Jedro

Upoštevajoč sistematično, pa tudi namensko razlago, v skladu s katero ni mogoče zanemariti osrednjega namena ZKZ, ki je v smotrni izrabi zemljišč v kmetijske namene in njihovem varstvu, ne pa v pridobivanju kmetijskih zemljišč za vsako ceno, se lahko za kmetijska zemljišča štejejo samo tista nerodovitna zemljišča, ki jih je mogoče za kmetijsko proizvodnjo usposobiti z ekonomsko upravičenimi stroški.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.039,97 EUR stroškov za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so sporne parcele (individualizirane v izreku sodbe) last tožeče stranke in za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sporne nepremičnine in glina pod njimi ne spada v stečajno maso, in zahtevek za izročitev parcel v posest tožeči stranki. Razloge za zavrnilno sodbo je mogoče kratko strniti v povzetek, da sporne nepremičnine niso kmetijska zemljišča, kmetije, gozdovi oziroma nezazidana stavbna zemljišča, ki bi po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93 - 91/07, v nadaljevanju ZSKZ) postali last Republike Slovenije.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo glede nezazidanih stavbnih zemljišč parc. št. 3586, 3587, 3591, 3592, 3595, 3596, 3598, 3599, 3600, 3123, 3151, 3152 vl. št. 1154 k.o. ... in v stroškovnem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede kmetijskih zemljišč in gozdov se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, da neplodna zemljišča niso mogla po samem zakonu postati last tožeče stranke, saj ne spadajo med kmetijska zemljišča. Zoper pravnomočni del te sodbe je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ugodi ali pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da že številke, ki naj bi predstavljale nezazidana stavbna zemljišča, niso točne, saj parc. št. 3586 v 1. točki izreka sodbe sploh ni. Pritožbeno sodišče v razlogih, ki jih je navedlo, ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in se je enostavno sklicevalo na obrazložitev sklepa z dne 4.11.1999. Vztraja pri vseh pritožbenih in revizijskih navedbah in meni, da iz predloženih listin jasno izhaja, da Občina L. ni imela veljavno sprejetih občinskih planskih aktov. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek v zvezi s kmetijskimi zemljišči. Akti o vzpostavitvi v prejšnje stanje so obvezujoči tudi za naslednike, ki so izkoriščali mineralno surovino na tem prostoru. Vsaka pravna oseba, ki izkorišča mineralne surovine, mora imeti sredstva, pripravljena za sanacijo področja, ki ga je devastirala. Sklep, da neplodna zemljišča ne spadajo med kmetijska zemljišča, je materialnopravno napačen.

Revizijsko sodišče vsebine dopolnitve revizije, ki je bila vložena po poteku 30-dnevnega zakonskega roka, ne povzema.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Meni, da sta sodišči v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na kmetijska zemljišča, pravilno uporabili materialno pravo. Izvedenec kmetijske stroke je jasno povedal, kakšni bi bili stroški za revitalizacijo zemljišča. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je pravnomočni del sodbe, izdane 15.3.2007, s katerim je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede gozdov in kmetijskih zemljišč. Brezpredmetna so vsa izvajanja tožeče stranke v reviziji, ki se nanašajo na razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje glede nezazidanih stavbnih zemljišč. Z navedbami o netočni označitvi nezazidanih stavbnih zemljišč v izreku sklepa sodišča druge stopnje, o njegovi neobrazloženosti in neobstoju veljavno sprejetih občinskih planskih aktov se zato revizijsko sodišče ni bilo dolžno ukvarjati.

Kmetijska zemljišča in gozdovi so 11.3.1993 (ko je pričel veljati ZSKZ) postali last države in so se po stanju ob uveljavitvi ZSKZ prenesli na Sklad kmetijskih zemljišč (prvi odstavek 14. člena ZSKZ). V skladu z 2. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73 in nasl., v nadaljevanju ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture, razen gozdov ter zemljišča, ki se vodijo kot nerodovitna in jih je mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo, razen zemljišč, ki so s srednjeročnim družbenim planom občine določena kot stavbna zemljišča. Za določanje kulture zemljišč pa veljajo podatki zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže nasprotno (drugi odstavek 3. člena ZKZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je to sprejelo, da so parcele, ki naj bi bile po katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkih kmetijska zemljišča, v naravi zaraščene z večletnimi pleveli, ponekod pa z grmičevjem, neravne in prekopane (mrtvice) ter niso primerne za kmetijsko rabo, saj so v celoti neplodne. Nanje bi bilo treba navoziti najmanj pol metra zemlje in narediti visok navoz čim boljše rodovitne zemlje.

Na revizijski stopnji neizpodbojen dejanski zaključek, da vrsta rabe, navedene v posestnem listu, ne ustreza dejanskemu stanju, saj so bile dejansko vse kulture spremenjene v neploden glinokop, je terjal odgovor na ključno (pravno) vprašanje v tej pravdi, ali je zemljišča mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo. Pritrditi je stališču pritožbenega sodišča, da je v načelu vsako nezazidano zemljišče, če je še tako devastirano, z velikimi vlaganji mogoče usposobiti za kmetijsko proizvodnjo. Vendar pa bi takšna razlaga zanikala umeščenost določila 2. člena ZKZ v sistem pravnih norm tega predpisa in bi bila v nasprotju z načeli, na katerih temelji. V skladu z ZKZ so kmetijski proizvodnji trajno namenjena zemljišča, ki so temelj proizvodnje hrane v Sloveniji (prvi odstavek 11. člena ZKZ). Ta uživajo, kar zadeva spremembe namembnosti, posebno varstvo (primerjaj z drugim odstavkom 11. člena ZKZ), medtem ko je glede drugih kmetijskih zemljišč sprememba namembnosti dopustna v večji meri (primerjaj s petim odstavkom 11. člena ZKZ). Upoštevajoč sistematično, pa tudi namensko razlago, v skladu s katero ni mogoče zanemariti osrednjega namena ZKZ, ki je v smotrni izrabi zemljišč v kmetijske namene in njihovem varstvu, ne pa v pridobivanju kmetijskih zemljišč za vsako ceno, se lahko za kmetijska zemljišča štejejo samo tista nerodovitna zemljišča, ki jih je mogoče za kmetijsko proizvodnjo usposobiti z ekonomsko upravičenimi stroški. V konkretnem primeru takšna ekonomska upravičenost ni izkazana, saj bi bilo treba na neplodna zemljišča navoziti plast pol metra rodovitne prsti. Izvedenec je takšno postopanje zavrnil kot predrago in v nasprotju s strokovno prakso, v kateri ni poznan primer, da bi se izkoriščani glinokop spreminjal v rodovitno površino.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP).

Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora na revizijo in sodno takso za odgovor na revizijo.