Jedro

Drugotoženka kot organizator športne prireditve bi morala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka poskrbeti tudi za to, da izbere kvalificiranega izvajalca poletov z jadralnim padalom, ki bo imel ustrezen izpit, znanje in izkušnje.

Tudi zloraba zaupanja organizatorja s strani izvajalca, ki ga je drugotoženka kot organizatorka sama izbrala, in njegove storitve ponudila udeležencem, gre v breme drugotoženke. Slednja namreč odgovarja za posledice slabe izbire izvajalca in posledično v škodnem dogodku nastalo škodo solidarno z izvajalcem poletov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v 1. odstavku izreka, ter v odločitvi o pravdnih stroških, to je v 2. odstavku izreka, v razmerju do drugotoženke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotoženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da sta v 15 dneh nerazdelno dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 21.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Tožencema je naložilo še nerazdelno plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.167,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (drugi odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tretji odstavek izreka).

Zoper del prvostopne sodbe, s katerim ji je naloženo plačilo odškodnine in tožnikovih pravdnih stroškov, se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje drugotoženka. V okviru pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izpostavlja med postopkom na prvi stopnji že večkrat poudarjeno, da je bila v okviru prireditve predvidena le demonstracija letov s strani društva jadralnega padalstva, torej le prikaz te dejavnosti in ne sodelovanje v njej. Iz letaka prireditve je bila po prepričanju drugotoženke razvidna razlika med dejavnostmi, pri katerih je bila predvidena le demonstracija, in tistimi, pri katerih je bilo predvideno tudi sodelovanje, saj je bila možnost sodelovanja v takem primeru izrecno zapisana. Ker naj bi jadralno društvo sodelovalo le z demonstracijo poletov, je po prepričanju drugotoženke prvostopni zaključek, da je drugotoženka krivdno odgovorna za tožnikovo škodo že zato, ker ni preverila kompetenc jadralnega društva, nepravilen. Krivdna odgovornost drugotoženke tudi ne more temeljiti na ne dovolj korektnem in strokovnem nadzoru drugotoženke. Zaradi predvidene demonstracije poletov po prepričanju drugotoženke podroben nadzor v smislu, ali so padalci v tandemu člani društva ali ne, niti ni bil potreben, saj so glede na dogovor z društvom utemeljeno menili, da gre za člane društva. Po mnenju drugotoženke odgovornost za škodni dogodek leži popolnoma na strani prvotoženca kot pilota in jadralnega društva Nadalje izpostavlja,da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prvotoženca, tega dokaza pa tudi ni zavrnilo (smiselni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka). Podredno drugotoženka v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava še izpostavlja, da je bil delež tožnikovega soprispevka ocenjen prenizko, saj je tožnik vedel, da gre zgolj za demonstracijo letov. Glede na ugotovljene poškodbe tožnika pa naj bi sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari naj bi bila zmotna tudi stroškovna odločitev. Primarno predlaga spremembo prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka zoper njo ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi drugotoženke smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno ter na njegovi podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Neutemeljena je smiselna pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z opustitvijo po drugotoženki predlaganega zaslišanja prvotoženca. Sodišče prve stopnje je prvotožencu poslalo vabila na glavno obravnavo na naslov, ki ga je prvotoženec navedel v svojem odgovoru na tožbo, vabila pa mu je poskusilo vročiti tudi na delovnem mestu. Zaradi informacije na vrnjeni pošiljki, da naj bi se prvotoženec preselil (medtem ko naj bi po podatkih centralnega registra prebivalstva še vedno prebival na v odgovoru na tožbo navedenem naslovu), mu je sodišče prve stopnje vabilo na glavno obravnavo z dne v skladu s 145. členom ZPP vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Prvotoženec večine od teh vabil ni dvignil in je nastopila fikcija vročitve, medtem ko je vabilo na zadnjo glavno obravnavo z dne (na domačem naslovu) prevzel, a se je kljub temu ni udeležil. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno opravilo glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljenega prvotoženca (282. člen ZPP). Iz enakih razlogov (ker se prvotoženec ni odzval sodnemu vabilu - drugi odstavek 258. člena ZPP) je sodišče prve stopnje tudi opustilo njegovo zaslišanje, prebralo pa je njegov zagovor v kazenskem postopku, v katerem je bil obravnavan isti dogodek (kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 3). S takim ravnanjem sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izvedba dokaza z zaslišanjem stranke je namreč zgolj strankina pravica in ne njena dolžnost. V skladu s prvim odstavkom 262. člena ZPP niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje; prav tako se stranka ne more prisiliti k izpovedbi. Ker je iz prvostopne sodbe tudi mogoče razbrati razloge za opustitev zaslišanja prvotoženca, je neutemeljena pritožbena graja, da naj ta po drugotoženki predlagan dokaz ne bi bil ne izveden niti zavrnjen. Sicer pa sodišče druge stopnje pripominja, da drugotoženka med postopkom na prvi stopnji niti ni oporekala temu, da se obravnava opravi v odsotnosti pravilno vabljenega prvotoženca, ki posledično tudi ni mogel biti zaslišan.

