Jedro

Če je tožnik na naroku, na katerem toženec ni bil navzoč, tožbeni zahtevek zmanjšal, potem sodišču ni bilo treba ravnati po 6. odstavku 185. člena ZPP in zapisnika vročati tožencu, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača 600.000,00 SIT z obrestmi po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge na vpogled za čas od 15.02.1999 do 14.01.2001, zakonske zamudne obresti od glavnice od 15.01.2001 dalje do plačila in mu povrne 134.120,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec. V pritožbi je navedel, da bi prvostopno sodišče moralo preložiti razpravo, saj se v skladu z zakonskimi določili ne sme oddaljevati od doma več kot 50 metrov oziroma samo na pooblastilo lečečega zdravnika za kontrolne preglede. Tožnik je v postopku spremenil tožbeni zahtevek glede obresti, zaradi česar bi prvostopno sodišče od toženca moralo pridobiti soglasje za spremembo tožbe. Poslati bi mu moralo prepis zapisnika o naroku, na katerem je bil zahtevek spremenjen, česar ni storilo, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ravno tako ni upoštevalo določil Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o sodelovalni dolžnostni med tožečo in toženo stranko. Po dogovoru in v pogodbi je bilo opredeljeno, da v kolikor ne bo možna denarna poravnava, je ta lahko storjena v obliki blaga, o čemer sta se pravdni stranki dogovorili. Ker tožnik pri kompenzaciji ni sodeloval, mu ne pripadajo obresti. Sploh pa bi prvostopno sodišče po uradni dolžnosti moralo preveriti, ali je tožnik imel dovoljenje za opravljanje kreditnih poslov s strani banke Slovenije. Pritožnik je namreč mnenja, da tožnik te posle opravlja na črno, zaradi česar so nični. Sodišču druge stopnje je zato predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi.

Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tej pravdni zadevi odločalo že drugič. Njegova prva odločitev je bila s strani drugostopnega sodišča razveljavljena, ker je s tem, ko tožencu ni dalo možnosti, da se po spremembi tožbe na glavni obravnavi (na kateri toženec ni bil navzoč) o njej izreče, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

To kršitev je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku odpravilo, saj je tožencu poleg vabila na narok dne 21.12.2004 vročilo tudi prepis zapisnika z naroka dne 18.03.2003. Toženec je tako bil seznanjen s spremenjenim tožbenim zahtevkom, s katerim je tožnik od njega namesto zakonskih zamudnih obresti za čas od 15.02.1999 do 27.09.2000 zahteval 5% pogodbene obresti in za čas od 28.09.2000 do 14.01.2001 4% pogodbene obresti, vendar pa na takšno spremembo ni odgovoril. Ravno tako se ni udeležil naroka dne 21.12.2004, na katerem bi se o njej lahko izrekel, narok pa je bil po presoji drugostopnega sodišča opravljen pravilno kljub njegovi odsotnosti. Iz predloženih zdravniških spričeval namreč res ni razviden upravičen vzrok za njegovo preložitev (bolniški stalež, nezmožnost prihoda na sodišče ali podobno), medtem ko toženčeve sedanje pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno širjenje preložitvenih razlogov, zato s pritožbo v tem delu ne more uspeti.

Tožnik je na tem naroku ponovno modificiral tožbeni zahtevek, s čimer pa toženec zaradi svoje nenavzočnosti ni bil seznanjen. Toženec pritožbeno zatrjuje, da bi prvostopno sodišče moralo zaradi te spremembe tožbe postopati po VI. odstavku 185. člena ZPP (tako kot v prejšnjem postopku) in narok preložiti, njemu pa vročiti prepis zapisnika ter mu pustiti čas, da se o spremembi tožbe izjavi, s čimer pa sodišče druge stopnje tokrat ne soglaša. Prvostopno sodišče je tožencu namreč pravilno pojasnilo, da tožnik tožbe ni spremenil v smislu II. odstavka 184. člena ZPP, kjer bi bilo takšno ravnanje sodišča potrebno, temveč je tožbeni zahtevek le zmanjšal, saj je namesto 4% oziroma 5% pogodbenih obresti zahteval te obresti le še po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (torej po nižji obrestni meri). Ker zmanjšanje tožbenega zahtevka po izrecni določbi III. odstavka 184. člena ZPP ne pomeni objektivne spremembe tožbe, ravnanje sodišča po 185. členu ZPP ni bilo potrebno, s tem pa tudi ni podana v tožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Končno pa je pravilna tudi odločitev o samem temelju in višini tožbenega zahtevka. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je toženec tožniku dolgoval kaj drugega kot denar (njegova obligacija ni alternativna, niti ne gre za fakultativno upravičenje), kot je to tožencu pravilno obrazložilo že prvostopno sodišče, zato pritožbeno zatrjevanje o tožnikovem nesodelovanju pri kompenzaciji na odločitev ne more vplivati, medtem ko so obresti dosojene v skladu s 399. členom ZOR (pogodbene obresti) in s 277. ter 324. členom ZOR (zamudne obresti). Na zadnje pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo preveriti, ali je tožnik imel dovoljenje za opravljanje kreditnih poslov, pa sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj zanje toženec ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (I. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je tako toženčeva pritožba v celoti neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).