Jedro

Ko je posebna stečajna masa zadoščala za ločeno poplačilo upnika, pa tudi za njemu pripadajoče stroške stečajnega postopka, ni bilo osnove za to, da se njegova priznana terjatev, ki se poplačuje iz posebne stečajne mase, zmanjša za nanj odpadajoče stroške stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) odločilo, da se glavna razdelitev stečajne mase opravi v skladu s potrjenim osnutkom za glavno delitev stečajne mase, ki je v spisu na list. št. od 338 do 343; 2.) zavrnilo ugovor k osnutku glavne razdelitve, ki ga je podal upnik D. Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo zaradi kršitve vodenja postopka stečaja, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da v postopku reševanja ugovora sodišče ni odgovorilo na očitke ugovora, oziroma je za svojo utemeljitev navajalo dejstva, ki niso sporna.

Osnovni očitek ugovora je bil, da bi moralo sodišče, smiselno členu 163 ZPPSL, s sklepom razdeliti posebno stečajno maso in zoper ta sklep bi se ločitveni upnik lahko pritožil. Prav tako je upnik ugovarjal, da bi moralo sodišče ločitvenega upnika poplačati v celoti in za stroške unovčenja posebne stečajne mase obremeniti posebno stečajno maso in ne upnikovo terjatev. Posebna stečajna masa je zadostovala tako za poplačilo stroškov unovčenja posebne stečajne mase, za poplačilo stroškov stečajnega postopka in za poplačilo ločitvenega upnika v celoti. Sodišče navaja, da je pred osnutkom delitve stečajne mase s sklepom dne

27.8.2003 ugotovilo obstoj terjatve in obstoj pravice do ločenega poplačila ter stečajnemu upravitelju naložilo plačilo terjatve ob upoštevanju stroškov unovčenja posebne stečajne mase. Ta sklep ni sporen, ne predstavlja pa sklepa o delitvi posebne stečajne mase. Sklep je bil izdan v letu 2003, premoženje posebne stečajne mase pa je bilo unovčeno v letu 2004, kar je razvidno iz sklepa o določitvi stroškov, ki bremenijo posebno stečajno maso in ki ga je sodišče izdalo 8.12.2004. Ob izdaji prvega sklepa sodišče ni moglo vedeti, v kakšni višini se bo to premoženje prodalo. Zoper oba sklepa se upnik ni pritožil, ker zanj nista sporna, višina odmerjenih stroškov ni sporna, dejstvo je, da v nobenem sklepu sodišče stečajnemu upravitelju ne odreja višine dejanskega izplačila njegove terjatve. To izplačilo bi moralo sodišče odrediti s posebnim sklepom, izdanim ob smiselni uporabi člena 163 ZPPSL in ker tega ni storilo, se upnik zoper višino prejetega izplačila ni mogel pritožiti.

