UPRS Sodba II U 421/2022-21

Jedro

Ker odstranitev roka za izvršitev odločbe in posledična takojšnja izvršitev odločbe ter določitev dodatnega pogoja za prepoved uporabe objekta do pridobitve uporabnega dovoljenja pomenita odločitev v škodo tožnika, pri tem pa ni šlo za očitno kršitev materialnega predpisa, je drugostopenjski organ nezakonito posegel v odločbo upravnega organa prve stopnje.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi tako, da se odpravi 1. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-97/2021/18 z dne 7. 10. 2022.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

III.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju gradbeni inšpektor ali prvostopenjski organ) je z odločbo št. 06122-2314/2020-100 z dne 25. 5. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločil, da mora A. A. (v nadaljevanju tožnik) kot inšpekcijski zavezanec v 15 dneh po vročitvi te odločbe prenehati z uporabo objekta na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ..., saj ga uporablja v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem št. 351-204/77-1/U-87/13 z dne 10. 9. 1987. Prepoved uporabe velja do pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). V 2. točki izreka je podrobno opredeljeno, katera dejanja so prepovedana za neskladno uporabo iz 1. točke izreka te odločbe. Odločeno je tudi, da se objekt na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ..., po vročitvi te odločbe označi s tablo (3. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor po vpogledu v uradne evidence ugotovil, da so kot lastniki stavbe št. ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21 , k. o. ..., na katerem se nahaja trgovski objekt z naslovom ..., navedeni tožnik, B. B. in C. C. Iz dopisa Upravne enote ... št. 021-21/2020, 61 z dne 8. 12. 2020 izhaja, da ne razpolagajo z gradbenim dovoljenjem v zvezi z gradnjo na naslovu ..., na zemljišču parc. št. 2087/21, k. o. ..., št. stavbe ..., ki bi bil izdan tožniku, B. B. ali C. C. Za celotni večstanovanjski objekt pa je bilo Samoupravni stanovanjski skupnosti Občine ... kot investitorju izdano gradbeno dovoljenje z dne 4. 3. 1986 in uporabno dovoljenje z dne 12. 2. 1987, ki se nanaša na objekt osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine, torej objekt z enotno klasifikacijo razreda CC-S11230 Trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti, podrazred CC-S112301 Trgovske stavbe.

3.Tožnik v pisnem pojasnilu in izjavi z dne 23. 12. 2020 ter 3. 1. 2021 navaja, da je investitor in da je v obravnavanem objektu izvedel investicijsko vzdrževalna dela, to je obnovo oken in vrat ter urejanje fasade, kar vse sta v pisnih izjavah potrdili tudi B. B. in C. C.

4.Gradbeni inšpektor je dne 12. 1. 2021 po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled gradnje na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ..., št. stavbe ..., in je na kraju samem ugotovil, da se v predmetnem objektu nahaja poslovno-stanovanjski objekt, kar pomeni, da gre za objekt z enotno klasifikacijo CC-S1112 večstanovanjske stavbe, podrazred CC-SI 1122 Tri in večstanovanjske stavbe, podrazred CC-SI 11220 Tri in večstanovanjske stavbe, v katerem se izvaja tudi poslovna dejavnost razreda CC-S11220 Poslovne in upravne stavbe, podrazred CC-S112203 Druge poslovne stavbe. Izvaja se gradnja treh stanovanjskih enot, četrta stanovanjska enota je že izvedena in v uporabi, uporabniki pa imajo na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. Na objektu se oglašujejo oziroma imajo nameščen svoj poštni predalnik tudi štiri družbe, in sicer Č., D., d.o.o., E., d.o.o. in F., d.o.o. Po vpogledu v poslovni register AJPES je upravni organ ugotovil, da imata na predmetnem naslovu sedež družbi Č. in E., d.o.o. Nadalje iz spletnih strani izhaja, da navedeni družbi prostore tržita za svojo dejavnost. Gradbeni inšpektor tako ugotavlja, da bi moral tožnik skladno s 4. členom Gradbenega zakona (GZ) pred spremembo uporabe objekta (v sklopu spremembe razredov) pridobiti gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti objekta.

5.Tožnik je bil z zgoraj navedenimi dejstvi in ugotovitvami v inšpekcijskem postopku seznanjen z dopisom št. 06122-2314/2020-19 z dne 13. 1. 2021 ter istočasno na podlagi četrtega odstavka 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozvan, da se v 5 (petih) dneh po vročitvi seznanitve izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z ugotovljenim stanjem, ki so pomembna za odločitev v postopku.