Slediti tudi ni mogoče smiselni pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, ki jo drugotoženka očita prvostopnemu zaključku, da je pretežni del odgovornosti za škodni dogodek (80%) poleg prvotoženca pripisati tudi drugotoženki. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi morala drugotoženka kot organizator športne prireditve s skrbnostjo dobrega strokovnjaka poskrbeti tudi za to, da izbere kvalificiranega izvajalca poletov z jadralnim padalom, ki bo imel ustrezen izpit, znanje in izkušnje. V pritožbi ponovljena zatrjevanja, da naj bi bila predvidena le demonstracija poletov s strani Društva jadralnega padalstva, torej le prikaz te dejavnosti in ne sodelovanje udeležencev športne prireditve v njej, pritožnice njene odgovornosti ne morejo razbremeniti. Drugotoženka se je sicer že v postopku na prvi stopnji sklicevala na predvidene omejitve pri sodelovanju udeležencev te športne prireditve v poletih z jadralnim padalom, ki naj bi bila omejena zgolj na ogled demonstracije poletov (pri čemer sodišče druge stopnje pripominja, da zatrjevane razlike v predvideni stopnji participacije udeležencev iz letaka, na katerega se sklicuje drugotoženka, niso tako jasno razvidne). Vendar pa ni mogoče spregledati, da je večja stopnja sodelovanja, namreč poleti z jadralnim padalom v tandemu, tožniku kakor tudi drugim naključnim udeležencem te športne prireditve na kraju prireditve očitno bila omogočena. Četudi drugotoženka take stopnje udejstvovanja naključnih udeležencev športne prireditve le-tem ne bi imela namena omogočiti, bi jo morala na kraju samem vsaj preprečiti, za kar bi potrebovala, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, korekten in strokoven nadzor tudi na lokaciji, na kateri se je ta dejavnost neposredno odvijala. Drugotoženka sicer zatrjuje, da je zaupala zatrjevanemu dogovoru z izvajalcem poletov - jadralnim društvom, da bodo polete izvajali zgolj s člani društva. Zato kljub temu, da je ob nadzoru opazila, da se opravljajo poleti v tandemu, teh ni preprečila, ker ni vedela, da skačejo tudi udeleženci športnega vikenda, ki niso člani jadralnega društva. Tudi zloraba takega zaupanja organizatorja s strani izvajalca, ki ga je drugotoženka kot organizatorka sama izbrala, in njegove storitve ponudila udeležencem, gre v breme drugotoženke. Slednja namreč odgovarja za posledice slabe izbire izvajalca in posledično v škodnem dogodku nastalo škodo solidarno z izvajalcem poletov. Ker tako drugotoženka ni poskrbela za izbor kvalificiranega izvajalca poletov z jadralnim padalom, ki bi imel potrebna znanja, dovoljenja in izkušnje, niti ni (po lastnih zatrjevanjih nepredvidenih) poletov z jadralnim padalom naključnim udeležencem te športne prireditve z ustreznim nadzorom in opozorili onemogočila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za tožniku nastalo škodo, zmanjšano za delež tožnikovega soprispevka, odgovorna solidarno s prvotožencem - neposrednim izvajalcem poletov z jadralnim padalom, ki je z malomarnim ravnanjem povzročil škodni dogodek. Odgovornost drugotoženke temelji na prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 186. člena istega zakona.

