Jedro

V izrazih izdati in ovaditi je vsebovan očitek zavestnega in aktivnega ravnanja.

V primerih iz 3.tč. 3.čl. ZKND, ko gre za "vojno zločinstvo", ki predstavlja kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo, za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da je podan poseben namen iz 2.čl. ZKLD, saj je takšno dejanje kaznivo po splošnih pravnih načelih civiliziranih narodov in po določbah mednarodnega prava.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojene V.C., sedaj G., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27.6.1946, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 17.8.1946, v odločbi o vštetju pripora spremeni tako, da se obsojenki v izrečeno kazen všteje pripor od 27.4.1946 do 27.6.1946 do 15.45 ure, sicer pa se v preostalem delu zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 27.6.1946 je bila V.C., sedaj G., spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD in ji je bila izrečena na podlagi 16. člena Uredbe o vojaških sodiščih (UVS) v zvezi z 18. členom ZKLD kazen 10 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom. V kazen ji je bil vštet pripor od 20.5.1946 od 20. ure do 27.6.1946 do 15.45 ure. Na pritožbo javnega tožilca je Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani s sodbo z dne 17.8.1946, to kazen zvišalo na 1 leto in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojene dne 9.10.1996 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi se navaja, da je bila obsojenka kot idejna in politična nasprotnica komunizma dne 27.4.1946 aretirana, v priporu pa so jo pretepali in izsiljevali priznanje. Šlo je za političen proces. Obsojenka je bila v času dogajanja mladoletna. Sodišče je kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bila C. obsojena, kaznivo dejanje in ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, nadalje, ali je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti ter ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni. Nadalje se v zahtevi navaja, da kaznivo dejanje z ravnanjem obsojenke ni bilo storjeno, saj ni šlo za aktivno ravnanje z namenom, da žrtev pride v kazenski pregon, oziroma da se nad njo začne izvajati teror in prisiljevanje. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče uporabilo pri izreku kazni določbe Uredbe o vojaških sodiščih oziroma v čem naj bi bile te milejše od določb Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. Sodba je v tem pogledu nerazumljiva in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kazenski zakon je kršen glede vštevanja pripora, saj je bila obsojenka priprta od 27.4.1946 dalje, v sodbi pa je navedeno, da se ji všteje v izrečeno kazen pripor od 20.5.1946 dalje. Vložniki zahteve nadalje navajajo, da je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedbo priče J.Š., ki pa je o poteku dogajanja le ugibala oziroma zaključevala, zato takšno pričanje ne more predstavljati upoštevnega dokaza. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, stroške kazenskega postopka pa naloži v breme proračuna.

Vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker v izreku pravnomočne sodbe niti v abstraktnem povzetku dejanskega stanu kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD ni naveden motiv kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Obsojena V.C. je bila rojena 17.11.1926. Dejanji, ki ju ji očita izpodbijana sodba, sta bili storjeni marca 1945, to pa pomeni, da je bila obsojenka v času storitve dejanja po takrat veljavnih predpisih starejši mladoletnik, katerega se je lahko kaznovalo s prostostno kaznijo (paragrafa 14 in 30 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929).

Navajanje zahteve, da je bila obsojenka aretirana kot politična nasprotnica komunizma, da so jo v priporu pretepali in izsiljevali priznanje, kot tudi ocena, ki smiselno izhaja iz zahteve, da govorjenja obsojenke ni moč šteti kot zavestno prijavljanje z namenom prijave, ki bi privedla do aretacije, zapora in mučenja, so vprašanja dejanskega stanja, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni moč uveljavljati. V opisu dejanj v izreku izpodbijane prvostopne sodbe je naveden očitek, da je enkrat meseca marca 1945 izdala F.S. in je bil ta zato aretiran in zaprt in da je 4.3.1945 ovadila Z.Z. in je bila ta zato aretirana, zaprta in močno pretepena. V izrazih izdati in ovaditi je vsebovan očitek zavestnega in aktivnega ravnanja, opisana pa je tudi vzročna zveza med takšnim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico. V opisu dejanj, zaradi katerih je bila obsojena V.C. spoznana za krivo kaznivih dejanj po 3. točki 3. člena ZKLD, ni pomanjkljivosti, ki jih uveljavlja zahteva, to je, da v opisu ravnanja obsojene ni znakov navedenega kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti izrecno ne uveljavlja, da v izreku pravnomočne sodbe ni naveden motiv kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD, kar sicer vrhovni državni tožilec v svojem mnenju šteje kot razlog za ugoditev zahtevi. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da v primerih iz 3. točke 3. člena ZKND, ko gre za "vojno zločinstvo", ki predstavlja kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo, za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da je podan poseben namen iz 2. člena ZKLD, saj je takšno dejanje kaznivo po splošnih pravnih načelih civiliziranih narodov in po določbah mednarodnega prava.

Vprašanje dokazne vrednosti izpovedbe priče J.Š. je vprašanje dokazne ocene, to pa je dejansko vprašanje, ki ga po že navedeni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni moč uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

S tem ko je sodišče pri odmeri kazni za obsojenko uporabilo določbo 16. člena UVS, je sicer bil kršen zakon, saj bi sodišče moralo kazen odmeriti po določbah ZKLD, navedena kršitev pa je v korist obsojenke. Po določbi 2. točke 4. člena ZKLD za dejanje po 3. členu ZKLD, storjeno v času vojne, ni bilo moč izreči nižje kazni kot 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, medtem ko je sodišče obsojenki na podlagi 16. člena določbe UVS izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

Vložnikom zahteve pa je treba pritrditi, da je sodišče obsojenki napačno vštelo v izrečeno kazen čas, ki ga je prebila v priporu, to je od 20.5.1946 dalje, medtem ko je iz ovadbe UDV za Slovenijo razvidno, da je bila priprta od 27.4.1946 dalje. To kršitev zakona v škodo obsojenke je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenki v izrečeno kazen vštelo tudi pripor od 27.4.1946 do 20.5.1946. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti deloma ugodilo, v ostalem pa zahtevo v skladu z določbo 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.