6.V zvezi z izjavo tožnika, da še ni prišlo do spremembe namembnosti objekta, saj ima še vedno namembnost poslovnega objekta, in da je vsaka namembnost, ki se trenutno odvija v poslovnem prostoru, začasna ter da do sedaj ni bilo izvedenega posega v nosilno konstrukcijo, temveč zgolj vzdrževalna dela, gradbeni inšpektor pojasnjuje, da tožnik zavajajoče navaja, da do spremembe namembnosti objekta še ni prišlo. Kot nesporno je bilo namreč ugotovljeno, da se v objektu izvaja gradnja štirih stanovanjskih enot, od katerih so vsaj tri stanovanjske enote že oddane uporabnikom v najem (kar izhaja iz zapisnikov z dne 12. 1. 2021 in 11. 2. 2021-najemne pogodbe), hkrati se na objektu oglašujejo oziroma imajo nameščen svoj poštni predalnik tudi štiri že omenjene gospodarske družbe. Pri tem gradbeni inšpektor poudarja, da se v predmetnem inšpekcijskem postopku obravnava zgolj uporaba objekta, posegi vanj pa se ugotavljajo in vodijo v drugem inšpekcijskem postopku.

7.Gradbeni inšpektor tako ugotavlja, da uporaba objekta na naslovu ..., stavba št. ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ..., kot poslovno-večstanovanjska stavba, predstavlja neskladno uporabo objekta skladno z določbami GZ, saj je takšna uporaba v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem št. 351-204/77-1/U-87/13 z dne 10. 9. 1987, ki dovoljuje uporabo objekta osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine. Enako odločitev kot v izpodbijani prvostopenjski odločbi je gradbeni inšpektor sicer že sprejel v odločbi št. 06122-2314/2020-22 z dne 12. 2. 2021, vendar pa je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 0611-97/2021/7 z dne 10. 5. 2022 navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje upravnemu organu prve stopnje z napotilom, da se mora slednji opredeliti do navedb glede bifeja.

8.V ponovljenem postopku tako gradbeni inšpektor dodatno pojasnjuje, da se bife nahaja na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/19, k. o. ..., in ni predmet tega inšpekcijskega postopka. Iz zapisniku z dne 12. 1. 2022 priloženih fotografij ni vidnega bifeja, temveč zgolj vhod v objekt nekoč osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine. Ker se torej bife nahaja na drugem naslovu in zemljišču, je predmet tega inšpekcijskega postopka zgolj objekt osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine, ki se nahaja na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ... Poleg tega pa se bife uporablja v skladu z izdanim uporabnim dovoljenjem, zato ni razloga, da bi se bife in trgovski objekt v inšpekcijskem postopku obravnavala kot združen objekt, četudi imata po en števec za elektriko in vodo, izdano pa je bilo tudi enotno gradbeno in uporabno dovoljenje.

9.Gradbeni inšpektor še pojasnjuje, da je inšpekcijski zavezanec dne 11. 3. 2022 na Upravno enoto ... podal vlogo za legalizacijo objekta na podlagi 114. in 145. člena GZ-1, ki pa ne vpliva na sam potek inšpekcijskega postopka, saj naknadna dejanja v smeri pridobivanja ustreznega upravnega dovoljenja na dejansko in pravno stanje stvari ne vplivajo, ker pravno ne učinkujejo. Pravni učinek ima le pravnomočni akt, s katerim pa inšpekcijski zavezanec ne razpolaga. Prav tako vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj, v kataster stavb ne pomeni njene legalizacije.

10.Zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik vložil pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor, v nadaljevanju toženka ali drugostopenjski organ) je z odločbo št. 0612-97/2021/18 z dne 7. 10. 2022 izpodbijano prvostopenjsko odločbo v 1. točki izreka odpravilo in v tem delu nadomestilo z odločitvijo: 1. Inšpekcijskemu zavezancu je do pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja prepovedana uporaba objekta na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ..., saj ga uporablja v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem št. 351-204/77-1/U-87/13 z dne 10. 9. 1987. V ostalem delu je drugostopenjski organ pritožbo, kakor tudi zahtevo za povračilo stroškov zastopanja, zavrnil (2. in 3. točka izreka drugostopenjske odločbe).

