Jedro

Tožnikove navedbe v postopku v zvezi s samimi razlogi preganjanja, povzete v sodbi, so pavšalne. Dejanja preganjanja bi namreč moral bolj konkretizirano navesti. Glede na takšne njegove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru se sodišče strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost in da tudi ni izkazal vzročne zveze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1992 v kraju B., Alžirija, državljan Alžirije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil dne 28. 11. 2017. Tedaj je izpovedal, da je iz izvorne države Alžirije odšel z letalom v Turčijo, od tam pa je nadaljeval pot preko Grčije, Makedonije, Kosova, Srbije, Hrvaške do Slovenije. Njegova ciljna država je bila Danska. Glede osebnih dokumentov je navedel, da jih je pustil v Turčiji pri osebi, s katero nima več stikov in mu tako dokumentov ne more posredovati nihče. Kot edini razlog, zaradi katerega naproša za mednarodno zaščito je navedel družinske težave z očetovo novo ženo, s katero se je po materini smrti v letu 2009 tožnikov oče poročil leta 2011, drugam pa se ni preselil, ker je Alžirijo po materini smrti zasovražil. Drugih težav kot z očetovo novo ženo pa tožnik ni imel. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je tožnik 1. 12. 2017 samovoljno zapustil Azilni dom, za tem pa je bil dne 5. 6. 2018 skladno z določili Uredbe (EU) št. 604/2013 z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) iz Švice vrnjen v Republiko Slovenijo, kjer je 12. 6. 2018 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. V drugi prošnji je tožnik glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito navedel družinske težave in obvezno služenje vojaškega roka, česar tožnik ni želel, zato je zapustil Alžirijo, ki jo je sovražil in tam ni več želel živeti. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj ogroženo je tožnik odgovoril, da ni bilo.

4. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru dne 18. 7. 2018, ko je navedel, da je Alžirijo zapustil dne 22. 9. 2016 s ciljem oditi v Švico, od koder je bil pozneje vrnjen nazaj v Slovenijo. Glede narodnosti je navedel, da je Berber. Zaključeno ima srednjo šolo, šolanja pa po materini smrti ni nadaljeval, ker je moral skrbeti za gospodinjstvo. Zaposlen je bil kot kovinar, živel pa je v domači hiši skupaj z očetom, mačeho ter brati in sestrami. Tožnikov zaslužek je zadostoval, tudi če bi živel sam, poleg tega pa je bil zaposlen tudi njegov brat. Zaradi diskriminacije v hiši in tudi zunaj nje se je odločil, da zapusti državo. V tej zvezi je navedel, da se v Alžiriji lahko kupi alkohol, vendar se ga ne sme uživati na cesti, kar je prepovedano; kolikor bi to storil, bi ga zaprli, prav tako kot tudi, če bi se v javnosti poljubljal z dekletom ali jo držal za roke, če nista poročena, tako da v Alžiriji ni svobode. Tožnik je še navedel, da tudi ne more govoriti svojega jezika na občini, ker ga je sram in je zato tam vedno govoril arabsko in ni povedal, da je Berber. S prijatelji se je lahko pogovarjal v berberskem jeziku, vendar ne doma, ker tega njegova mačeha, ki je Arabka, doma ni dovolila, da bi se pogovarjajo v berberščini. Zaposlitev in službo si je sicer lahko dobil, a so ga tam žalili sodelavci rekoč, da ni Alžirec, kar je bilo zanj nevzdržno, njegov nadrejeni pa ni ukrepal, ko mu je tožnik povedal za te težave. V isti službi je tožnik delal približno leto dni pred odhodom iz države. Na izrecno vprašanje uradne osebe je izpovedal, da službe ni zamenjal, ker v Alžiriji ni mogel več živeti in si jo je želel zapustiti. Na posebno vprašanje je izpovedal, da diskriminiran kako drugače kot v službi tožnik ni bil. Na vprašanje, zakaj na predhodnih razgovorih ni povedal, da je Alžirijo zapustil zaradi diskriminacije, je tožnik odgovoril, da mu je prevajalec