Jedro

Plačilo obresti sta pravdni (takrat pogodbeni) stranki dogovorili ob sklenitvi pogodbe, kar sta smeli storiti glede na 1. odstavek 558. člena ZOR. Tožena stranka je ugovarjala njihovi višini (z navedbo, da so 8% mesečne obresti oderuške), in je sodišče ta njen ugovor upoštevalo. Obresti, kot jih je dosodilo sodišče druge stopnje, so dosojene po analogiji s 3. odstavkom 399. člena ZOR, ki določa da znašajo obresti, če so dogovorjene, med posamezniki toliko, kot jih banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti v uvodu navedenega deviznega zneska in za plačilo obresti za hranilne vloge na vpogled v DEM v kraju izpolnitve, in sicer od tolarske protivrednosti deviznega zneska za čas od dneva posojila do plačila. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno glede glavnice, po uradni dolžnosti pa je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega zahtevka in naložilo toženi stranki plačilo obresti po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled v nemških markah v kraju izpolnitve od deviznih zneskov.

Zoper tako odločitev je tožena stranka vložila pravočasno laično revizijo "iz revizijskih razlogov člena 385 ZPP." Toženca v njej menita, da je sodišče priznalo tožnici razpolaganje v nasprotju z moralo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz čl.3, odst.3, tč. 2 ZPP. Sodišče je priznalo tožnici njena razpolaganja, čeprav so bila špekulativne narave. Obširno razlaga dogodke po poteku roka za vrnitev dolga, ko naj bi tožnica postala nasilna in neučakana. Z diskreditiranjem v okolju, v katerem živita toženca, jima je tožnica povzročila veliko škodo, in je onemogočila toženca pri izvajanju obrti. Sodišče bi toženca moralo opozoriti na njune procesne pravice, tudi na pravico uveljavljati v pobot. Nedopustno je, da sodišča prizna terjatev, o nasprotni terjatvi pa ne odloči z isto sodbo. Končno tožena stranka tožnici v reviziji očita, da ta nezakonito zadržuje original kupne pogodbe za njeno stanovanje ter ga zato toženka ne more prodati in tožnici povrniti njenega posojila. Toženca predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska ugotovitev postopka je, da sta pravdni stranki sklenili tri posojilne pogodbe za različne devizne zneske, ki bi jih tožena stranka morala vrniti do 31.12.1994. Temu dejstvu tožena stranka nikoli med postopkom ni oporekala. Tožeča stranka kot posojilodajalec je svojo pogodbeno obveznost izpolnila z izročitvijo obljubljenih stvari (denarja). Posojilojemalec (tožena stranka) pa svoje obveznosti za vrnitev enake količine stvari iste vrste in kakovosti (1. odstavek 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) ni izpolnil. Rok za vrnitev posojila je namreč potekel, tožena stranka pa denarja ni vrnila. Tožbeni zahtevek za glavnico torej ne more biti v nasprotju z moralo, ker z njim tožeča stranka zahteva tisto, do česar je v skladu z zakonskimi določili upravičena.

Plačilo obresti sta pravdni (takrat pogodbeni) stranki dogovorili ob sklenitvi pogodbe, kar sta smeli storiti glede na 1. odstavek 558. člena ZOR. Tožena stranka je ugovarjala njihovi višini (z navedbo, da so 8% mesečne obresti oderuške), in je sodišče ta njen ugovor upoštevalo. Obresti, kot jih je dosodilo sodišče druge stopnje, so dosojene po analogiji s 3. odstavkom 399. člena ZOR, ki določa da znašajo obresti, če so dogovorjene, med posamezniki toliko, kot jih banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

V razpolaganju tožeče stranke po mnenju revizijskega sodišča ni najti elementov nemorale, saj je bil njen zahtevek postavljen v skladu s posojilno pogodbo in pozitivnimi predpisi. Tistemu delu zahtevka, ki ni v skladu z zakonskimi normami in sodno prakso, ni bilo ugodeno. V čem naj bi bilo razpolaganje tožeče stranke špekulativno, revizija ni obrazložila. Po oceni revizijskega sodišča ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo tudi (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijske navedbe o ravnanju tožnice po izteku roka za vrnitev posojila za odločitev o utemeljenosti revizije niso pravno odločilne. V reviziji ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja oz. očitati sodišču zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Če tožnica nezakonito zadržuje original kupne pogodbe, ima tožena stranka na voljo pravna sredstva za varstvo njenih pravic. Zatrjevano ravnanje pa ne more vplivati na drugačno presojo o tej pravdni zadevi.

Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da bi tožena stranka lahko morebitno svojo terjatev ugovarjala v pobot le v postopku pred sodiščem prve stopnje, do zaključka glavne obravnave. Očitek, da bi sodišče toženca moralo opozoriti na njune pravice, je povsem neutemeljen. Ob pomanjkanju ustreznih trditev o obstoju nasprotne terjatve, predvsem pa ob tem, ko se toženca nista udeležila naroka za glavno obravnavo, na katerega sta bila pravilno povabljena, je tak očitek zgrešen.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da očitki v reviziji niso utemeljeni in je zato moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o revizijskih pravdnih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila in do njihove povrnitve ne bi bila upravičena, saj z revizijo ni uspela. Odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je v pristojnosti prvostopenjskega sodišča.