11.Drugostopenjski organ ugotavlja, da prvostopenjski organ ni sledil določbi 84. člena GZ, ki jasno zahteva prepoved uporabe, ki naj bo takojšnja. Iz navedene določbe torej izhaja veljavnost prepovedi uporabe z vročitvijo odločitve. Ker pa je upravni organ za prenehanje uporabe ponovno odredil rok 15 dni od vročitve inšpekcijske odločbe do pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja in z določitvijo roka za prenehanje uporabe kršil materialno določbo 84. člena GZ, je drugostopenjski organ odločitev v tem delu odpravil in sam odločil na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 253. člena ZUP in 274. člena ZUP, za kar ima ustrezno zakonsko podlago in posledično ne gre za odločanje v škodo pritožnika. Pri tem drugostopenjski organ še pojasnjuje, da je prvostopenjski upravni organ izdal izpodbijano odločbo dne 25. 5. 2022 oziroma več kot eno leto po izdaji prve odločitve v postopku, v katerem pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve, v tem času pa omejitve iz razlogov epidemije niso bile takšnega obsega, da bi bilo iskanje druge ustrezne nadomestne nastanitve onemogočeno.

12.Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je stranka v inšpekcijskem postopku, ki je dolžna slediti inšpekcijskim ukrepom, (le) zavezanec, kot je opredeljeno v 79. členu GZ. Navedeni člen in tudi določbe, ki se nanašajo na neskladno gradnjo in pripadajoče inšpekcijske ukrepe, kot inšpekcijske zavezance torej ne predvidevajo tudi najemnikov objektov. Zakon namreč kot možne inšpekcijske zavezance določa le investitorje, zemljiškoknjižne lastnike, udeležence pri gradnji in pravne naslednike inšpekcijskega zavezanca. Ker je inšpekcijskem zavezancu kot stranki postopka vročena inšpekcijska odločitev z odrejenimi ukrepi, ki jim je kot odgovorna oseba dolžan slediti, drugostopenjski organ šteje kot neupoštevne in tudi neresnične pritožbene navedbe, da je tožnik storil vse, da v predmetnem objektu ne bi bili nastanjeni ljudje.

13.Drugostopenjski organ soglaša tudi z utemeljitvijo prvostopenjskega organa, da je predmet inšpekcijskega nadzora zgolj z izdanim uporabnim dovoljenjem neskladna uporaba prostorov osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine na naslovu ..., ne tudi bife na sosednjem zemljišču.

14.V zvezi s pritožbenim ugovorom, da naj bi bilo kršeno načelo "ne bis in idem", drugostopenjski organ pojasnjuje, da kot je razvidno iz drugih prejetih dosedanjih zadev na podlagi vloženih pritožb (št. zadeve prve stopnje 06122-602/2021 glede neskladne uporabe in zadevi 06122-1242/2021 in 06122-2313/2020 glede nelegalnih posegov), glede ugotovljene neskladne uporabe objekta in pripadajočih inšpekcijskih ukrepov poteka postopek še glede navedenega dela stavbe 2 na naslovu ..., in dva postopka na istih navedenih objektih glede ugotovljenih nelegalnih gradbenih posegov. Po oceni drugostopenjskega organa je bila delitev predmeta na štiri zadeve očitno izvedena zaradi lažje in transparentnejše ter tudi učinkovite obravnave ugotovljenih gradbenih nepravilnosti. Pri tem pa specialne določbe GZ in niti določbe ZIN ne vsebujejo določb, da bi bil v gradbenih zadevah gradbeni inšpektor na objektu dolžan odrediti le en inšpekcijski ukrep, ki jih za določene kršitve opredeljuje zakon, oziroma le določene ukrepe ali njihove kombinacije, pač pa je gradbeni inšpektor ob upoštevanju načel samostojnosti, načela varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov, načela javnosti ter načela sorazmernosti, na podlagi gradbene stroke in njenih pravil dolžan poskrbeti za zavarovanje pravic pravnih in fizičnih oseb in zagotoviti spoštovanje pravnega reda na gradbenem področju tako, da pri izvrševanju svojih pooblastil posega v delovanje pravnih in fizičnih oseb v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Zaradi navedenega je inšpektor upoštevaje obstoječa različna dejanska stanja in pravila stroke in pravnega reda s ciljem varstva navedenih interesov pri svojem delu samostojen.

