Jedro

Posest se izgubi, če preneha oblast nad stvarjo, ali če je prenehala volja imeti stvar za svojo. Le neizvrševanje posesti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ni zadosten znak, da je odpadla volja ali dejanska oblast. Ugotovljena opustitev zaradi skrbi za starše za določen čas, ko se je pred tem ali za tem, vrsto let zemlja obdelovala, ni izguba dejanske oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc.št. 857/7, vpisane v vl.št. 652 k.o. M. in da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki overjeno zemljškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. na parc.št. 857/7 k.o. M., v korist tožeče stranke do celote, sicer bo tako dovolilo nadomestila ta sodba. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 123.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča nepravilna, kajti v tem primeru niso podani pogoji iz 1. odst. 74. čl. ZTLR glede izgube posesti. Dejanska oblast nad stvarjo namreč ne pomeni samo aktivno obdelavo zemljišča, ampak se dejansko oblast izvršuje, ohranja tudi na zaraščeni njivi z visokim grmovjem, kar naj bi bila v naravi sporna parcela. Sporno zemljišče namreč nikoli oz. vsaj za časa življenja tožeče stranke, ni bilo v celoti obdelano kot njiva. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je kot majhen otrok pasla živino na tej parceli, na kateri so rasle tudi češnje, katere je skupaj z brati in sestrami obirala. Le delno pa so parcelo obdelovali kot njivo, tako kot je žal pogosta praksa na tem območju, ki sodišču ni neznana. Zemljišče se je začelo zaraščati in zaradi tega se je naprej uporabljalo za pašo živine, kosilo se je travo in v zaraščenem delu grabilo steljo za živino. Pobirale so se češnje in tudi na tak način se je vzdrževalo oz. izvajalo dejansko oblast nad spornim zemljiščem. Sporna parcela res v letu 1992 ni bila obdelana kot njiva in je bila pretežno zaraščena, vendar kljub temu tožeča stranka je na njej obirala češnje, sekala akacije za kole, pred tem pa občasno sekala drevesa za kurjavo, dokler je še kurila na drva. Iz vsega tega sledi jasen zaključek, da v letu 1992 tožeča stranka zaradi tega, ker je bila parcela poraščena, nikakor ni izgubila posest nad to parcelo. Za pravilno odločitev v tej zadevi je potrebno uporabiti 4. odst. 28. čl. ZTLR, ki določa, da dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po poteku 20-tih let. V 2. odst. 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) pa je določeno, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Sodišče zmotno ugotavlja, da tožeča stranka ni postavila ustreznih trditev o dobrovernosti posesti, zaradi tega pa toženi stranki ni potrebno dokazovati nedobrovernost posesti tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala ustrezno trditveno podlago zgolj o lastni dobrovernosti, ne pa tudi trditveno podlago za dobrovernost svojega očeta. Taka ugotovitev sodišča je napačna in je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka je rojena leta 1950 in je vedno živela v neposredni bližini sporne parcele. Od 5. leta dalje se spominja, kako je bilo s posestjo na sporni parceli. Leta 1972 je na sosednji parc.št. 132 k.o. M. zgradila lastno stanovanjsko hišo in tam živi še danes. Do leta 1983, ko je umrl njen oče, mu je pomagala pri zgoraj opisanem izvajanju posesti na sporni parceli. Oče ji ni nikoli omenil, da bi lahko bil na tej parceli vknjižen kot lastnik kdo drug. Po smrti očeta je formalno vso zapuščino podedovala mati tožeče stranke, dejansko posest pa je izvajala ves čas tožeča stranka, ki je kot rečeno živela v neposredni bližini. Če bi oče tožeče stranke vedel, da sporna parcela v zemljiški knjigi ni vknjižena na njegovo ime, bi zagotovo poskrbel za vknjižbo svoje lastninske pravice in sicer bi jo od tedanjih zemljiškoknjižnih