zvezi z odreditvijo izvedenstva ni postopalo skladno z določbami ZPP.

10. V pritožbi se tožnik neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati tudi izvedenca za varstvo pri delu, saj zdrsi na talnih površinah sodijo v njegovo področje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izvedenca za varstvo pri delu predlagal šele v vlogi z dne 4. 5. 2015 (v kateri je podal pripombe na izdelano izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke), torej po prvem naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2015. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo, ker ga je tožnik podal prepozno. Glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko to stori le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Iz tožnikove vloge z dne 4. 5. 2015 (hrbtna stran list. št. 78 in list. št. 79) izhaja, da naj bi tožnik šele na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke (ki ga sicer ni predlagal, predlagala ga je tožena stranka) ugotovil, da postavljeni izvedenec ni ustrezen in da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca za varstvo pri delu. Po presoji pritožbenega sodišča bi lahko tožnik (sploh glede na to, da ima v postopku pooblaščenca, ki je odvetnik) vsaj že ob vložitvi tožbe vedel, kateri sodni izvedenec je pristojen za vprašanje tovrstnega škodnega dogodka in bi torej lahko izvedenca za varstvo pri delu predlagal pravočasno, tj. najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tožnik pogoja nekrivde iz četrtega odstavka 286. člena ZPP ni izkazal, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog pravilno zavrnilo in s tem ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. Prav tako niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo tega dokaza po uradni dolžnosti glede na določbo prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je namreč po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale pravdne stranke, lahko ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev.

11. Ni mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, v katerih tožnik navaja okoliščine, ki naj bi kazale na pristranskost postavljenega izvedenca, in sicer, da je še pred ogledom 20. 4. 2015 opravil ogled zgolj v prisotnosti tožene stranke in da je od tožene stranke zahteval določene podatke in dokumentacijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih ugovorov tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal niti ni predlagal postavitve drugega izvedenca avtomobilske stroke. Navedenih pritožbenih navedb zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer po oceni pritožbenega sodišča ni nerazumno od izvedenca pričakovati, da od ene od pravdnih strank zahteva določene podatke in dokumentacijo, s katerimi ta stranka razpolaga.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni podana niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožena stranka je kot tožnikov delodajalec na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) odgovorna za škodo, ki tožniku kot delavcu nastane pri delu ali v zvezi z delom. Povrniti mu jo mora po splošnih pravilih civilnega prava, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so bile kritične stopnice v avtobusu v skladu s predpisi, tehnično brezhibne in varne za uporabo ter da preproge na stopnicah niso bile del standardne opreme v avtobusu. Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da bi morala tožena stranka na stopnice namestiti preproge, ki bi preprečile njegov zdrs in posledično poškodbo. Na stopnicah nameščene preproge bi po oceni pritožbenega sodišča sicer res morda lahko vplivale na nastanek in potek škodnega dogodka, vendar dejstvo, da tožena stranka ni poskrbela za njihovo nameščenost, še ne pomeni, da je odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Postavljeni sodni izvedenec je namreč ugotovil, da preproge niso del standardne opreme in da je bilo z namenom pridobitve potrdila o skladnosti konkretnega avtobusa potrebno namestiti le ustrezno talno oblogo iz umetne mase, ki ima površino proti zdrsu. Postavljeni sodni izvedenec je na ogledu tudi ugotovil, da se talna obloga avtobusa, na katerem se je tožnik poškodoval, še ni (čeprav je bil škodni dogodek skoraj pet let pred ogledom) menjavala, da ni obrabljena in da nudi zadostno oporo, tudi ob prisotnosti razlite tekočine – vode. Pritožbeno sodišče se glede na navedene ugotovitve strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je za nastali škodni dogodek v celoti odgovoren tožnik sam, še posebej zato, ker ni imel ustrezne obutve. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da je na dan škodnega dogodka nosil nizke čevlje z gumijastim podplatom, kar pa se je v postopku izkazalo za neresnično. Tožnik sam je namreč izpovedal, da je nosil čevlje z usnjenim podplatom, na katerega si ni dal namestiti gume (list. št. 95), in ki je bil po ugotovitvi izvedenca popolnoma gladek. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik izpovedal, da je imel na podplatu čevljev nameščeno gumo. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da je podplat čevljev, ki jih je tožnik pokazal izvedencu, obrabljen zaradi večletne uporabe in da na dan škodnega dogodka (skoraj pet let pred ogledom) še ni bil tako obrabljen. Tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni izpostavil, prav tako tega ni navedel tožnik sam v svoji izpovedi. Glede na navedeno je v celoti pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ni odgovorna.

14. Do pritožbenih navedb, da stopnice avtobusa očitno niso bile brezhibne, če je bilo nanje potrebno zaradi gubanja in grbančenja talne obloge nameščati aluminijaste letve, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj predstavljajo novo dejstvo, ki ga tožnik v dosedanjem postopku ni navajal, v pritožbenem postopku pa ni dokazal, da tega ni mogel storiti že prej (prvi odstavek 337. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 286. člena ZPP).

15. Tožnikova pritožba pa je utemeljena v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo v previsokem znesku. Glede na vrednost spornega predmeta (16.000,00 EUR) znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) 477,10 EUR (in ne 510,00 EUR), nagrada za narok po tar. št. 3102 pa znaša 440,40 EUR (in ne 471,60 EUR). V ostalem delu so bili stroški odmerjeni pravilno. Pritožbeno sodišče je tako zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v II. točki izreka tako, da je znesek stroškov tožene stranke zmanjšalo z zneska 1.998,44 EUR na znesek 1.919,14 EUR, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka upravičena do naslednjih stroškov: nagrada za postopek 477,10 EUR, nagrada za narok 440,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 206,25 EUR in stroški postavljenega sodnega izvedenca 775,39 EUR.

16. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Ugotovilo je namreč, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravno podlago za takšno odločitev pritožbenemu sodišču daje 353. člen ZPP.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen, saj je uspel le s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ki predstavlja sorazmerno majhen del pritožbe (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.