15.Kot ugotavlja drugostopenjski organ, ne držijo pritožbene pritožbe, da v času inšpekcijskega nadzora še ni prišlo do spremembe namembnosti objekta, saj je prvostopenjski organ s sklenjenimi zapisniki o inšpekcijskem pregledu že pred prvoizdano inšpekcijsko odločbo ugotovil, da so v stavbi stanovanjske enote in tudi, da so bile že takrat v uporabi, kot izkazuje dokumentaciji priloženo potrdilo o stalnem prebivališču na tem naslovu. Da je del stavbe v uporabi tudi za poslovne namene, je razvidno iz prijavljenega poslovnega naslova dveh gospodarskih subjektov (zap. št. dok. 16 in 17), kar poštni predalčniki z navedbo firm, uradno prijavljenim naslovom v stavbi na predmetnem naslovu ter oglaševanje poslovne dejavnosti na internetnih spletnih straneh še dodatno potrjujejo. Navedena dejstva in dokazi tako po presoji drugostopenjskega organa jasno dokazujejo spremenjeno namembnost, saj so prostori v uporabi, niso pa v uporabi za samopostrežno trgovino, kar kot namen objekta opredeljuje uporabno dovoljenje. Dokazov za drugačno dejavnost oziroma da se v predmetnem objektu v skladu z uporabnim dovoljenjem izvaja dejavnost samopostrežne trgovine, tožnik niti ni zatrjeval ali dokazoval. Splošen pojem namembnosti "poslovnega prostora" pa upoštevaje 36. točko prvega odstavka 3. člena GZ ne pomeni, da se v primeru kakršnekoli vrste izvajanja poslovne dejavnosti objekt lahko uporablja na podlagi izdanih upravnih dovoljenj za samopostrežno trgovino in bife.

16.Morebitno izvajanje različnih gradbenih del za pojem skladne oziroma neskladne uporabe objekta po mnenju drugostopenjskega organa ni odločilno, pač pa je temeljna uporaba objekta zaradi določenih preureditev objekta v skladu s 36. točko prvega odstavka 3. člena GZ (vzdrževanje, rekonstrukcija, prizidava). Posledično po mnenju drugostopenjskega organa tudi ni relevantno naknadno predloženo izvedensko mnenje sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo g. G. G., univ. dipl. inž. grad., z marca 2022, ki ni ocenjevalo spreminjanja namembnosti objekta, temveč izvedene gradbene posege. Predmet te odločitve pa ni inšpekcijsko ukrepanje zaradi gradbenih posegov, temveč ukrepanje zaradi neskladne uporabe objekta.

Tožbene navedbe

17.Tožnik vlaga tožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu- ZUS-1), bistvene kršitve pravil upravnega postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kakor tudi zaradi posega v njegove človekove pravice. Kot prvo izpostavlja, da je izrek odločbe Ministrstva za okolje in prostor št.0611-97/2021/18 z dne 7. 10. 2022 nepravilen, saj v 1. točki izreka navaja, da se spremeni odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper št. 06122-2314/2020-100 z dne 25. 5. 2021, zoper katero pa tožnik ni nikoli vložil pritožbe, saj mu ni znana, posledično pa je drugostopenjski organ tudi ni mogel spreminjati. Tožnik je namreč vložil pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-2314/2020-100 z dne 25. 5. 2022. Posledično je napačen tudi pravni pouk, saj zoper odločbo, ki jo v 1. točki izreka navaja drugostopenjski organ, upravnega spora ni mogoče vložiti.

18.Tožnik nadalje navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo prekršeno načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN in meni, da je bil 15-dnevni rok, ki ga je določil gradbeni inšpektor, objektivno gledano prekratek za iskanje nove ustrezne nadomestne nastanitve za uporabnike objekta, prav tako pa tudi neobrazložen. Vztraja pri trditvi, da je storil vse, da v predmetnem objektu ne bi bili nastanjeni ljudje, katerim je dal jasno vedeti, da morajo le-tega zapustiti, s tem ko jim je odpovedal pogodbe. Pri tem opozarja na določbo 104. člena GZ-1, ki jo je po njegovem prepričanju treba uporabiti v konkretnem primeru, do česar pa se ne organ prve stopnje in ne organ druge stopnje nista opredelila. Meni tudi, da bi se moral gradbeni inšpektor v zvezi z morebitno uporabo objekta v neskladju z izdanim uporabnim dovoljenjem obrniti neposredno na tiste, ki objekt uporabljajo (tudi brez vednosti tožnika) in od njih zahtevati, da z uporabo objekta prenehajo, oziroma kot inšpekcijske zavezance šteti tudi osebe, ki v sporni nepremičnini prebivajo ter neposredno njim vročiti odločbe o prepovedi uporabe spornega objekta. Ob tem še izpostavlja, da je nevzdržna in neživljenjska situacija, ko ga gradbeni inšpektor na podlagi izpodbijane odločbe z izrekanjem glob prisiljuje v nekaj, česar ne more izvršiti oziroma je že storil vse, kar je lahko. Tožnik namreč ne more fizično odstraniti oseb, ki se nahajajo oziroma prebivajo v spornem objektu in ga ne želijo zapustiti. Sklicevanje na določbe, kdo je inšpekcijski zavezanec in kdo ne, je zato po njegovi oceni v konkretnem primeru nevzdržno.