Sodišče prve stopnje je tožniku pripisalo 20% soodgovornost za obravnavani škodni dogodek (171. člen OZ). Le-to je videlo v ravnananju tožnika, ki se je za polet z jadralnim padalom v tandemu odločil, ne da bi se prepričal, ali je prvotoženec kot pilot jadralnega padala za to usposobljen in ima potrebne kvalifikacije. Polega tega se je dal prepričati k vzletu kljub temu, da veter ni bil najbolj ugoden (zaključek sodišča prve stopnje na strani 4). Po prepričanju sodišča druge stopnje je bil delež tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku ocenjen v primerni višini. Ob tem je dodati, da je življenjsko nesprejemljivo pričakovati, da bo udeleženec športne prireditve od posameznega izvajalca neposredno pred udeležbo zahteval potrdila o usposobljenosti za izvajanje športne aktivnosti, konkretno za polete v tandemu (ob hkratnih zatrjevanjih izvajalca, da taka dovoljenja in potrdila ima, kot izhaja iz neprerekane izpovedbe tožnika). Ker pa je tožnik kljub temu, da je vedel za ne najbolj ugodne vremenske pogoje za polet, nanj z opustitvijo skrbi za lastno varnost vendarle pristal, je njegov soprispevek v višini 20% tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ocenjen v povsem sprejemljivi višini. Ni mogoče slediti pritožbenim zavzemanjem po oceni višjega odstotka tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku, ki naj bi izviral iz tega, da naj bi bila predvidena zgolj demonstracija poletov in ne sodelovanje posameznih udeležencev pri le-teh. Ne glede na tako (po prepričanju sodišča druge stopnje ne dovolj jasno) navedbo v letaku, pa po že zgoraj obrazloženem, ko je bilo naključnim udeležencem športnega vikenda aktivno sodelovanje v poletih v tandemu na kraju samem vendarle omogočeno, tožnikovi odločitvi za polet sami po sebi (v kolikor bi se ta izvajal v povsem primernih vremenskih pogojih) ni mogoče pripisati narave prispevka k škodnemu dogodku.

Pri prisoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel, je prvostopno sodišče tožniku po prepričanju sodišča druge stopnje odmerilo povsem primerno odškodnino (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ki upošteva tako načelo individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca, skladna pa je tudi s sodno prakso v primerljivih primerih. Neutemeljena je zato zgolj pavšalna pritožbena graja, da je bila tožniku prisojena odškodnina glede na poškodbe in posledice po posameznih postavkah nepremoženjske škode odmerjena previsoko. Za v posledici v škodnem dogodku utrpelih poškodb (stistvenega zloma prvega ledvenega vretenca, poškodbe desnega aksilarnega živca in zvina vratu) prestane telesne bolečine (5 dni hude telesne bolečine, 5 tednov srednje močne do lažje telesne bolečine ter občasne še prisotne in tudi v bodoče pričakovane lažje telesne bolečine) in neugodnosti (petdnevna hospitalizacija, trimesečna nošnja 3T steznika, štirimesečna uporaba bergel, večkratna RTG obsevanja in CT slikanje,...), kot vse izhaja iz neprerekanih dejanskih zaključkov na 4. strani obrazložitve prvostopne sodbe, je bila namreč tožniku s prisojo 11.000,00 EUR prisojena pravična denarna odškodnina. Tudi tožniku odmerjeno denarno odškodnino za pretrpljeni primarni in sekundarni strah v višini 2.500,00 EUR sodišče druge stopnje sprejema kot pravično in skladno s sodno prakso v primerljivih primerih. Pri njeni odmeri je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnikov primarni strah zelo hud v času bližanja trčenju v gondolski steber, ko sta pričela tožnik in prvotoženec z jadralnim padalom padati, in takoj po padcu, ko tožnik ni več čutil nog, sekundarni strah pa je tožnik trpel še v procesu zdravljenja ob ugotovitvi resnosti diagnoze z zlomom ledvenega vretenca in potrditvi dodatnih poškodb aksilarnega živca v skupnem trajanju okoli 4 mesece (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 5). Drugotoženka v svoji pritožbi tudi ne graja na prvi stopnji ugotovljenih tožnikovih vsakodnevnih omejitev, ki jih tožnik v posledici škodnega dogodka trpi, ko ima težave povezane z daljšimi statičnimi sedečimi položaji prsnoledvenega prehoda, težave pri sunkovitih gibih ledvene hrbtenice, hitrih obratih in predklonih, zaradi česar je omejen pri številnih športnih aktivnostih, težave pa bo imel tudi pri dvigovanju bremen pri hišnih in vrtnih opravilih ter pri skrajnih gibih v vratu. V vsakodnevne aktivnosti bo moral tožnik vlagati več truda in paziti, da poškodovanih delov telesa ne bo dodatno obremenjeval in dodatno poškodoval. Za opisano po izvedencu ocenjeno 18% zmanjšanje življenjske aktivnosti še mlademu tožniku tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pripada na prvi stopnji prisojena pravična denarna odškodnina v višini 13.000,00 EUR (vse zmanjšano za odstotek tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku).

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP) tako v odločitvi o glavni stvari kakor tudi v odločitvi o stroških postopka, ki jo je drugotoženka izpodbijala zgolj v povezavi s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari.

Ker drugotoženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.