prvič rekel naj pove na kratko, drugič pa, da naj pove več. Navedel je še, da ima kot Berber težave z mačeho, ki ga ni marala, ker so Berberi, zato je prepričan, da nima rada niti njegovega očeta, kljub poroki z njim. Razen tega pa imajo Alžirci mentaliteto, ki tožniku ni všeč. Na posebno vprašanje, zakaj je tožnik ob vložitvi druge prošnje navedel, da je Alžirijo zapustil tudi zaradi vojske, česar poslej ni omenil, je tožnik odgovoril, da je že pozabil, da je to povedal ob podaji vložitvi prošnje. S tem v zvezi je nato pojasnil, da vsak Alžirec z dopolnjenimi 18 leti postane vojaški obveznik, tako da ima dolžnost služenja vojaške obveznosti v trajanju 1,5 leta, česar si on ni želel, zaradi izkušenj njegovega brata, ki se je med služenjem vojaške obveznosti počutil zelo slabo, ker mu niso dali dopusta in so ga zasmehovali, ko je govoril v berberščini. Na vprašanje, da je on sam izpovedal, da vojaška obveznost nastopi s starostjo 18 let, medtem ko je tožnik državo zapustil v starosti 24 let in kako to pojasnjuje, je tožnik odgovoril, da ker ni živel doma in je bil v Alžiru oblasti tako niso vedele, kje je. Ko mu uradna oseba predočila njegov odgovor na predhodno vprašanje, ko je na vprašanje, kje je živel, sam odgovoril da je živel v kraju B., skupaj z očetom in mačeho, sedaj pa navaja, da je živel v Alžiru, je tožnik navedel, da ni ves čas živel v Alžiru in je prihajal domov ter se vračal, od brata pa je izvedel, da je prejel več vabil na služenje vojaškega roka, od tega zadnjega, skupno tretjega v letu 2013. To vabilo je raztrgal in potem ni prejel nobenega več. Na posebno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj ogroženo je tožnik odgovoril, da je vedno odhajal domov zgodaj, ker se je bal, da bi ga kdo napadel. Na posebno vprašanje je odgovoril, da ne ve sicer, zakaj bi ga kdo napadel, morda zato, ker je bel. Navedel je še, da je v Evropo odšel z namenom, da bi študiral in delal ter svobodno živel, v Alžirijo pa se ne želi vrniti. Drugih težav v Alžiriji ni imel. 5. Kljub temu, da tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, tožena stranka ne dvomi, da tožnik prihaja iz Alžirije in je državljan Alžirije. Glede na navedbe v tožnikovih izjavah, podanih ob vložitvi prve in druge prošnje ter opravljenega osebnega razgovora tožena stranka ugotavlja, da kot razloge za priznanje mednarodne zaščite tožnik uveljavlja težave zaradi diskriminacije na delovnem mestu na podlagi etnične pripadnosti in izogibanja služenja vojaškega roka. Ob odsotnosti listinskih dokazov, ki bi izkazovali in utemeljevali strah tožnika pred preganjanjem v izvorni državi je po ugotovitvi tožene stranke njegovo temeljno dokazno sredstvo zgolj izjava stranke, glede katere tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja številne kontradiktornosti. Tako ugotavlja, da je tožnik po prijetju s strani policije tožnik v lastnoročni izjavi z dne 24. 11. 2017 navedel, da za mednarodno zaščito naproša zaradi družinskih problemov. Glede svoje narodnosti je pri podaji prve prošnje 28. 11. 2017 navedel, da je arabske narodnosti in da je arabščina njegov materni jezik. Takrat je tudi navedel, da drugih težav, kot so težave z mačeho, tožnik ni imel. Šele pri podaji druge prošnje 12. 6. 2018 je navedel, da je po narodnosti Berber in da ima poleg težav z mačeho težave tudi zato, ker kljub pozivu na služenje vojaške obveznosti tožnik tega noče, drugih težav pa ni navedel. Šele na osebnem razgovoru 19. 7. 2018 je tožnik dodatno navedel tudi, da je bil v Alžiriji diskriminiran kot Berber. Razen tega je po ugotovitvi tožene stranke tožnik pred pristojnimi švicarskimi organi kot svoj rojstni kraj navedel kraj C., za razliko od kraja B., ki ga je navajal kot svoj rojstni kraj v postopkih za priznanje mednarodne zaščite Republiki Sloveniji.

6. Tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da obstajajo v tožnikovih izjavah tako notranje nekonsistentnosti kot tudi zunanje nekonsistentnosti, na podlagi česar ocenjuje, da tožniku ni mogoče verjeti, njegove izjave pa so neverodostojne ter zaključuje, da tako splošna verodostojnost tožnika ni bila ugotovljena. Glede na navedbe tožnika, ki je kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel diskriminacijo na podlagi etnične pripadnosti in izogibanje služenja vojaškega roka, kar je sicer opisoval kot težave na delovnem mestu, tožena stranka ugotavlja, da pri tem tožnik ni navedel, da bi ga delodajalec ali ostali slabše plačevali ali drugače obravnavali v smislu delovnih nalog ali kakorkoli drugače obravnavali zaradi njegove etnične pripadnosti, drugih primerov diskriminacije na podlagi etnične pripadnosti pa tožnik ni navajal, z izjemo mačehinega nasprotovanja uporabi berberskega jezika doma v družini. Prav tako tožnik ni navedel, da bi zaradi ne odzivanja na tri pozive k služenju vojaškega roka, od katerih je zadnjega prejel v letu 2013, imel kakršnekoli težave ali da bi bil iskan s strani pristojnih alžirskih oblasti. Zato tožena stranka dvomi v verodostojnost tožnikovih navedb, saj očitno ni imel nikakršnih težav s pristojnimi organi niti tedaj, ko je z letalom zakonito zapustil Alžirijo. Po oceni tožene stranke so navedbe tožnika v zvezi s tem, da je bil v Alžiriji diskriminiran s strani pripadnikov večinske arabske skupnosti le splošne narave in temeljijo na njegovem občutku ogroženosti, vendar utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. in 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), saj dejanj, kot jih je opisal tožnik kot povod za zapustitev izvorne države po oceni tožene stranke ne gre šteti za dejanja preganjanja v smislu 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 niti v smislu 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1. Razen tega pa mora skladno z 8. odstavkom 27. člena ZMZ-1 biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik s svojimi izjavami ni dokazal. 7. Kar se tiče obveznosti služenja vojaškega roka tožena stranka poudarja, da je vsaka država suverena pri tem, ali zakonsko določi obvezno služenje vojaškega roka in v tem primeru določi tudi kazenske sankcije v primeru zavrnitve zaradi izmikanja vpoklicu, kar pa samo po sebi še ne utemeljuje strahu pred preganjanjem. Tožnik pa je v postopku navedel, da vojaškega roka ne želi služiti zgolj zato, ker tega noče in zaradi slabih izkušenj svojega brata, tožena stranka pa ni našla informacij, ki bi potrjevale tožnikove navedbe o diskriminaciji na podlagi etnične pripadnosti, ki naj bi jo bil v vojski deležen njegov brat, niti le-teh ni predložil sam tožnik, tako da sankcioniranje izogibanju služenja vojaške obveznosti v konkretnem primeru ne predstavlja preganjanja ali resne škode. V zvezi s tožnikovimi navedbami o izogibanju vpoklicu za služenje vojaškega roka tožena stranka ugotavlja, da iz njegovih izjav izhaja, da je bil trikrat pozvan, zadnjič v letu 2013, a se na pozive ni odzval. Po ugotovitvi tožene stranke alžirski Zakon o vojaški službi iz leta 1974 vsebuje določbe glede izogibanja naboru v alžirski vojski v določilih 16. do 21. člena, ki jih povzema v svoji obrazložitvi. Nadalje povzema tudi vsebino 254. člena Zakona o vojaškem pravosodju, ki glede kazni za posameznike, obtožene za izmikanje vpoklicu določa, da se v času miru lahko kaznuje z zaporno kaznijo od treh mesecev do petih let, pri čemer še dodaja, da je bila v mesecu marcu 2011 sprejeta odločitev, da so starejši od 30 let izvzeti od služenja, če ga do takrat niso opravili. Pri tem še ugotavlja, da niti tožnik sam ni navajal, da bi zaradi izogibanja vpoklicu imel kakršnekoli težave, ampak le, da bi mu v primeru vrnitve v Alžirijo grozila zaporna kazen, a tožena stranka na podlagi tožnikovih nedoslednih navedb dvomi, da je bil sploh vpoklican oziroma vabljen na služenje vojaškega roka, četudi ugotavlja, da je služenje vojaškega roka za moške obvezno, vendar številni posamezniki vojaškega roka sploh ne služijo oziroma niso vpoklicani, ker je sistem nezmožen obravnavati vse osebe, ki v posameznem letu izpolnijo starost za vpoklic, to je približno 375.000 moških letno, saj je sistem sposoben obravnavati le približno 75.000 nabornikov, tako da je bilo veliko amnestij, na podlagi katerih so bili številni brez služenja in brez kazni oproščeni služenja vojaškega roka.

