Jedro

Ker tožnik kot solastnik za vlaganja ni imel pooblastila ostalih solastnic, gre za deloma tuj posel, zato je treba tožnikov položaj v tem delu presojati v okviru zakonskih določb, ki urejajo poslovodstvo brez naročila. Pri tem je potreben kriterij nujnosti vlaganj, ni pa odločilna uporaba stvari s strani ostalih solastnikov, saj pri solastnini ni razdeljena stvar, temveč pravica.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka spremeni tako, da sta druga in tretja toženka dolžni tožniku v 15 dneh plačati vsaka 754,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 2. 2006 dalje do plačila, v 2. tč. pa tako, da je tožnik dolžan prvi toženki plačati 934,46 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, drugi in tretji toženki pa vsaki 246,14 EUR njunih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Druga in tretja toženka sta dolžni tožniku plačati vsaka 95,56 EUR njegovih pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje, ki je o zadevi odločalo drugič, je z izpodbijano sodbo zavrnilo preostali tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženk zahteval še plačilo zneska 10.886,19 EUR (od tega zoper prvo toženko 6.394,73 EUR, zoper drugo toženko 2.245,73 EUR in zoper tretjo toženko 2.245,73 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. tč. izreka). Odločilo je tudi, da mora tožnik v 15 dneh prvi toženki povrniti 467,93 EUR pravdnih stroškov, drugi in tretji toženki pa skupno 1.743,25 pravdnih stroškov, oboje z zamudno posledico (2. tč. izreka). Obrazložilo je, da tožnikova vlaganja v kotlovnico, streho in dvorišče solastne nepremičnine pravdnih strank niso bila nujna, zahtevek glede ostalih vlaganj pa je zastaran.

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da sodišče prve stopnje nujnosti investicij v solastno nepremičnino z vidika nujne gestije ne bi smelo pogojevati z uporabo te nepremičnine s strani toženk, kot se je izreklo že pritožbeno sodišče v odločbi II Cp 2727/2008 z dne 8. 10. 2008. Ker tem napotkom sodišče prve stopnje ni sledilo, so zaključki, da vlaganja niso bila nujna, napačni. Iz izvedenčevih dejanskih ugotovitev glede vlaganj v kotlovnico in streho sledi ravno nasproten zaključek. Izvedenec je zadevna vlaganja načeloma opredelil kot nujna, saj je objekt brez delujočega ogrevanja nefunkcionalen, ob zamakanju strehe pa objekt propada oziroma se poškoduje. Razlog za njegovo mnenje, da ista vlaganja v konkretni zadevi niso nujna, je napačno materialnopravno izhodišče, ki mu je neutemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje – neuporaba nepremičnine s strani druge in tretje toženke. Izvedenec poleg tega za pravno zaključevanje nima potrebnega znanja. Enako napako je sodišče storilo tudi pri presoji nujnosti asfaltiranja dvorišča, pri tem pa je napačno ugotovilo še, da druga in tretja toženka dvorišča ne uporabljata za parkiranje. Poleg tega pritožnik poudarja, da je bilo treba dvorišče asfaltirati zaradi tamkajšnjega zelo klančastega terena, ki ga je tako zaščitil pred erozijo. Meni, da nujnost tovrstne investicije potrjujejo tudi splošno znana dejstva in življenjske izkušnje. Nadalje se ne strinja s presojo nujnosti vlaganj v siceršnjo ureditev kleti, hlev in kozolec ter navaja, da se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je zadevno nepremičnino uzurpiral. Končno se protivi še stroškovni odločitvi in v zvezi s tem izpostavlja, da so imele toženke skupno pooblaščenko.

(3) Na pritožbo toženke niso odgovorile.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) V konkretni zadevi tožnik kot solastnik uveljavlja povračilo stroškov, ki jih je imel z vlaganji zaradi dotrajanosti nepremičnin, na katerih imajo (poleg njega) solastniške deleže tudi toženke. Ker za vlaganja ni imel pooblastila ostalih solastnic, gre za deloma tuj posel, zato je treba tožnikov položaj v tem delu presojati v okviru zakonskih določb, ki urejajo poslovodstvo brez naročila (220. - 228. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR, oziroma 199. do 206. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). V prejšnjem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na prvo toženko in na njen solastniški delež odpadle stroške vlaganj v streho in kotlovnico (3.263,00 EUR s pripadki; sodba Okrožnega sodišča v Krškem P 45/2006 z dne 12. 3. 2008). Odločitev o tem delu zahtevka je že pravnomočna, tukajšnje sodišče pa je ob reševanju pritožbe tožnika zavrnilni del pravkar citirane sodbe (glede prve toženke za vlaganja v dvorišče, klet, hlev in kozolec ter glede druge in tretje toženke za vlaganja v streho, kotlovnico, dvorišče, klet, hlev in kozolec) razveljavilo, saj se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le s koristnostjo vlaganj, ne pa tudi z njihovo nujnostjo (220. čl. ZOR, 199. čl. OZ), poleg tega pa ob ugovoru zastaranja ni ugotavljalo časa izvedbe nekaterih vlaganj (VSL sodba in sklep II Cp 2727/2008 z dne 8.10. 2008).