lastnikov zahteval vknjižbo glede na to, da ne more biti nobenega dvoma, da je njegov oče, ali celo njegov stari oče, to zemljišče odkupil, ali ga pa zamenjal z drugim zemljiščem. To sta bila najbolj običajna načina pridobitve lastninske pravice. Lahko pa je, da je to zemljišče zemljiškoknjižni lastnik daroval očetu od očeta tožeče stranke ali pa njegovemu očetu. Tožeča stranka opozarja, da je v obrazložitvi sodbe glede dobrovernosti očeta tožeče stranke dvoumno povzeta njena trditev na glavni obravnavi, da naj bi njen oče nepremičnino kupil oz. jo zamenjal okrog leta 1920, kar ne drži. Ta trditev se seveda nanaša na očeta od očeta, torej na starega očeta tožeče stranke. Oče tožeče stranke je bil namreč rojen leta 1914 in ni mogel okrog leta 1920 kupiti ali zamenjati nepremičnino, kvečjemu je to storil njegov oče ali stari oče. Pomembno je torej, da je izkazana dobra vera tudi očeta tožeče stranke, kateremu njegov oče ni povedal, da prepis v zemljiški knjigi za to parcelo ni bil narejen, bodisi zaradi tega, ker tega tudi sam ni vedel, ali pa, ker tega enostavno ni povedal svojemu sinu. Tožeča stranka je torej trdila in dokazala svojo dobroverno posest, kakor tudi dobroverno posest svojega očeta in je zaradi tega pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem pred letom 1972, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnica v letu 1992 ni izvajala posesti na sporni parceli zato, ker je morala skrbeti za starše, zato parcele ni obdelovala in je bila parcela zapuščena in zato v posestna dejanja ni mogoče šteti zgolj tožničin subjektivni odnos do nepremičnine, da gre za njeno zemljišče. Takšno razlogovanje ni pravilno, kajti posest se izgubi, če preneha oblast nad stvarjo, ali če je prenehala volja imeti stvar za svojo. Le neizvrševanje posesti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ni zadosten znak, da je odpadla volja ali dejanska oblast. Ugotovljena opustitev zaradi skrbi za starše za določen čas, ko se je pred tem, ali za tem, vrsto let zemlja obdelovala, ni izguba dejanske oblasti. Ni se pa mogoče strinjati z pritožbenimi trditvami, da je tožnica v celoti izkazala pogoje za priposestvovanje te parcele po določbi 1. odst. 28. čl. ZTLR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 268. čl. Stvarno pravnega zakonika - SPZ. Tožnica je namreč v tožbi zatrjevala, da je nepremičnino pridobila na podlagi dedovanja po svojem očetu I. Š. v letu 1983 in od tega leta do leta 2000, ko je bila tožba vložena, pa potrebna priposestvovalna doba 20-tih let ni potekla. Tožnica bi zato morala veljavno, kar je že sodišče prve stopnje pravilno povedalo, izkazati, da so tudi njeni pravdni predniki določeno dobo imeli sporno parcelo v posesti. Trdila je le, da je njena družina prišla do posesti nepremičnine okoli 1920, bodisi zato, ker je njen oče nepremičnino kupil, ali jo je zamenjal, bodisi, ker je to storil njen stari oče. Tožnica opira svoj zahtevek na priposestvovanje, zato bi morala jasno povedati, kdaj je dobil njen pravni prednik sporno parcelo v izključno posest in kdaj naj bi tožnica to parcelo priposestvovala. Res je sicer, kot pritožba pravilno opozarja, da se dobra vera predpostavlja, vendar pa bi morala tožnica vsaj jasno navesti, kdo je dobil sporno parcelo v posest, ali je bil to njen stari oče, ali oče, kajti že dvom o tem, kateri je to bil in kdaj je to bilo, porajajo dvom v dobrovernost njenih pravnih prednikov. Četudi je sodišče prve stopnje tožnico izrecno pozvalo, naj svoje navedbe precizira, tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnopomembnih dejstev moralo tožbeni zahtevek zavrniti. V pritožbi zatrjevana dejstva pa pomenijo novote, ki po izrecni določbi 1. odst. 337. čl. ZPP niso več dopustne. Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.