Jedro

Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo oziroma nadomestilo plače za januar 2014 v bruto znesku 169,95 EUR, februar 2014 v bruto znesku 393,95 EUR in marec 2014 v bruto znesku 526,12 EUR, od teh zneskov odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je bilo iz naslova plač zahtevano več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške prehrane med delom za oktober 2013 v znesku 134,64 EUR, november 2013 v znesku 122,40 EUR, december 2013 v znesku 61,20 EUR, januar 2014 v znesku 85,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 195,93 EUR bruto, odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 do plačila, ter še za leto 2014 v znesku 131,53 EUR bruto, odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2014 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je bilo iz tega naslova zahtevano več, je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odpravnine v višini 789,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2014 do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka 106,24 EUR in plačati še sodno takso 80,60 EUR na račun sodnih taks sodišču prve stopnje, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo oziroma zoper njen ugodilni del se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki jih navaja tožnik v tožbi. V tožbi navaja, da je v januarju in februarju 2014 od tožene stranke prejel bistveno nižjo plačo od dogovorjene oz. minimalno predpisane, ter da plače za marec 2014 sploh ni prejel. V potrditev takšnih navedb je v dokazne namene predložil pogodbo o zaposlitvi ter plačilni listi za januar in februar 2014. Sodišče je spregledalo 6. točko pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja možnost neenakomerne razporeditve delovnega časa. Da je bil delovni čas dejansko neenakomerno razporejen, izhaja tudi iz predloženih plačilnih list. Npr. iz plačilne liste za januar 2014 je razviden obračun 40 ur neplačanega dopusta iz naslova upravičene odsotnosti. Tožbeni zahtevek se torej opira na dejstva, ki so v nasprotju z predloženimi dokazili. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo v katerem predlaga njeno zavrnitev. Navedbe tožene stranke bi lahko bile relevantne kvečjemu v odgovoru na tožbo, ne pa v pritožbi. Predlaga prednostno obravnavo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Pritožba neutemeljeno navaja neizpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar izrecno uveljavlja le glede ugodilne odločitve v I. točki izreka, ki se nanaša na plače za januar, februar in marec 2014. Navedeni predpisani pogoj ne pomeni, da morajo dokazi potrjevati zatrjevana dejstva, ampak le, da dokazi ne smejo nasprotovati zatrjevanim dejstvom.

8. Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za januar in februar 2014 plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu (in sicer za januar 619,20 EUR namesto 789,15 EUR, za februar pa 395,20 EUR namesto 789,15 EUR), za marec 2014 pa plače sploh ni prejel. Navajal je še, da je bil od 22. 1. 2014 do 20. 3. 2014, ko ga je tožena stranka samovoljno odjavila iz zavarovanja, doma na čakanju na delo, ker mu je tožena stranka naročila, naj bo do nadaljnjega doma.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so navedena dejstva v nasprotju s 6. členom pogodbe o zaposlitvi. Ta sicer res predvideva možnost neenakomerne razporeditve delovnega časa, kar pa še ne pomeni, da je v spornih mesecih do tega dejansko prišlo. Iz plačilnih list za januar in februar 2014 je razbrati postavko neplačani dopust oz. opravičeno odsotnost, kar pa ne ustreza institutu neenakomerne razporeditve delovnega časa. Predvsem pa je pomembno, da takšna vsebina listin ne nasprotuje tožnikovim navedbam o tem, zakaj mu je tožena stranka dolžna plačati plačo oziroma razliko v plači za tri mesece v letu 2014. Ne drži torej ključna trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni upoštevalo 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

10. Prav tako iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na 44. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), iz katerega izhaja temeljna delodajalčeva obveznost plačila plače oziroma nadomestila plače. Upoštevalo je tudi 126. člen ZDR-1, po katerem mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca, ter 137. člen ZDR-1 o upravičenosti do nadomestila plače, ko delavec ne opravlja dela iz razlogov na strani delodajalca.

11. Tudi v ostalem delu (glede prisojenih potnih stroškov in sorazmernega dela regresa za letni dopust, kar niti ni predmet obrazložitve pritožbe) zamudna sodba ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP, ki se nanašajo na zamudno sodbo.

12. Ker ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške, tožnik krije sam svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni pomembno prispeval k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).