19.Tožnik izpostavlja, da ni jasno, zakaj je naslovni organ določil, da mora takoj prenehati z uporabo dela stavbe in zakaj mu ni določil ustreznega roka po vročitvi odločbe, prav tako se ne strinja, da s spremembo odločbe s strani organa druge stopnje ni prišlo do spremembe odločbe v škodo tožnika po uradni dolžnosti.

20.Po mnenju tožnika je bilo v konkretnem primeru tudi kršeno načelo "ne bis in idem”. Tožnik je namreč tekom celotnega postopka navajal, da gre pri obravnavanem objektu za en združen objekt, za katerega je bilo izdano eno uporabno in eno gradbeno dovoljenje. Pri tem še pojasnjuje, da se vhod v stavbo na naslovu ..., uporablja neposredno iz in preko objekta Ulica ..., ki je osnovni objekt. Očitno ni bilo izdano posebno gradbeno dovoljenje za sanitarije, garderobo, čajno kuhinjo in prostor za druženje, ki se nahajajo na ..., in so funkcionalno vezani na objekt na naslovu ... Objekt sicer stoji na dveh nepremičninah z različnima parcelnima številkama, in sicer parc. št. 2087/21 , k. o. ..., in parc. št. 2087/19, k. o. ..., zato se ne strinja, da se vodi več inšpekcijskih postopkov. Prav tako mu ni znano, od kod organu druge stopnje ugotovitev, da bi naj objekt samopostrežne trgovine in bifeja pridobil upravna dovoljenja v času pred gradnjo v letu 1987, kot tudi stanovanjski blok v podobnem času v letu 1986 in 1987, saj je odločba drugostopnega organa v tem delu neobrazložena in nejasna. Ne strinja se niti z ugotovitvijo velikosti objekta in posledičnim zaključkom, da ne gre za enostaven niti za nezahteven objekt. Niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje namreč ni obrazložil, kako je prišel do ugotovitve površine spornega objekta. Meni, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno izmeriti posamezne prostore in ne na površino objekta sklepati zgolj na podlagi tlorisa, kar je očitno storil inšpektor.

21.Tožnik se prav tako nikakor ne more strinjati s stališčem upravnega organa, da bi bila delitev predmetne zadeve na štiri zadeve v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP oziroma da bi bilo vodenje štirih postopkov v luči lažje, jasne, transparentne in učinkovite obravnave ugotovljenih gradbenih nepravilnosti. S takšnim obravnavanem namreč inšpekcijski organ vpliva na njegovo psihično stanje, ga dodatno finančno obremenjuje in izčrpava, saj je moral prodati eno nepremičnino, da rešuje sodne spore zaradi nepravilnosti inšpektorjev.

22.Tožnik vztraja tudi pri navedbah, da v konkretnem primeru ni prišlo do spremembe namembnosti objekta, saj je opravil le investicijsko vzdrževanje, v okviru katerega pa prav tako ni posegal v konstrukcijo stavbe, kar dokazuje predloženo izvedensko mnenje. K temu še dodaja, da uporaba objekta na način, kot bi ga naj ugotovil inšpektor, to je za stanovanjsko rabo, sploh ni mogoča brez gradbenih del, ki bi predhodno spremenila namembnost objekta, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izvedeno. V zvezi s tem ponovno pojasnjuje, da se je pred izvedbo vzdrževalnih del na obravnavanem objektu pozanimal na dveh upravnih enotah, kjer mu je bilo pojasnjeno, da s predvidenimi vzdrževalnimi deli ne posega v konstrukcijo objekta, prav tako pa tudi ne v namembnost objekta, iz česar izhaja, da ni potrebe po pridobitvi novega gradbenega dovoljenja. Z napačnimi podatki in informacijami pa so uslužbenci na upravnih enotah, na kateri se je obrnil tožnik, kršili pojasnilno dolžnost in s tem posegli v ustavno zagotovljeno pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

23.Po presoji tožnika ugotovitev, da bi naj na spremembo namembnosti kazalo potrdilo o stalnem prebivališču, ne more zdržati resne pravne presoje, saj se v upravnem postopku izdaje predmetnega potrdila dejansko stanje z vidika namembnosti spornega objekta ni preverjalo, ampak je bilo predmetno potrdilo o stalnem prebivališču izdano na podlagi vloge in v njej podanih navedb vlagatelja te vloge in čisto nič drugega. Nadalje ni jasno, zakaj se v predmetnem postopku kot obremenilno dejstvo omenja firme, ki naj bi imele poštne nabiralnike na objektu (Č., D., d.o.o., E., d.o.o., F., d.o.o.), saj zakon ne prepoveduje namestitve poštnih predalčkov na objekt, ki ima izdano uporabno dovoljenje z enotno klasifikacijo razreda CC-SI 1230 Trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti, podrazred CC-SI 12301 Trgovske stavbe. Gre namreč za poslovno odločitev lastnika objekta, sami poštni nabiralniki, nameščeni na objektu, pa še ne izkazujejo, da se v objektu dejansko opravljajo dejavnosti, za katere so ta podjetja ustanovljena. V tem delu zato obrazložitev upravnega organa šteje kot neobrazloženo.

