Jedro

Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da lahko stranka, pa čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za finance, Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo K. d. o. o. in odgovorno osebo M. H. spoznal za odgovorni za prekršek po prvem in tretjem odstavku 120. člena Zakona o igrah na srečo (Ur. l. RS, št. 134/2003, v nadaljevanju ZIS), pri čemer je pravni osebi naložil plačilo globe v znesku 4.172,93 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 834,59 EUR. Storilki sta dolžni plačati tudi sodno takso. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo za sodno varstvo „pravne osebe K. d. o. o., odgovorne osebe M. H.“ zavrnilo kot neutemeljeno ter vložnicama naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo okrajnega sodišča je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi, ki se o njej ni izjavila, in odgovorni osebi, ki poštne pošiljke ni dvignila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma povzema izreka odločbe prekrškovnega organa in izpodbijane sodbe okrajnega sodišča, nato pa navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi so povzeti razlogi, ki sta jih storilki podali v zahtevi za sodno varstvo, prav tako so v izpodbijani sodbi le povzete navedbe, s katerimi sta storilki utemeljevali uveljavljane kršitve. Sodišče se do „navedenih in konkretnih navedb, ki obrazložitvi prekrškovnega organa nasprotujejo“, ni opredelilo, ampak je le posplošeno navedlo, da ni podana nobena izmed uveljavljanih kršitev in tudi ne kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Posplošeno sklicevanje sodišča na obrazložitev odločbe o prekršku ne zadosti ustavni zahtevi po obrazloženosti sodbe. Stranki mora biti omogočeno, da spozna, ali se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, zato se mora sodišče z navedbami strank seznaniti in se do njih, kolikor so dopustne in pravno relevantne, v svoji odločbi tudi opredeliti. Pri tem se vrhovna državna tožilka sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1458/06 in Up-1165/06. V zahtevi za sodno varstvo je bil podan tudi predlog za zaslišanje inšpektorja in odgovorne osebe, do katerega se sodišče v sodbi ni opredelilo, ga ni zavrnilo in tudi ni navedlo nobenih razlogov za zavrnitev. Ker sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev oziroma v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, niti svojih zaključkov o bistvenih navedbah vlagateljic zahteve za sodno varstvo, je po stališču vrhovne državne tožilke podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 47/2012 z dne 27. 11. 2012 obrazložilo, da morajo biti storilcu prekrška tudi v hitrem postopku o prekršku (prvi odstavek 55. člena ZP-1) zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ustava v 22. členu zagotavlja pravico posameznika, da se v postopku izjavi, s tem pa je na drugi strani podana dolžnost sodišča, da se s storilčevimi navedbami seznani in se do tistih, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v razlogih sodbe opredeli. Opirajoč na sodno prakso Ustavnega sodišča (na primer odločbi Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 in Up-147/09 z dne 23. 9. 2010) ter svojo sodno prakso (na primer sodbi IV Ips 54/2011 z dne 20. 9. 2011 in IV Ips 14/2012 z dne 29. 5. 2012) je Vrhovno sodišče še obrazložilo, da obrazložena sodna odločba predstavlja bistveni del poštenega postopka, da je sodišče v sodbi dolžno konkretno in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da lahko stranka, pa čeprav njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, s čimer se izključi dvom, ali jih ni morda prezrlo. Enaki standardi veljajo tudi za odločanje o zahtevi za sodno varstvo. Slednja predstavlja v hitrem postopku o prekršku (torej tudi v obravnavanem primeru) edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku (drugi odstavek 66. člena ZP-1), zato mora sodišče presoditi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo. To dolžnost sodišča je treba razlagati nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje (tako Vrhovno sodišče tudi na primer v sodbah IV Ips 66/2011 z dne 20. 9. 2011 in IV Ips 14/2012 z dne 29. 5. 2012). V nasprotnem primeru je pravica storilca do sodnega varstva le navidezna.

6. V obravnavanem primeru je sodišče v izpodbijani sodbi povzelo obširne navedbe iz zahteve za sodno varstvo ter navedbe prekrškovnega organa, podane ob predložitvi spisa sodišču. Nato pa sodišče svojo odločitev o neutemeljenosti zahteve za sodno varstvo obrazloži s tem, da so bila po proučitvi odločbe o prekršku v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov glede bistvenih navedb vsa odločilna dejstva na podlagi zbranih dokazov zanesljivo in celovito ugotovljena. Sodišče je še ugotovilo, da v postopku pred prekrškovnim organom ni prišlo do kršitev iz 62.a člena ZP-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter da imajo izrečene sankcije podlago v zakonu.

7. Glede na tako obrazložitev izpodbijane sodbe je treba pritrditi stališču vrhovne državne tožilke, da sodišče ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe. Iz razlogov sodbe ni razvidno, da bi sodišče sploh presodilo pravno relevantnost navedb, podanih v zahtevi za sodno varstvo oziroma da bi pojasnilo, katere od navedb, s katerimi so v zahtevi za sodno varstvo uveljavljane procesne in materialne kršitve ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, je štelo za bistvene. Prav tako sodišče ni podalo razlogov, zaradi katerih je navedbe zahteve za sodno varstvo štelo za neutemeljene. Obrazložitev izpodbijane sodbe, razen navedbe, ki se nanaša na izločitev uradne osebe prekrškovnega organa, je v bistvenem delu tako splošna, da bi se lahko nanašala na katero koli sodbo, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne. Izpodbijana sodba tako sploh nima razlogov, zaradi česar je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Če bi bila taka obrazložitev dopuščena, bi bili pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva v obravnavani zadevi le navidezni (tako Vrhovno sodišče tudi v že citirani sodbi IV Ips 47/2012 z dne 27. 11. 2012).

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo, izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.