Jedro

Tožeča stranka ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka, in sicer vsakemu po 4.093,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje v pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek tožeče stranke, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh poravnati toženi stranki pravdne stroške v višini 4.620,75 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 4.620,75 EUR.

Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po oceni tožeče stranke je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev, da mesečna najemnina za najem poslovnih prostorov v stavbi M. znaša 10.840,23 EUR. Nepravilen in pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ugotovitvena tožba ni sklepčna. Spremembo obligacijskega razmerja je mogoče doseči z oblikovalno tožbo, pri čemer pa mora oblikovalno upravičenje izhajati iz materialnega predpisa. Oblikovalna tožba je dopustna le tam, kjer je to določeno po materialnem pravu. V konkretnem primeru pa takšnega predpisa ni. Pravdni stranki sta se v najemni pogodbi dogovorili, da najkasneje 18 mesecev po izselitvi najemnika, najemnik preneha plačevati najemnino za izpraznjene prostore, zaradi česar bosta pogodbeni stranki stranki sklenili aneks k najemni pogodbi. Tožeča stranka je z dopisom z dne 29.10.2010 delno odpovedala najemno pogodbo, kar pomeni, da je s potekom 18-mesečnega obdobja v skladu s pogodbeno določbo prenehala njena obveznost plačevati najemnino za izpraznjene poslovne prostore. Glede na to, da se je spremenil predmet najema, je potrebno prilagoditi oziroma znižati tudi višino najemnine. V tej zvezi pritožba opozarja na določeno pravno prakso.

Tako tožena stranka kot stranski intervenient sta po svojih pooblaščencih podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi ugodi in se sklep o izdani začasni odredbi z dne 23.10.2012 razveljavi ter se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki 146,76 EUR stroškov postopka, in sicer v osmih dneh. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper ta sklep se je po svojem pooblaščencu prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in v pritožbi podala iste navedbe, kot jih je uveljavljala v pritožbi zoper sodbo.

Tožena stranka in stranski intervenient sta po svojih pooblaščencih podala vsak svoj odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo in pritožba tožeče stranke zoper sklep nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, pri čemer mora tožeča stranka za vložitev ugotovitvene tožbe izkazati pravno korist. Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve take tožbe (prvi in drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Seveda ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo(1).

V konkretnem primeru je tožeča stranka vložila zoper toženo stranko ugotovitveno tožbo: s primarnim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev, da znaša mesečna najemnina po najemni pogodbi med strankama (notarski zapis z dne 26.5.2010 - priloga A2) po datumu 1.5.2012 za najem nepremičnine na naslovu T. 10.840,23 EUR; s podrednim zahtevkom pa je uveljavljala ugotovitev, da terjatev iz naslova najemnine po omenjeni najemni pogodbi od 1.5.2012 v presežku nad 10.840,23 EUR ne obstoji. Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka za takšen tožbeni zahtevek nima nobene pravne podlage. Iz točke 5 najemne pogodbe med strankama (Priloga A2) namreč jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki za najem poslovnega prostora v T., dogovorili mesečno najemnino v višini 25.970,00 EUR. Pogodbeni stranki najemne pogodbe v tem delu (glede višine mesečne najemnine po 1.5.2012) kasneje nista sporazumno spremenili. Res je sicer, da sta se pogodbeni stranki v točki 9 omenjene najemne pogodbe dogovorili, da bo najemnik do določenega obdobja najeti poslovni prostor delno izpraznil in da bo najemnik najkasneje 18 mesecev po izselitvi prenehal plačevati najemnino za izpraznjeni prostor, vendar pod pogojem, da bosta pogodbeni stranki v tej zvezi (glede znižanja dogovorjene najemnine iz 5. točke najemne pogodbe) sklenili dodatek (aneks) k najemni pogodbi in z njim (sporazumno) uredili višino mesečne najemnine po izteku 18-mesečnega obdobja po datumu delne izselitve (delne izpraznitve najetih poslovnih prostorov). To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da tožeča stranka sploh ni izkazala (pogodbene) pravne podlage za ugotovitev, da znaša mesečna najemnina za najeti poslovni prostor (po tem, ko je bil s strani najemnika prostor delno izpraznjen) po datumu 1.5.2012 10.840,23 EUR (oziroma da najemnina v presežku tega zneska ne obstoji). Najemna pogodba se lahko odpove le sodno (prvi odstavek 26. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP), česar pa tožeča stranka v konkretnem postopku sploh ni zatrjevala. To pa pomeni, da delna odpoved pogodbenega razmerja, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, nima nobenih pravdnih učinkov.

Tožeča stranka bi, glede na omenjeno pogodbeno materialno pravo(2), svoj pravno-varstveni interes lahko dosegla le tako, da bi uveljavljala oblikovalni zahtevek, s katerim bi s pomočjo sodišča dosegla spremembo veljavne najemne pogodbe v smeri določitve nižje najemnine. Iz teh razlogov tudi po oceni pritožbenega sodišča tožba ni sklepčna in jo je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno. Na nesklepčnost tožbe je bila tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi večkrat opozorjena s strani nasprotne stranke, zato sodišče prve stopnje v tej zvezi tudi ni kršilo dolžnosti materialno-procesnega vodstva. V konkretnem sodnem postopku bi torej tožeča stranka lahko zahtevala znižane najemnine le z oblikovalno tožbo, kar pomeni tudi, da za ugotovitveno tožbo prav tako ni izkazala pravnega interesa.

Iz istih razlogov je pravilen in zakonit tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi in ta sklep razveljavilo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vsakemu znesek 4.093,58 EUR. Za odgovor na pritožbo zoper sodbo gre toženi stranki (enako velja za stranskega intervenienta) znesek pritožbenih stroškov v višini 2.966,06 EUR (nagrada za postopek v znesku 2.411,20 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV). Za odgovor na pritožbo zoper sklep pa gre toženi stranki (enako tudi stranskemu intervenientu) znesek pritožbenih stroškov v višini 1.127,52 EUR (nagrada za postopek v znesku 904,20 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV).

op. št. 1: A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, stran 152, točka 15. op. št. 2: Niso relevantni zgolj materialni predpisi, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožb, marveč materialno pravo sestavlja tudi pogodbeno pravo.