24.Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi (prvostopenjsko odločbo, spremenjeno v 1. točki izreka drugostopenjske odločbe) odpravi ter samo odloči o stvari (65. člen ZUS-1) oziroma da zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe toženke

25.Toženka je 13. 12. 2022 sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Dodatne navedbe tožnika

26.Tožnik je 29. 3. 2023 podal vlogo, naslovljeno kot "dopolnitev tožbe", v kateri navaja, da je drugostopenjski organ dodatno pozval, naj dokaže, ali se lahko vstopi v objekt na naslovu ..., brez da bi se vstopilo v del objekta na ... Pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za fizično povezanost stavbe s hodnikom in vrati, in sicer se ne more vstopiti v objekt na naslovu ..., ne da bi predhodno uporabil objekt na naslovu ... Objekt je namreč povezan z instalacijami, hodniki in vrati, zato vztraja, da gre za kršitev načela "ne bis in idem".

27.Dne 25. 5. 2023 je tožnik na sodišče podal še eno vlogo (naslovljeno kot "dopolnitev tožbe"), v katerem sodišče seznanja o komunikaciji z go. H. H., ki je vodila postopek na drugi stopnji, izraža pa tudi svoje nestrinjanje z vodenjem inšpekcijskih postopkov zoper njega. Meni tudi, da je bil neenakopravno obravnavan z g. I. I., s čimer mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).

Glavna obravnava

28.Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), na katero sta pristopila tožnik in pooblaščeni odvetnik, medtem ko je toženka sodišče obvestila, da na narok ne bo pristopila.

29.O trditvah strank je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0611-97/2021/18 z dne 7. 10. 2022 (dokaz A2), odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Koper, št. 06122-2314/2020-100 z dne 25. 5. 2022 (dokaz A3), poziv za vpis stavbe v kataster stavb in zemljišča pod stavbo št. 35355-39/2021-4 z dne 29. 1. 2021 (dokaz A4), odstop od najemne pogodbe (dokaz A5, A6, A7), izpis podatkov o prijavljenih osebah (dokaz A8), zapis tožeče stranke z dne 24. 1. 2022 (dokaz A9), zbirko odgovorov na vprašanja vezana na uporabo Uredbe o razvrščanju objektov (dokaz A10), poročilo izvedenca G. G. (dokaz A11), elektronska sporočila (dokaz A12, A13, A14, A15, A17, A18, A19), dopis tožeče stranke (dokaz A16) in druge listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu, ter zaslišalo tožnika.

30.Tožnik je na glavni obravnavi umaknil dokazni predlog z zaslišanjem prič B. B. in C. C., zato sodišče teh dokazov ni izvedlo.

Sodna presoja

31.Tožba je delno utemeljena.

32.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pri izdaji drugostopenjske odločbe v izreku in tudi v obrazložitvi odločbe prišlo do očitne pisne pomote, in sicer je drugostopenjski organ napačno navedel letnico izdaje prvostopenjske odločbe (namesto 25. 5. 2022 je zapisano 25. 5. 2021). Navedeno pomanjkljivost je skladno z 223. členom ZUP mogoče odpraviti z izdajo popravnega sklepa, ki ga lahko upravni organ izda bodisi na predlog stranke bodisi po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju dejstva, da je iz vsebine tožbe jasno razvidno, da med strankama ni sporno, za katero odločbo gre, sodišče šteje, da opisana očitna pisna pomota v datumu odločbe ni odločilna oziroma ne pomeni kršitve pravil postopka.

K I. točki izreka (glede drugostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na spremembo prvostopenjske odločbe)

33.Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe o inšpekcijskem ukrepu, s katerim je bila tožniku kot investitorju prepovedana uporaba objekta na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2087/21, k. o. ..., za katerega je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem št. 351-204/77-1/U-87/13 z dne 10. 9. 1987. Ker je drugostopenjski organ v 1. točki izreka prvostopenjsko odločbo odpravil in jo nadomestil z odločitvijo, da je tožniku prepovedana uporaba navedenega objekta do pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja in uporabnega dovoljenja, spremenil pa je tudi rok za izvršitev odločbe, je v tem obsegu predmet sodne presoje tudi odločitev organa druge stopnje.