(6) Pritrditi gre pritožniku, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo nujnost vlaganj v nepremičnino, saj je pri tem izhajalo iz okoliščine njene (ne)uporabe s strani toženk. Da pravkar navedena okoliščina pri tem ni bistvena, je tukajšnje sodišče opozorilo že v sodbi in sklepu II Cp 2727/2008 z dne 8.10. 2008, kot pravilno opozarja pritožnik. Zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na opisanem napačnem izhodišču, zato pritožbeno sodišče ne sprejema. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati v sodbi povzetih odgovorov izvedenca na napačno zastavljena vprašanja o nujnosti vlaganj glede na uporabo nepremičnine. Pravilno dejansko podlago obravnavane presoje pa predstavljajo druge, z napačnim izhodiščem neobremenjene izvedenčeve ugotovitve, ki omogočajo materialnopravno ustrezno oceno nujnosti obravnavanih vlaganj v streho, kotlovnico in dvorišče. (7) Pritožbeno sodišče tako sprejema ugotovitev, da gre pri vlaganjih v kotlovnico in streho za investicijska vlaganja, ki so nujna – prva zato, ker je objekt brez delujočega ogrevanja nefunkcionalen, za možnost ogrevanja pa je bila nujna takojšnja investicija v kotlovnico, druga pa zato, ker ob zamakanju strehe objekti propadajo ali se poškodujejo drugi deli objekta. Po oceni pritožbenega sodišča že pravkar opisane ugotovitve, ki za stranke (predvsem za toženke) niso bile sporne, utemeljujejo materialnopravni zaključek, da so bile zadevne investicije nujne v smislu 220. čl. ZOR oziroma 199. čl. OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, okoliščina uporabe konkretne nepremičnine oziroma njenega določenega realnega dela s strani toženk v konkretni zadevi ni odločilna. Pri solastnini ni razdeljena stvar, temveč pravica (13. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, oziroma 65. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ), zato je z vidika ohranjanja nerazdeljene stvari (in posledično presoje nujnosti tovrstnih vlaganj) povsem irelevantno, na katerem njenem realnem delu bi zaradi opustitve vlaganj nastala škoda. Glede na povedano je tožbeni zahtevek za vlaganja v kotlovnico in streho utemeljen tudi zoper drugo in tretjo toženko, ki morata tožniku ta vlaganja povrniti v znesku, ki odpade na njun solastniški delež (vsaka do 2057/20000). Upoštevajoč ugotovitev o vrednosti vlaganj v kotlovnico in streho, ki po podanih pojasnilih izvedenca z dne 18. 2. 2008 med strankami ni bila več sporna (skupaj 7.335,90 EUR), odpade na drugo in na tretjo toženko iz tega naslova 754,50 EUR za vsako od njiju. Kot je tukajšnje sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu II Cp 2727/2008 z dne 8.10. 2008, je tožnikov obrestni zahtevek utemeljen za čas od vložitve tožbe (21. 2. 2006) dalje. Na utemeljenost tožbenega zahtevka v pravkar obravnavanem obsegu končno ne vpliva tožnikova morebitna uzurpacija predmetne nepremičnine, saj gre za povrnitev nujnih in ne zgolj koristnih stroškov v smislu določb 5. odst. 39. čl. ZTLR oziroma 5. odst. 96. čl. SPZ. Skladno z vsem doslej navedenim je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v 1. tč. njenega izreka ustrezno spremeniti (5. alineja 358. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP).

(8) Stališče o nepovezanosti uporabe nepremičnine in nujnosti vlaganj v celoti velja tudi za vlaganje v dvorišče (asfaltiranje). Zavrnitev zahtevka za povrnitev teh vlaganj pa je vendarle pravilna, saj jo (za razliko od vlaganj v kotlovnico in streho) potrjujejo druge ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so z vidika presoje nujnosti gestije sprejemljive. Tožnikove trditve, da je bilo asfaltiranje potrebno zaradi erozije, se namreč po izvedenem dokaznem postopku niso izkazale za resnične, saj jih je po ogledu ovrgel izvedenec, ki je tudi pojasnil, da tovrstna vlaganja ne predstavljajo investicijskega vzdrževanja nepremičnine. Tako obrazloženim ugotovitvam sodišča pritožnik zgolj pavšalno nasprotuje, zato jih ne uspe izpodbiti. Predvsem ne pojasni, na katera (zatrjevana) splošno znana dejstva meri v pritožbi. Ostale trditve glede dvorišča je sodišče prve stopnje pravilno označilo kot prepozne, čemur pritožnik niti ne nasprotuje.