Tak sklep se lahko izda brez posebnega naroka, stečajni upravitelj pa ne sme iz posebne stečajne mase opraviti nobenega izplačila, dokler stečajni senat ne izda sklepa o delitvi posebne stečajne mase. Sam sklep mora vsebovati ugotovitev o obsegu ločene stečajne mase, ugotovitev o prenehanju zastavnih pravic in realih bremen, določitev višine stroškov prodaje tega premoženja, ki se poplačajo iz ločene stečajne mase in ugotovitev upnikove terjatve, ki se poplača iz ločene stečajne mase. S tem je sodišče opustilo dejanje v postopku in to v škodo ločitvenega upnika. Zato so tudi navedbe iz sklepa neutemeljene, saj sodišče z dvema citiranima sklepoma ni odločilo o višini izplačila posebne stečajne mase in sodišče v svojem sklepu ne pojasnjuje, zakaj tega sklepa ni izdalo. S tem je ločitveni upnik izkazal tudi pravni interes za vložitev ugovora zoper osnutek delitve glavne stečajne mase. Upnik je v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavil terjatev s pravico do ločenega poplačila v višini 49.736.889,00 SIT s p.p. Terjatev s pravico do ločenega poplačila je bila v celoti priznana. Upnik je brez posebnega sklepa prejel izplačilo iz posebne stečajne mase, ob izplačilu pa je bil od zneska njegove terjatve odbit znesek stroškov v višini 4.483.429,00 SIT. Iz osnutka delitve glavne stečajne mase je razvidno, da je stečajni upravitelj iz posebne stečajne mase izplačal priznano terjatev stečajnega upnika, zmanjšano za odmerjene stroške unovčenja posebne stečajne mase, preostanek sredstev pa predstavlja navadno stečajno maso. S potrditvijo takega osnutka je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je postopalo v nasprotju s sprejeto sodno prakso. V kolikor posebna stečajna masa zadošča za poplačilo glavnice ločitvenega upnika v celoti, skupaj z obrestmi in za plačilo stroškov unovčenja posebne stečajne mase, potem ni nobene pravne podlage za obremenitev plačila ločitvenega upnika s stroški unovčenja posebne stečajne mase. Upnik se pri tem sklicuje na sprejeto sodno prakso, predvsem na sklep III Ips 37/2004, ki je bil izdan v postopku vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča jasno izhaja, da je potrebno v postopku delitve posebne stečajne mase izdati poseben sklep o delitvi te mase in da je v primeru zadostne posebne stečajne mase potrebno poplačati ločitvenega upnika v celoti, skupaj z obrestmi in bremeniti posebno stečajno maso še za odmerjene stroške unovčenja posebne stečajne mase. Tako je potrjen osnutek delitve navadne stečajne mase nepravilen, saj je odmerjen previsoko in sicer za znesek 4.483.429,00 SIT, za kolikor je bil ločitveni upnik neupravičeno prenizko poplačan. Sodišče se pri svoji obrazložitvi sklicuje na načelo, da stroški stečajnega postopka bremenijo vse upnike enakomerno, vendar to načelo v zakonu ni nikjer omenjeno. Ločitveni upnik ima poseben status v postopku in če je sredstev iz prodanega premoženja dovolj, potem mora biti ločitveni upnik poplačan v celoti, stroški pa bremenijo ločeno stečajno maso in ne njegovo terjatev. Upnik je podrejeno ugovarjal osnutku glavne razdelitve stečajne mase, v kolikor njegov primarni ugovor ne bi bil sprejet, saj bi moral stečajni upravitelj v osnutek glavne razdelitve upoštevati upnika K.in sicer z zneskom katerega ni prejel iz posebne stečajne mase (4.483.429,00 SIT) in mu določiti ustrezno zmanjšano poplačilo, v sorazmerju z ostalimi navadnimi upniki. Tak postopek določa člen 132 ZPPSL.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožnik je kot stečajni upnik v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavil terjatev v višini 49.736.889.71 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2003 in ločitveno pravico v navedeni višini terjatve na nepremičnini, parc.

št. 3346/2, vl.št. 2800 k.o. B. Stečajni upravitelj je denarno terjatev in ločitveno pravico priznal. Zato je sodišče prve stopnje 27.8.2003 izdalo sklep na podlagi 4. odst. 143. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), s katerim je ugotovilo obstoj terjatve in pravice do ločenega poplačila te terjatve iz prej navedenega premoženja stečajnega dolžnika. Slednjemu je naložilo plačilo ugotovljene terjatve iz premoženja stečajnega dolžnika, na katerem je ločitvena pravica upnika, pri tem pa je v izreku sklepa navedlo, naj se pri plačilu predhodno upoštevajo sorazmerni stroški stečajnega postopka v zvezi s prodajo tega premoženja, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom (sklep z dne 27.8.2003 je postal pravnomočen). Stečajni upravitelj je nepremičnino prodal za 57.100.000,00 SIT, zatem pa je sodišče s sklepom z dne 8.12.2004 (ki je postal pravnomočen), odmerilo stroške v znesku 4.483.429,00 SIT, ki so nastali v zvezi s prodajo nepremičnine, kot tudi sorazmerne stroške stečajnega postopka v deležu, ki jo terjatev ločitvenega upnika predstavlja v razmerju do vseh ostalih terjatev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZPPSL ne vsebuje nobene določbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje s (posebnim) sklepom razdeliti posebno stečajno maso. Za primer, kakršen je obravnavani, 4. odst. 143. čl. ZPPSL določa le, da izda stečajni senat (med drugim) sklep, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica. Sodišče prve stopnje je takšen sklep dne 27.8.2003 izdalo - z vsebino, ki je bila povzeta zgoraj. Vendar pa v zvezi s tem ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, češ da že zato, ker je sklep z dne 27.8.2003 (in sklep o stroških z dne 8.12.2004) postal pravnomočen, ugovor upnika zoper osnutek glavne razdelitve stečajne mase, ni utemeljen (oz. da je bilo o izpodbijanih odločitvah že pravnomočno odločeno). V izreku sklepa z dne 27.8.2003 je med drugim stečajnemu dolžniku naloženo, da upniku plača ugotovljeno terjatev iz premoženja stečajnega dolžnika, na katerem obstoji ločitvena pravica, pri čemer naj se predhodno upoštevajo sorazmerni stroški stečajnega postopka v zvezi s prodajo tega premoženja, kateri bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Odločitev v tem delu je torej oblikovana opisno, kar je sicer samo po sebi sprejemljivo, če sicer ni dvoma o tem, kakšen izračun je treba na tej podlagi napraviti; ker pa je bila nepremičnina prodana za višji znesek, kot pa je znašala terjatev, zavarovana z ločitveno pravico, skupaj s pripadajočimi stroški stečajnega postopka, je bilo vseeno, ali so se ti stroški odšteli od kupnine za prodano nepremičnino pred poplačilom ločitvenega upnika (kot je to navedeno v sklepu z dne 27.8.2003), ali po njegovem poplačilu - ključno je torej dejstvo, da je kupnina za prodano nepremičnino zadoščala za pokritje celotne glavnice, zavarovane z ločitveno pravico in za pokritje vseh stroškov stečajnega postopka, odpadajočih na ločitvenega upnika. Na podlagi sklepa z dne 27.8.2003 pa stečajni dolžnik ločitvenega upnika ni poplačal na opisani način, ampak je terjatev, do katere je bil ločitveni upnik upravičen, zmanjšal za stroške, odmerjene s sklepom z dne