34.Drugostopenjski organ je torej odločbo organa prve stopnje spremenil v delu, v katerem je gradbeni inšpektor določil 15-dnevni rok za izvršitev odločbe, prepoved uporabe objekta pa je dopolnil z zahtevo po pridobitvi tudi uporabnega dovoljenja.

35.V drugem odstavku 253. člena ZUP je določeno, da lahko pritožbeni organ z namenom, da se zadeva pravilno reši, spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP. V drugem odstavku 274. člena ZUP je določeno, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi, če je z njo očitno prekršen materialni predpis.

36.Po stališču sodne prakse1 se kršitev materialnega prava šteje za očitno, če bi pravilna uporaba materialnega prava pripeljala do drugačne odločitve. Zaradi pravne varnosti in zaupanja v pravo je še posebej pomembno, da organ strogo ostaja v mejah zakonskih razlogov za uporabo odprave odločbe po nadzorstveni pravici kot izrednega pravnega sredstva oziroma za spremembo odločbe v škodo pritožnika oziroma da je pri uporabi te zakonske možnosti zadržan. Navedena kršitev oziroma napačna uporaba materialnega predpisa mora biti očitna, s čimer se približa pojmu samovoljne oziroma arbitrarne odločitve, ki hkrati pomeni tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.2

37.Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni šlo za očitno kršitev materialnega predpisa, zato drugostopenjski organ ne bi smel odločiti v škodo tožnika kot edinega pritožnika. Gradbeni inšpektor je namreč v izpodbijani odločbe prve stopnje določil 15-dnevni rok za izvršitev odločbe in odločil, da prepoved uporabe objekta velja do pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja, čeprav je po materialnih predpisih potrebno tudi novo uporabno dovoljenje. S tem pa upravni organ prve stopnje ni očitno kršil materialnega predpisa, saj 84. člen GZ določa, da v primeru neskladne uporabe objekta pristojni inšpektor prepove uporabo objekta do izdaje uporabnega dovoljenja oziroma pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja, glede roka pa navedena določba ne določa ničesar. Gradbeni inšpektor tako z določitvijo roka za izvršitev odločbe ni očitno kršil materialnega prava, z izpustitvijo pogoja pridobitve novega uporabnega dovoljenja pa je povzročil (zgolj) pomanjkljivost, ki prav tako ne pomeni očitne kršitve materialnega prava.

38.Čeprav gradbeni inšpektor v izreku ni določil tudi pogoja pridobitve novega uporabnega dovoljenja, pa to še ne pomeni, da ga tožnik ne potrebuje, saj je v 6. členu GZ določeno, da je za začetek uporabe objekta, za katerega je predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja, treba imeti uporabno dovoljenje, razen za nezahteven objekt (za kar v predmetni zadevi glede na obrazložitev izpodbijane odločbe ne gre). Tožnik bo torej moral po pridobitvi novega gradbenega dovoljenja pridobiti še novo uporabno dovoljenje, da bo lahko objekt začel uporabljati v skladu s spremenjeno namembnostjo.

39.Ker odstranitev roka za izvršitev odločbe in posledična takojšnja izvršitev odločbe ter določitev dodatnega pogoja za prepoved uporabe objekta do pridobitve uporabnega dovoljenja pomenita odločitev v škodo tožnika, pri tem pa ni šlo za očitno kršitev materialnega predpisa, je drugostopenjski organ nezakonito posegel v odločbo upravnega organa prve stopnje. Sodišče je zato tožbi v tem delu ugodilo in odpravilo 1. točko odločbe drugostopenjskega organa, s čimer je odpravilo kršitev pravil splošnega upravnega postopka, povzročeno s strani drugostopenjskega organa, s tem pa v tem delu ponovno velja izpodbijana odločba organa prve stopnje v svoji prvotni obliki. Ob tem sodišče ponovno izpostavlja, da bo tožnik, potem ko bo pridobil gradbeno dovoljenje, za uporabo objekta, skladno s predpisi s področja gradnje, moral pridobiti tudi uporabno dovoljenje, sicer bo tvegal morebitni ponovni inšpekcijski postopek.