(9) Ravno tako niso utemeljeni pritožbeni očitki o nepreverljivosti zavrnitve tožbenega zahtevka glede vlaganj v klet, hlev in kozolec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila ta vlaganja opravljena pred 21. 2. 2001, torej več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Glede na to je pravilno zaključilo, da je zahtevek za njihovo povrnitev zastaran.

(10) Ker drugih pritožbenih očitkov glede vlaganj v dvorišče, klet, hlev in kozolec ni bilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba v tem delu pritožbo tožnika zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v istem obsegu potrditi (353. člen ZPP).

(11) Zaradi delne ugoditve pritožbi je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tudi v stroškovnem delu. V obravnavani pravdi gre za sospornike na pasivni strani, ki so vsi zastopani po eni odvetnici. Pri odmeri stroškov sospornikov je potrebno upoštevati, da jih načeloma krijejo po enakih delih, v kolikor je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, pa po tem sorazmerju (1. in 2. odst. 161. čl. ZPP). Pravila o tem, kako naj stranka povrne stroške sosporniku, proti kateremu je (deloma) propadla, medtem ko je proti drugemu (deloma) uspela, ZPP sicer ne vsebuje. Vendar je ob nasprotnem (a contrario) razlogovanju določb 1. in 2. odst. 161. čl. ZPP logično, da so sosporniki do stroškov upravičeni na enak način, kot jih krijejo – v konkretnem primeru torej po sorazmernem delu, ki ga imajo pri spornem predmetu (primerjaj VSL sodbo in sklep I Cp 450/2002 z dne 16. 10. 2002). To pomeni, da so do povrnitve skupnih stroškov sospornikov, zastopanih po istem pooblaščencu, posamezni sosporniki upravičeni le v delu, v katerem so udeleženi pri spornem predmetu, seveda upoštevajoč njihov (delni) uspeh v pravdi.

(12) Za konkretno zadevo je ugotoviti, da so toženke pri spornem predmetu udeležene približno v razmerju 4 : 1 : 1 in da tožnikov uspeh zoper prvo toženko znaša 16,46 %, zoper drugo in tretjo toženko pa 15,44 %. Višini stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje (skupni stroški tožnika znašajo 4.755,58 EUR, skupni stroški toženk, zastopanih po isti odvetnici, pa 2.614,88 EUR), nobena od strank ni oporekala, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Glede na delež pri spornem predmetu odpade na prvo toženko 3.170,40 EUR tožnikovih stroškov, upoštevaje njegov uspeh (16,46 %) pa 521,84 EUR; ker nanjo odpade 1.743,24 EUR skupnih stroškov toženk, oziroma upoštevaje njen uspeh zoper tožnika (83,54 %) 1.456,30 EUR, ji je tožnik po medsebojnem pobotanju dolžan povrniti 934,46 EUR njenih pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Iz smiselno enakega izračuna stroškov za ostali toženki sledi, da mora tožnik iz istega naslova vsaki od njiju povrniti 246,14 EUR. Ob delno spremenjenem uspehu ter pravilni uporabi materialnega prava (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 161. čl. ZPP) je torej pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje moralo ustrezno spremeniti tudi v izpodbijanem stroškovnem delu (4. točka 358. člena ZPP). Ker je ob pravilnem izračunu končni skupni znesek stroškov za tožnika ugodnejši, ne moti, da je prvi toženki dolžan povrniti več stroškov kot mu je to nalagala izpodbijana sodba (359. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je v tožnikovo korist po uradni dolžnosti popravilo še obrestni del stroškovnega izreka. Ta je utemeljen od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, ki začne teči šele prvi dan po prejemu (in ne izdaji) sodbe sodišča prve stopnje.

(13) Delni pritožbeni uspeh končno utemeljuje delno povrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče jih je na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah odmerilo na skupno 568,85 EUR (625 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV, 2 % materialnih stroškov in taksa za pritožbo v znesku 217,72 EUR), toženkam pa jih je naložilo glede na tožnikov pritožbeni uspeh zoper posamezno od njih. Zoper prvo toženko s pritožbo ni uspel, zoper drugo in tretjo toženko pa je uspel do 33,6 %, zato mu mora vsaka od njiju povrniti 95,56 EUR njegovih pritožbenih stroškov (t. j. polovico, saj sta pri pritožbenem spornem predmetu udeleženi v enakem razmerju; 1. in 2. odst. 161. čl. ZPP). Od teh stroškov je tožnik zahteval tudi zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dni).