8.12.2004. Ker je torej sklep z dne 27.8.2003 omogočal več različnih izračunov, ni mogoče zaključiti, da je bilo o tem, do kolikšnega poplačila je ločitveni upnik upravičen, že pravnomočno odločeno. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba soglašati s pritožnikom, da v situaciji, kakršna je obravnavana, ko je posebna stečajna masa zadoščala za ločeno poplačilo upnika, pa tudi za njemu pripadajoče stroške stečajnega postopka, ni bilo osnove za to, da se njegova priznana terjatev, ki se poplačuje iz posebne stečajne mase, zmanjša za nanj odpadajoče stroške stečajnega postopka. Če opravimo primerjavo z navadno stečajno maso: 158. čl. ZPPSL določa, da preden se začnejo poplačevati upniki, se izloči iz stečajne mase znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov stečajnega postopka, iz preostalih sredstev (razdelitvene mase) se poplačajo upniki; na enak način se iz posebne stečajne mase izloči znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov, povezanih z vnovčenjem posebne stečajne mase in sorazmernih stroškov stečajnega postopka, iz preostalih sredstev pa se poplača ločitveni upnik. Do enakih ugotovitev pa je mogoče priti tudi na podlagi primerjave z naslednjo situacijo: sklep, ki ga izda stečajni senat na podlagi 4. odst. 143. čl. ZPPSL (kakršnega je izdal tudi v obravnavanem primeru), je izvršilni naslov. Če stečajni dolžnik ne bi ravnal v skladu s takšnim sklepom, bi ločitveni upnik lahko na njegovi podlagi predlagal izvršbo.

Po opravljeni prodaji nepremičnine v izvršbi, bi se pri poplačilu upnika iz zneska, dobljenega s prodajo, najprej poplačali stroški (izvršilnega) postopka (197. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ); to pomeni, da če bi znesek, dosežen s prodajo, zadoščal za pokritje stroškov (kot je to v obravnavanem primeru), bi bil upnik poplačan za celotno priznano terjatev.

Nima pa prav pritožnik v delu, v katerem zatrjuje, da bi moral biti v osnutku glavne razdelitve stečajne mase upoštevan z zneskom, katerega ni prejel iz posebne stečajne mase, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navedlo, da gre za znesek stroškov stečajnega postopka in ti se ne morejo spremeniti v "navadno terjatev" ločitvenega upnika.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu, da priznano terjatev ločitvenega upnika bremenijo stroški stečajnega postopka, kljub temu, da posebna stečajna masa omogoča pokritje tudi teh stroškov, je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede posameznih postavk glavne razdelitve stečajne mase. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se bo postavka sredstev v glavni razdelitvi stečajne mase, ki so namenjena za poplačilo navadnih upnikov, zmanjšala za znesek 4.483.429,00 SIT (in temu ustrezno se bodo spremenila tudi ostale postavke v glavni razdelitvi), za katerega je bil ločitveni upnik neutemeljeno obremenjen (in v posledici tega za navedeni znesek premalo poplačan), glede na to, da je posebna stečajna masa zadoščala za kritje nanj odpadajočih stroškov stečajnega postopka.