Jedro

Pri presoji vsebine poravnave je potrebno upoštevati pravo voljo strank. Kolikor ta ni dovolj določno izražena, velja domneva, da niso poravnane tiste terjatve, na katere stranke, ko so se poravnale, niso mogle misliti.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožniku iz naslova razlike v plači za čas od septembra 1990 do januarja 1994 znesek 245.542,56 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče je ugotovilo, da se tožnik s tem, ko je dne 30.11.1993 podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ni odpovedal pravici do plače, kot mu jo zagotavlja branžna kolektivna pogodba.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je drugače razlagalo določila sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Presodilo je, da sta se stranki sporazumeli o vseh pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, torej tudi o plači. Zato tožnik ne more s posebnim zahtevkom, mimo sklenjenega sporazuma, terjati plačilo njene razlike. To pravico bi imel samo v primeru, da bi bil sporazum razveljavljen.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije poudarja, da se tožeča stranka s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil v celoti pripravljen in predlagan s strani tožene stranke, ni odpovedala razliki premalo izplačanih plač po Kolektivni pogodbi. Ker se določila o razlagi pogodb v Zakonu o obligacijskih razmerjih nahajajo pred določbami o neveljavnosti pogodb, bi sodišča ob svoji presoji, moralo uporabiti določila 3. odstavka II. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato bi moralo sodišče v smislu določila 2. odstavka 99. člena ZOR ugotoviti, kakšen namen sta stranki zasledovali s sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Ne gre prezreti, da je bil to način, s katerim je tožena stranka reševala probleme presežnih delavcev. Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna razlaga zadnje alinee 3. točke sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga stranki sklenili dne 30.11.1993. Za ta sporazum - razen v delu, ki skladno določilu 2. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) ureja statusno razmerje tožnika - načeloma veljajo pravila, ki so določena v 1. odstavku 1093. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/75, 39/85, 87/89 - ZOR). To določilo napotuje na uporabo splošnih določb o dvostranskih pogodbah, če zanj ni določeno kaj drugega.

Torej veljajo tudi za sporazum določila o izjavi in soglasju volj (28. in 26. člen), predmetu pogodbe (46. člen) ter njeni razlagi 99. in 100. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje je pogodbeno določilo iz zadnje alinee 3. točke sporazuma, ki določa, da so med strankama poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, drugače razlagalo kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je pri razlagi oprlo na besedilo pogodbe in navedbo tožnika, da se s podpisom sporazuma ni odpovedal plači po Kolektivni pogodbi dejavnosti, sodišče druge stopnje pa le na besedilo pogodbe. Bilo je mnenja, da je pogodba sama zase dovolj jasna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sporna alinea 3. točke sporazuma sama zase ni dovolj jasna in jo zato zgolj z gramatikalno in logično razlago njenega besedila ni mogoče pravilno uporabiti. V primeru, ko pogodbene določbe niso dovolj jasne, je potrebno uporabiti pravila razlage (2. odstavek 99. člena, 100., 101. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je zmotno ravnalo, ko se je oprlo le na besedilo sporazuma. K takemu ravnanju ga je, po vsej verjetnosti, nagnila v 71. členu ZOR uzakonjena domneva o popolnosti listine. Po tem določilu velja v primeru, da je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, samo tisto, kar je v tej obliki izraženo.

Med strankama dne 30.11.1993 sklenjen sporazum o prenehanju delovnega razmerja je dvostranski pravni posel, je torej pogodba, s katero sta tožeča in tožena stranka določili vzajemne pravice in obveznosti. Čeprav sta se s tem sporazumom pisno dogovorili, da so z njim poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja in čeprav razveljavitve sporazuma ni nihče zahteval, pa ni mogoče samo ob uporabi 71. člena ZOR zahtevek tožnika zavrniti.

Tožnik ne zatrjuje, da sporazum ni veljaven, in obe sodišči štejeta, da je omenjeni sporazum veljaven. Sodišče prve stopnje le na podlagi izpovedbe tožnika ugotavlja, da se tožnik ni odpovedal pravici do višje plače, kot mu je bila določena s pogodbo o zaposlitvi. Zato je lahko zahteval plačilo razlike do višine, kot je predpisana v Kolektivni pogodbi dejavnosti. Pritožbeno sodišče pa je brez izvedenega dokaznega postopka štelo, da so v poravnavi zajete tudi tožnikove terjatve iz tega naslova.

Tudi pri presoji vsebine te poravnave je upoštevati pravo voljo strank. Kolikor ta ni dovolj določno izražena, velja domneva, da niso poravnane tiste terjatve, na katere stranke, ko so se poravnale, niso mogle misliti. Le, če sta stranki glede na njune osebne lastnosti in potrebno pazljivost mogli predvideti obstoj spornih oziroma negotovih terjatev, bi se lahko upravičeno sklepalo, da se določba 5. alinee 3. točke sporazuma nanaša tudi na njih. Ker sodišče druge stopnje ni uporabilo pravil o pravi volji in razlagi pogodb, je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato moralo drugostopno sodbo razveljaviti in vrniti temu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje bo ob pravilni uporabi materialnega prava najprej moralo ponovno presoditi pravilnost razlage pogodbe s strani sodišča prve stopnje. Predvsem bo treba ugotoviti, kakšen namen sta stranki zasledovali s sklenitvijo tega sporazuma (po zatrjevanjih tožnika - reševanje presežnih delavcev). Za odločitev bi utegnilo biti pomembno, ali je tožena stranka sklenila večje število podobnih sporazumov in pod kakšnimi pogoji, predvsem pa, katera od strank je pogodbo s takšno vsebino predlagala. Sodišče druge stopnje bo moralo tudi ugotoviti, ali sta stranki ob podpisu sporazuma predvideli, ali bi ob potrebni skrbnosti lahko predvideli obstoj denarne terjatve tožnika.

Sodišče druge stopnje bo v tej smeri moralo ponovno presoditi pritožbo tožene stranke.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).