8. Tožena stranka zaključuje, da tožnik tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, ker pri njem ne obstajajo nobene posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od ostalih prebivalcev Alžirije, ob vrnitvi v izvorno državo pa tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil izpostavljen resni škodi v smislu 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni in tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj je splošno znano, da v njegovi izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, tako da splošna varnostna situacija v izvorni državi tožnika ni taka, da bi že sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem na utrpi resno škodo v smislu 28.člena ZMZ. Poleg tega tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 132/2016) dne 17. 2. 2016 določila kot varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

9. V tožbi tožnik očita, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Očitek bistvene kršitve določb postopka utemeljuje z navedbo, da tožnikovi pooblaščenki pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tožena stranka ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj, dodatno pa tudi s tem, da je pri vložitvi obeh prošenj in pri opravi osebnega razgovora sodeloval tolmač za arabski jezik, ki ni vpisan v imenik sodnih tolmačev, niti ni znano, kakšne so njegove strokovne kvalifikacije. Prav tako tožnik šteje za kršitev pravil postopka tudi to, da je tožena stranka izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, namesto posebnega ugotovitvenega postopka. Tožnik še očita, da tožena stranka, razen sprejema prošnje in osebnega razgovora s tožnikom, ni opravila drugih dejanj za preveritev tožnikovih izjav in presojo njegovih osebnih okoliščin, upoštevaje aktualne in specifične informacije o izvorni državi tožnika ter diskriminacij Berberov. Tožnik še navaja, da je v Evropo prišel zato, da bi bil svoboden in da bi lahko študiral, svobodno živel in delal. Dodatno še navaja, da v izvorni državi tožnik ni mogel pridobivati sredstev za zagotovitev osnovnih življenjskih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), posledice pa lahko predstavljajo resno škodo. Za razliko od tožene stranke tožnik meni, da iz njegovega opisa razmer izhaja, da za tožnika izvorna država ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1 ter da so njegovi razlogi tehtni in utemeljujejo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik ne sprejema obrazložitve tožene stranke glede okoliščin, ki jih je navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, da ne bi predstavljale utemeljenih razlogov za priznanje ene ali druge oblike zaščite, češ da mu je bilo s šikaniranjem na delovnem mestu odvzeto osnovno dostojanstvo, v lastni družini pa mu mačeha Arabka doma ni dovolila govoriti berbersko. Razen tega tožnik v Alžiriji ni bil svoboden zaradi opisanih omejitev v osebnem življenju in ker je moral govoriti zunaj arabsko, zaradi česar se je sramoval, da je Berber. Tožnik meni, da so zato njegovi razlogi tehtni ter utemeljujejo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tudi ne sprejema obrazložitve tožene stranke, da okoliščine, ki jih je sam navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ni pa spora o tem, da je tožnik državljan Alžirije, kakor tudi ne o tem, da je tožnik v svoji lastnoročni pisni izjavi z dne 24. 11. 2017 navedel zgolj to, da prosi za azil v Republiki Sloveniji zaradi družinskih problemov. Prav tako med strankama ni sporno, da je v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi pri toženi stranki na predpisanem obrazcu dne 28. 11. 2017 v navzočnosti njegovega tedanjega pooblaščenca tožnik kot razlog, zaradi katerega naproša za mednarodno zaščito navedel družinske težave z mačeho, s katero se je tožnikov oče poročil po smrti tožnikove matere. Prav tako ni sporno, da je takrat na izrecno vprašanje o svoji narodnosti tožnik navedel, da je arabske narodnosti in da je njegov materni jezik arabski jezik (kot drug jezik pa je navedel le francoski in angleški jezik), medtem ko je v drugi prošnji z dne 12. 6. 2018 tožnik navedel, da je berberske narodnosti, kot razloge za priznanje mednarodne zaščite pa je navedel družinske težave in vojaško obveznost. 13. V skladu z določbo 20. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek te določbe). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek te določbe). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek te določbe). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

