Jedro

Odločilnega dejstva, da med tožnico in njenim očetom ni bilo volje, da tožnica v trenutku sklepanja pogodbe postane izključna lastnica spornega stanovanja, sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj na podlagi presoje listine, marveč tudi na podlagi tožničine izpovedbe in izpovedb prič. Zato pritožbeno sodišče brez obravnave ne bi smelo ugotoviti, "da je tožnica v celoti odkupila stanovanje" ter, "da ji zapustnik ob tem dejanju priznava lastninsko pravico tudi na drugi polovici stanovanja v smislu učinka posadne listine".

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da v zapuščino po pokojnem J. P., roj. 4.4.1931 in umrlem 2.9.1996, ne spada solastninski delež do 1/2 dvosobnega stanovanja v bloku v Mariboru, ter da se pri tem stanovanju odredi vknjižba solastninske pravice v korist tožnice do 1/2, ko bodo za to podani pogoji. Toženko je zavezalo, da mora tožnici povrniti 71.360.000 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2002. Zoper to sodbo se je pritožila tožnica, pritožbeno sodišče pa ji je ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženko je zavezalo, da mora tožnici povrniti 780.400 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2002 ter 102.600 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002. V razlogih je navedlo, da iz potrdila z dne 29.12.1991 izhaja, da je tožnica odkupila celotno stanovanje ter da je zato izključna lastnica. Spremembo sodbe je utemeljilo z določbo 2. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99-2/2004-ZPP).

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču očita, da sodbe ne bi smelo spremeniti na podlagi 2. točke 358. člena ZPP, saj se sodba sodišča prve stopnje ne opira samo na listino z dne 29.12.1991. Pritožbeno sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo potrdilo z dne 29.12.1991. Prav tako ni zavzelo stališča do ostalih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niti do dokazov, ki jih je izvedlo. Tako se ni opredelilo do zapisa v omenjenem potrdilu, da "stanovanje po najini smrti tako in tako pripada najini edini hčerki P. H.". Ta zapis namreč kaže, da se je zapustnik štel za solastnika spornega stanovanja. Enako je izpovedala tudi tožnica, sodišče prve stopnje pa je na njeno izpovedbo oprlo svoje ugotovitve. Gre za izjavo, da se tožnica ni že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za stanovanje vpisala kot izključna lastnica, ker je bil oče starejši človek in je želel imeti neko sigurnost. Pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča niti glede ostalih dejstev kot je npr. to, da je zapustnik v oporoki razpolagal s solastniškim deležem na stanovanju. Pritožbeno sodišče prav tako ni pojasnilo, kako ocenjuje kupoprodajno pogodbo z dne 18.11.1991, v kateri sta kot kupca navedena tožnica in zapustnik, vsak do 1/2. Iz obrazložitve sodbe sicer izhaja, da ima ta pogodba elemente simuliranega posla, da pa ne gre za simuliran posel, ker simulacija ne more biti v navedbi pogodbenih strank. Kakšna je pravna narava in veljavnost take pogodbe, pa pritožbeno sodišče ni pojasnilo. Ostajata tako dve nasprotujoči si trditvi, namreč da kupoprodajna pogodba z dne 18.11.1991 ni simuliran pravni posel, hkrati pa da je bila volja kupcev vendarle drugačna, kot izhaja iz pogodbe. Poleg kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje) je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Končno je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Potrdilo z dne 29.12.1991 namreč tožnici ne zagotavlja stvarnopravnega upravičenja. Zgolj to, da je zapustnik v potrdilu uporabil izraz, da je tožnica "odkupila" celotno stanovanje, še ne pomeni, da ima tudi lastninsko pravico na stanovanju. Ta listina dokazuje zgolj to, da je denar za nakup stanovanja prispevala tudi ona. Zato je morda upravičena do obligacijskega zahtevka, nikakor pa ne do stvarnopravnega. Zapis, da stanovanje po smrti zapustnika tako in tako pripada tožnici, bi ob izpolnitvi ostalih predpostavk lahko kvečjemu šteli za oporoko.

Seveda pa je treba pri tem upoštevati, da vsaka kasnejša oporoka razveljavi predhodno.

