Jedro

Tožnik bi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika moral dokazati, glede na prvi odstavek 2. člena ZPKri, da je bil vzrok odhoda ravnanje, ki se je nad njegovo družino izvajalo. Opisano ravnanje pa bi moralo biti "neupravičeno" in "v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov", kar bi posledično pomenilo, "da mu je bil izrečen ukrep določitve prebivališča". Te neposrednosti, ki je za pravilno uporabo prvega odstavka 2. člena ZPKri pogoj, pa tožnik z opisom razmer v Sloveniji pred odhodom v Italijo, ni izkazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 7. 1955 do 15. 4. 1966. V obrazložitvi navaja, da je tožnikova družina 15. 7. 1955 izkoristila možnost selitve v Italijo na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je omogočal prostovoljno spremembo prebivališča ter ohranitev premoženja, zaradi česar niso izkazani pogoji iz 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri). Selitev tožnikove družine torej ni bila opravljena pod prisilo strahu ali nevzdržnih razmer. Sam tožnik je namreč navedel, da se njegovi družini neposredno ni zgodilo ničesar, v primeru navedb konkretnih primerov nasilja pa ni šlo za žrtve, ki bi bile tožnikovi družini blizu. Tudi opisani dogodki so se zgodili več let pred selitvijo v Italijo, zaradi česar jih zavoljo časovne oddaljenosti ni mogoče jemati kot odločilen vzrok za selitev. Postopek nacionalizacije je sicer posegel v premoženje posameznikov, ni pa bila izselitev nujna posledica takega ukrepa.

2. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da v ZPKri ni določila, po katerem do priznanja statusa bivšega političnega zapornika in pravice do odškodnine ne bi bile upravičene osebe, ki so po 15. 5. 1945 Slovenijo zapustile na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma. Navedeno stališče nima podlage v predpisih. Z odločitvijo mu je bila kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, saj ni podanih utemeljenih objektivnih razlogov za razlikovanje med tistimi osebami, ki so ozemlje Slovenije zapustile s pobegom in osebami, ki so ozemlje Slovenije zapustile na zakonit način. Za pravilno odločitev v konkretnem primeru je bistven odgovor na vprašanje, zakaj je posamezni optant svojo izjavo o opciji sploh podal (razlog), glede katerega pa je toženka – kljub podani trditveni podlagi in predlaganim dokazom – pavšalno zaključila, da prisila selitve družine A. ni dokazana. S tem je zmotno ugotovila dejansko stanje, posledično pa napačno uporabila tudi materialno pravo. Čeprav je bila odločitev o izselitvi formalno prostovoljna, pa ni mogoče govoriti o dejanski in zavestni prostovoljnosti, temveč o življenjski odločitvi, namenjeni varstvu zdravja in življenja. Navaja okoliščine, ki so botrovale selitvi v Italijo. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da je za priznanje statusa političnega zapornika odločilnega pomena odvzem prostosti oziroma bivanje v taboriščih kot politični begunci, ne pa način zapustitve ozemlja Slovenije. Da se je skupaj z družino kot politični begunec izselil v Italijo in tamkaj prebival v begunskih taboriščih Campo Marzio in Doberdob, med strankama ne bi smelo biti sporno. Posledično pa mu je bila z izpodbijanim sklepom odvzeta tudi pravica do odškodnine za čas, preživet v begunskih taboriščih; zgolj zato, ker se je z ozemlja Slovenije izselil na podlagi Londonskega memoranduma še ne pomeni, da ni imel statusa begunca. Nenazadnje je bil tožniku status begunca v Italiji priznan. Zoper njega je bil odrejen ukrep določitve prebivališča po 4. členu ZPKri. Navaja še, da se izpodbijanega sklepa v delu, da naj zatrjevana prisilna izselitev tožnikove družine ne bi bila dokazana, ne da preizkusiti, saj ni ustrezno argumentirana. Prav tako toženka v sklepu v zadostni meri ni obrazložila, zakaj tožniku ni priznala statusa bivšega političnega zapornika ter pravice do odškodnine. Odvzeta mu je bila tudi možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Enako navaja v pripravljalni vlogi. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, katere je navedla že v izpodbijanem sklepu. Dodatno pa pojasnjuje, zakaj je šlo v primeru selitve na podlagi Londonskega memoranduma za možnost izbire.

4. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da v zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje za odločanje po sodnici posameznici, stranke pa na glavni obravnavi niso imele ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. 5. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v upravnem spisu in vse listine, ki jih je predložil tožnik ter opravilo zaslišanje tožnika. Dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. je zavrnilo, ker je bil tudi on v času odhoda v Italijo še otrok in bi, kljub temu da je sedem let starejši od tožnika, izpovedoval le to, kar je (kot tožnik) izvedel od drugih (največ od staršev), torej bi šlo tudi v njegovem primeru zgolj za opisovanje okoliščin, ki so se dogodile drugim oziroma so jih ti zaznali. Negativnih spominov iz šole, o katerih bi lahko izpovedoval po lastni izkušnji, pa ni mogoče neposredno povezati z družbenopolitičnimi razmerami za katere tožnik zatrjuje, da so pomenile neposreden razlog za odhod iz Slovenije.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet upravnega spora je sklep organa, ki je odločil o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravici do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 7. 1955 do 15. 4. 1966 in jo zavrnil. 8. Uvodoma se sodišče opredeljuje do bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen, saj ustreza standardu obrazložitve iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Namreč nestrinjanje tožnika s toženkino dokazno oceno tožnikove trditvene in dokazne podlage, da ta ne utemeljuje podelitve statusa bivšega političnega zapornika na podlagi pogojev, ki jih določa ZPKri, ne pomeni nezadostne obrazložitve. Zakaj, bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju (npr. tožnik izpostavlja status begunca pridobljen v Italiji; opis družbenopolitičnih razmer v Sloveniji v času izselitve...).

9. Nadalje tožnik ugovarja, da mu je bila odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, ker toženka ni zaslišala njega in brata. Iz zahteve z dne 25. 4. 2018 ne izhaja, da bi tožnik predlagal zaslišanja, izhaja pa iz dopolnitve zahteve z dne 7. 5. 2019. Toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla zakaj predlaganih dokazov ni izvedla oziroma zakaj je izvedbo zavrnila. Iz vloge z dne 7. 5. 2019 izhaja, da je tožnik predlagal zaslišanja v zvezi z dogodki v Sloveniji pred izselitvijo v Italijo, kot opis razmer, ki so družino prisilile v izselitev. Kot rečeno toženka ni navedla razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov, vendar pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka vsemu kar je tožnik navedel kot motiv družine, da se je izselila, sledila. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je kateri od naštetih dogodkov za toženko sporen. Zato sodišče meni, da opustitev zaslišanja oziroma nenavedba razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov ni vplivala na odločitev o zadevi. Je pa sodišče v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, ki je imel možnost izpovedati vse o zadevi. Zavrnilo pa je dokazni predlog za zaslišanje priče C. C., razlogi so navedeni v gornjem odstavku.

10. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo tožniku pred izdajo odločbe posredovano poročilo z dne 2. 12. 2019, s predlogom sklepa, na katerega je imel v skladu z 9. členom ZUP, možnost podati izjavo, torej kršitev, da ni imel možnosti izjave, ni podana.