14. Sodišče po vpogledu podatkov upravnega spisa ugotavlja, da je v zvezi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tožnik sprva navajal zgolj družinske težave. Iz njegove prve prošnje za mednarodno zaščito z dne 28. 11. 2017, kot tudi iz njegove lastnoročne pisne izjave z dne 24. 11. 2017, izhaja, da je tožnik kot edini razlog za odhod iz države navajal družinske težave po tem, ko mu je v letu 2009 umrla mama oziroma po očetovi poroki v letu 2011 s tožnikovo mačeho. Iz osebnega dokumenta (Laissez-passer), izdanega na ime in s fotografijo tožnika s strani pristojnega organa Švicarske konfederacije (št. 705 457 z dne 30. 4. 2018), s katerim je bil tožnik v Republiko Slovenijo, izhaja, da je tožnik kot svoj rojstni kraj navedel kraj C.. Na osebnem razgovoru pri toženi stranki dne 19. 7. 2017 pa je izpovedal, da je v Alžiriji živel v kraju B. v hiši skupaj z očetom in mačeho ter brati in sestrami. Na posebno vprašanje je izpovedal, da diskriminiran kako drugače kot v službi tožnik ni bil. Na izrecno vprašanje uradne osebe je izpovedal, da službe ni zamenjal, ker v Alžiriji ni mogel več živeti in si jo je želel zapustiti.Na posebno vprašanje, zakaj je tožnik ob vložitvi druge prošnje navedel, da je Alžirijo zapustil tudi zaradi vojske, česar poslej ni omenil, je tožnik odgovoril, da je že pozabil, da je to povedal ob podaji vložitvi prošnje. S tem v zvezi je nato pojasnil, da vsak Alžirec z dopolnjenimi 18 leti postane vojaški obveznik, tako da ima dolžnost služenja vojaške obveznosti v trajanju 1,5 leta, česar si on ni želel, zaradi izkušenj njegovega brata, ki se je med služenjem vojaške obveznosti počutil zelo slabo, ker mu niso dali dopusta in so ga zasmehovali, ko je govoril v berberščini. Na vprašanje, da je on sam izpovedal, da vojaška obveznost nastopi s starostjo 18 let, medtem ko je tožnik državo zapustil v starosti 24 let in kako to pojasnjuje, je tožnik odgovoril, da ker ni živel doma in je bil v Alžiru oblasti tako niso vedele, kje je. Ko mu uradna oseba predočila njegov odgovor na predhodno vprašanje, ko je na vprašanje, kje je živel, sam odgovoril da je živel v kraju B., skupaj z očetom in mačeho, sedaj pa navaja, da je živel v Alžiru, je tožnik navedel, da ni ves čas živel v Alžiru in je prihajal domov ter se vračal, od brata pa je izvedel, da je prejel več vabil na služenje vojaškega roka, od tega zadnjega, skupno tretjega v letu 2013. To vabilo je raztrgal in potem ni prejel nobenega več. Na posebno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj ogroženo je tožnik odgovoril, da je vedno odhajal domov zgodaj, ker se je bal, da bi ga kdo napadel. Na posebno vprašanje je odgovoril, da ne ve sicer, zakaj bi ga kdo napadel, morda zato, ker je bel. Navedel je še, da je v Evropo odšel z namenom, da bi študiral in delal ter svobodno živel, v Alžirijo pa se ne želi vrniti. Drugih težav v Alžiriji ni imel. 15. Sodišče ugotavlja, da so tožnikove navedbe v postopku v zvezi s samimi razlogi preganjanja, povzete v prejšnji točki te sodbe, pavšalne. Dejanja preganjanja bi namreč moral bolj konkretizirano navesti. Glede na takšne njegove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru se sodišče strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost v smislu 26. člena ZMZ-1 in da tudi ni izkazal vzročne zveze v skladu z 8. odstavkom 27. člena ZMZ-1, v zvezi s čimer se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Drži sicer, kot navaja v tožbi, da tožena stranka razen sprejema prošenj in osebnega razgovora s tožnikom ni opravila drugih dejanj, da bi preverila izjave tožnika oziroma presodila njegove osebne okoliščine, vendar tožena stranka v postopku ni uporabila informacij o stanju v izvorni državi, ker to glede na navedbe tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je odločitev sprejela v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot zmotno trdi tožnik v tožbi.