Tožnica je odgovorila na revizijo, pri čemer zavrača revizijska pravna naziranja in poudarja, da je pritožbeno sodišče zapustnikovo izjavo z dne 29.12.1991 utemeljeno drugače dokazno ocenilo. Ta izjava je namreč jasna glede tega, da sta sporno stanovanje odkupila in plačala s svojim denarjem tožnica in njen mož. Je tudi v skladu s tistim, kar so izpovedali tožnica, njen mož in druge priče. Zapustnik je bil tako zgolj formalni kupec, in pripis v izjavi, da stanovanje po zapustnikovi smrti tako in tako pripada tožnici, ni v nikakršnem nasprotju z ugotovitvijo, da sta bila dejanska kupca tožnica in njen mož. Ker je zapustnik pri nakupu stanovanja sodeloval zgolj formalno, ni mogel pridobiti solastninske pravice. Sodišče prve stopnje in toženka nista mogla pojasniti, zakaj je tožnica plačala celotno kupnino, če pa naj bi zapustnik hkrati zadržal solastninsko pravico do 1/2. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Do solastnine pride vselej, ko je rezultat pridobitve lastninske pravice na neki stvari tak, da ima to pravico istočasno več kot ena oseba. Če gre za pridobitev na podlagi kupoprodajne pogodbe, je (poleg splošnih predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - 33. in 34. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80-36/90-ZTLR) potrebno, da pridobitelji skupaj nastopajo kot kupci z določenimi alikvotnimi deleži. Takšno ali drugačno njihovo medsebojno razmerje glede plačila kupnine ne vpliva na pridobitev solastnine. Ne glede na to, v kakšnem razmerju so jo kupci plačali, oziroma kdo jo je plačal, bodo solastnino pridobili po dogovorjenih deležih. Če gre za nepremičnine, po deležih, kot so zapisani v pogodbi, in nato na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki mora biti skladno s pogodbo, z vpisom solastninske pravice po teh deležih. Od sklenitve kupoprodajne pogodbe (v kateri so navedeni kupni deleži kupcev, ki naj bi postali solastniški deleži) se lahko kupci med seboj dogovorijo tudi za drugačne deleže, lahko se jim odpovedo, lahko pa jih tudi prenesejo (v bistvu gre v takih primerih za razpolaganja s terjatvijo iz kupoprodajne pogodbe).

Zdi se, da je imelo pritožbeno sodišče v mislih tak dogovor, ko je navedlo: "Taka situacija ob dejstvu plačila celotne kupnine za stanovanje po tožnici s soglasjem zapustnika pove, da sta se tako dogovorila, kot to jasno pove tudi vsebina izjave z dne 29.12.1991 s konkretno besedo, da je tožnica 'odkupila' celotno stanovanje". Na to kaže tudi naslednja navedba istega sodišča: "Po oceni pritožbenega sodišča pa prav vsebina izjave z dne 29.12.1991 zapustnika, da je tožnica v celoti odkupila stanovanje in v kontekstu izpovedbe tožnice pove, da ji zapustnik ob tem dejanju priznava lastninsko pravico tudi na drugi polovici stanovanja v smislu učinka posadne listine".

Pritožbeno sodišče je torej izjavo oziroma potrdilo z dne 29.12.1991 (v nadaljevanju: listina z dne 29.12.1991) ocenilo kot dokaz (mišljeno kot dokazni argument), da sta se kupca dogovorila, da bo stanovanje tožničina izključna lastnina. Tudi če je bila kupoprodajna pogodba sklenjena z J. P. kot navideznim kupcem (tu res ne bi šlo za simulirano pogodbo /66. člen ZOR/, pač pa za t.i. pogodbo z navideznim kupcem, kjer ni navideznosti vsebine pogodbe, marveč naj ne bi bila v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika (več o tem glej D. Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem, Pravosodni bilten 1988, št. 1/2, str. 54-57), je za razmerje med njim in tožnico (kot resnično kupko) bistveno, da gre med njima (oz. med tožnico in med oporočno dedinjo) lahko le za zahtevke na podlagi samostojnega pravnega razmerja navideznega kupca z resnično kupko. To razmerje pa naj bi po mnenju pritožbenega sodišča dokazovala listina z dne 29.12.1991, ki naj bi jo (po mnenju istega sodišča) prvostopno sodišče zmotno presodilo.

Sodišče druge stopnje mora (in sme) s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje (poleg primerov iz 1., 3. in 4. točke 358. člena in tedaj še 357. člena ZPP) le, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira s a m o n a t e d o k a z e (2. točka 358. člena ZPP - razprlo VS RS). Ker pa sodišče prve stopnje odločilnega dejstva, da med tožnico in njenim očetom ni bilo volje, da tožnica v trenutku sklepanja pogodbe z dne 18.11.1991 postane izključna lastnica spornega stanovanja, ni ugotovilo zgolj na podlagi presoje listine z dne 29.12.1991 (ter pogodbe z dne 18.11.1991), marveč tudi na podlagi tožničine izpovedbe (ki je po mnenju sodišča prve stopnje resnicoljubno in pošteno izpovedala, da ni postala izključna lastnica stanovanja zato, ker je bil oče starejši človek in je hotel imeti neko sigurnost, ter da sta oba z možem bila soglasna v tem, da postane le solastnica polovice stanovanja) in izpovedb prič M. Š., N. S., F. Š., Z. Š., F. P. in M. P., pritožbeno sodišče brez obravnave ne bi smelo ugotoviti, "da je tožnica v celoti odkupila stanovanje" ter, "da ji zapustnik ob tem dejanju priznava lastninsko pravico tudi na drugi polovici stanovanja v smislu učinka posadne listine". To, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do drugih (prej omenjenih) dokazov je zato le logična posledica prekoračitve pooblastila iz 2. točke 358. člena ZPP. Na seji namreč ne more (drugače) ocenjevati dokazov (in potem spreminjati ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih), ki niso listinski, indični ali posredno izvedeni.

Ker je tako v postopku pred sodiščem druge stopnje prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Glede na do sedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.