11. Iz obrazložitve toženke izhaja, da je zavrnila zahtevo tožnika, ker ugotovljeno dejansko stanje, ki med strankami ni sporno, opis družbenopolitičnih razmer v Sloveniji in odhod družine A. na podlagi določil Londonskega memoranduma, ne omogoča zaključka, da je bil tožniku "izrečen ukrep določitve prebivališča" (4. člen ZPKri v zvezi z 2. členom ZPKri). Sodišče z navedenim razlagovanjem soglaša. Določbe Londonskega memoranduma so predvidevale možnost opcije selitve iz Slovenije v Italijo, na podlagi prošnje, zato je mogoč zaključek, da se je tožnikova družina izselila prostovoljno. Da je tožnikov oče sam izpolnil prošnjo za izselitev in mu je bila izdana začasna dovolilnica in dovolilnica za izselitev med strankama ni sporno. Tožnik je v zahtevi, dopolnitvi zahteve in zaslišanju na glavni obravnavi opisoval konkretne dogodke, ki so bili povod, da se je družina izselila, katerih intenziteta naj bi vplivala na svobodno voljo staršev, da so se odločili za izselitev. Zatrjeval je torej dejansko stanje, ki naj bi utemeljevalo, da ni šlo za prostovoljno izselitev. Sodišče soglaša z oceno toženke tudi po zaslišanju tožnika, da zatrjevana prisila selitve družine A. ni izkazana. Tožnik ni izkazal, niti navedel, da bi se njegovi družini zgodilo kaj, kar bi vplivalo na oceno prostovoljnosti izselitve. Tožnik navaja primere javnih oseb, nesorodnikov oziroma oddaljenih sorodnikov, okoliščine za katere ne pojasni, da bi bile lahko primerljive okoliščinami, ki so obstajale tudi v njegovi družini in bi vzbujale neposredno dejansko grožnjo, ki bi bila lahko povod za izselitev. Večina opisanih dogodkov se je zgodila tudi v relativni časovni oddaljenosti od datuma, ko se je tožnikova družina odločila za odhod iz Slovenije (dne 6. 6. 1955, ko je tožnikov oče vložil prošnjo za izselitev). Status političnega zapornika na podlagi pogojev iz 2. člena ZPKri se nanaša na odvzem prostosti in temu položaju enakovredne situacije (4. člen ZPKri: - odvzem prostosti; - izrečen ukrep določitve prebivališča; - opravljanje družbeno-koristnega dela zaradi prevzgajanja). Tožnik bi za priznanje statusa bivšega političnega zapornika moral dokazati, glede na prvi odstavek 2. člena ZPKri, da je bil vzrok odhoda ravnanje, ki se je nad njegovo družino izvajalo. Opisano ravnanje pa bi moralo biti "neupravičeno" in "v nasprotju z načeli in pravili pravne države zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov", kar bi posledično pomenilo, "da mu je bil izrečen ukrep določitve prebivališča". Te neposrednosti, ki je za pravilno uporabo prvega odstavka 2. člena ZPKri pogoj, pa tožnik z opisom razmer v Sloveniji pred odhodom v Italijo, ni izkazal. 12. Zavrača pa sodišče posledično tudi ugovor, da je, ker tožnik ne sprejema dokazne ocene toženke, dejansko stanje v zadevi zmotno ugotovljeno in materjalno pravo napačno uporabljeno. Tožnik namreč nima prav, da je bil razlog za zavrnitev statusa bivšega političnega zapornika zgolj ugotovitev prostovoljnosti izselitve na podlagi Londonskega memoranduma.

13. Tožnik zato neupravičeno očita toženki, da razlikovanje na podlagi okoliščine, preselitev pod pogoji Londonskega memoranduma, pomeni neupravičeno razlikovanje z osebami, ki so ozemlje Slovenije zapustile s pobegom oziroma pred ali po roku, ki ga je Londonski memorandum določal za odhod iz Slovenije oziroma, da izključitev oseb, ki so zapustile ozemlje Slovenije pod pogoji Londonskega memoranduma, pomeni stališče toženke mimo določb ZPKri, saj tako stališče (torej, da že okoliščina odhoda iz Slovenije na podlagi Londonskega memoranduma izključuje pravice po ZPKri) iz zavrnitvenega sklepa ne izhaja. Sodišče na podlagi navedenega ne more slediti tožniku tudi, da mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave z osebami oziroma v primerih, ki jih navaja.

14. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča U 2314/07 z dne 10. 2. 2009, iz katere naj bi izhajalo stališče sodišča, da je za priznanje statusa političnega zapornika odločilnega pomena odvzem prostosti oziroma bivanje v taboriščih kot politični begunec in ne način zapustitve ozemlja Slovenije. Iz sodbe, na katero se sklicuje tožnik, dejanske okoliščine o zadevi ne izhajajo. Gre za sodbo, ki je pritrdila toženki, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa po ZPKri. Torej, da bi zgolj bivanje v taborišču kot begunec (kar tožnik izpolnjuje, gre za status, ki mu ga je priznala Italija in ni sporen), bilo po stališču te sodbe podlaga za priznanje statusa, sodišče iz nje ne razbere.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.