16. Kot neutemeljen sodišče presoja tudi tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka, ker ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnikovi pooblaščenki ni bilo omogočeno, da tožniku zastavila dodatna vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito. Kot sodišče ugotavlja po pregledu spisa, je bila ta možnost tožnikovi pooblaščenki vsekakor dana (kasneje) ob osebnem razgovoru dne 19. 7. 2018, kjer je bila pooblaščenki izrecno dana možnost, da lahko postavlja tožniku vprašanja (stran 6 zapisnika z dne 19. 7. 2018, v spisu), vendar pooblaščenka te možnosti ni izkoristila. Sodišče prav tako ni našlo zatrjevane kršitve v tem, da tožena stranka tekom postopka ni postavila tolmača, ki bi bil evidentiran v registru sodnih tolmačev, saj tega pogoja zakonodajalec ni predpisal za tolmače za tolmačenje in prevajanje v upravnih postopkih za priznanje mednarodne zaščite, kot izhaja iz določil 6. člena ZMZ-1, ki v 7. odstavku navedenega člena taksativno določa več pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, kot sledi:" Za tolmača je lahko izbran, kdor izpolnjuje naslednje pogoje: je vreden zaupanja (1. alineja), je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost (2. alineja), poda dokazila o znanju jezika (3. alineja), se z izjavo zaveže, da ne bo sodeloval z diplomatsko-konzularnim predstavništvom države, katere jezik tolmači ali drugače sodeloval z oblastmi te države na način, ki vzbuja sum v nepristranskost in spoštovanje zaupnosti v postopkih (4. alineja), ni pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen (5. alineja), ni v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za katero je zagrožena kazen zapora šestih mesecev ali hujša kazen (6. alineja). Glede na potek razgovorov tožnika pri toženi stranki ob vložitvi obeh prošenj tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in na osebnem razgovoru ob navzočnosti njegove pooblaščenke (in sicer tako ob vložitvi prve prošnje na predpisanem obrazcu dne 28. 11. 2017, kot ob vložitvi druge prošnje na predpisanem obrazcu dne 12. 6. 2018 in tudi na osebnem razgovoru dne 19. 7. 2018) tožnik ni imel nobenih pripomb, niti ni imel nobenih pripomb na samo tolmačenje in prevajanje.

17. Tožnik v tožbi še navaja, da če oseba nima dostopa do prebivališča ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena EKČP. Glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki bi lahko bila relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v oziroma bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Alžirijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.1 Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,2 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.3 Zatrjevana ekonomska nezmožnost tožnika, ki ob tem da ne pravi, da mu ne bi mogli pomagati družinski člani ali drugi sorodniki, torej očitno ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika, pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev zgolj za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.

18. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

19. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, glede na ustaljeno upravno sodno prakso glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal,zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP. 1 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 2 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 3 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.