K II. točki izreka (glede prvostopenjske odločbe)

40.V 84. členu GZ je določeno, da v primeru neskladne uporabe objekta gradbeni inšpektor ali drug pristojni inšpektor prepove uporabo objekta do izdaje uporabnega dovoljenja oziroma pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja. Neskladna uporaba objekta je uporaba objekta ali dela objekta brez uporabnega dovoljenja, v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem ali nasprotju z uporabnim dovoljenjem (20. točka prvega odstavka 3. člena GZ). V 4. členu GZ je predpisano, da je za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta potrebno imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje ter začetek gradnje prijaviti v skladu s 63. členom istega zakona. V 36. točki prvega odstavka 3. člena GZ je sprememba namembnosti opredeljena kot sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti pa se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov. Tehnična smernica Ministrstva za okolje in prostor TSG-V-006: 2018 Razvrščanje objektov (št. 007-58/2018 z dne 1. 6. 2018) v poglavju 1.1 Splošno o klasifikaciji objektov tako v četrtem odstavku razlaga, da je klasifikacija zasnovana tako, da je razdeljena na: področja (enomestne šifre), oddelke (dvomestne šifre), skupine (tromestne šifre), razrede (štirimestne šifre) in podrazrede (petmestne šifre).

41.Kot je pojasnil gradbeni inšpektor, se v obravnavanem primeru izdano uporabno dovoljenje št. 351-204/77-1/U-87/13 z dne 10. 9. 1987 nanaša na objekt osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine, torej objekt z enotno klasifikacijo razreda CC-S11230 Trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti, podrazred CC-S112301 Trgovske stavbe. Dejansko pa se v obravnavanem objektu uporablja več stanovanj, torej objekt z enotno klasifikacijo CC-S1112 večstanovanjske stavbe, podrazred CC-SI 1122 Tri in večstanovanjske stavbe, podrazred CC-SI 11220 Tri in večstanovanjske stavbe, v katerem se izvaja tudi poslovna dejavnost razreda CC-S11220 Poslovne in upravne stavbe, podrazred CC-S112203 Druge poslovne stavbe. V predmetni zadevi se je torej namembnost celotnega objekta spremenila iz CC-SI 123 Trgovske stavbe in stavbe za storitvene dejavnosti v CC-SI 112 večstanovanjske stavbe in CC-SI 122 Poslovne in upravne stavbe, zato gre v danem primeru za spremembo skupine klasifikacije (trimestne šifre). Iz navedenega tako izhaja, da gre v danem primeru za spremembo razreda in ne spremembo v okviru podrazreda, kar pomeni, da bi bilo ob upoštevanju 4. člena GZ v zvezi s 36. točko prvega odstavka 3. člena GZ pred spremembo uporabe objekta potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti objekta.

42.Po presoji sodišča je tako odločitev gradbenega inšpektorja o prepovedi neskladne uporabe obravnavanega objekta pravilna in zakonita. Inšpektor je namreč že po zakonu dolžan prepovedati uporabo objekta, za katerega je v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da se uporablja brez uporabnega dovoljenja, kar pomeni, da zakon inšpektorju pri tem ne daje diskrecije. Načelo sorazmernosti, na katerega opozarja tožnik, pa je upošteval že zakonodajalec, ko je v 84. členu GZ določil, da je javni interes pri graditvi objektov, ki se varuje v inšpekcijskem postopku, tako pomemben, da je v primeru ugotovljene neskladne uporabe objekta treba uporabo objekta prepovedati ne glede na druge (javne ali zasebne) interese, ki so s prepovedjo uporabe morda prizadeti.

43.Sodišče nadalje soglaša z ugotovitvami upravnega organa (tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega), zato se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev v izpodbijanih odločbah, v zvezi s posameznimi tožbenimi ugovori pa velja še dodatno pojasniti:

44.Glede sklicevanja tožnika, da bi moral upravni organ v predmetni zadevi uporabiti 104. člen GZ-1 in v postopek pritegniti uporabnike prostorov, sodišče pojasnjuje, da se je predmetni postopek vodil po določbah GZ, saj se je GZ-1 začel uporabljati z dnem 1. 6. 2022, medtem ko je bila prvostopenjska odločba v predmetni zadevi izdana 25. 5. 2022, torej še pred začetkom uporabe GZ-1. Skladno s prvim odstavkom 128. člena GZ-1, ki je umeščen med prehodne in končne določbe, pa se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona, končajo po določbah Gradbenega zakona (GZ), pri čemer tožnik tekom upravnega postopka tudi ni zahteval, da bi se postopek vodil po določbah GZ-1. Sodišče tako ugotavlja, da upravni organ v konkretnem primeru ni bil dolžan uporabiti 104. člena GZ-1, ki se tudi sicer nanaša na fazo odloga izvršbe, medtem ko je v obravnavani zadevi predmet presoje odločba o izrečenem inšpekcijskem ukrepu glede prepovedi uporabe objekta in ne sama izvršitev inšpekcijskega ukrepa.

45.Po oceni sodišča gradbeni inšpektor prav tako ni bil dolžan v postopek pritegniti uporabnikov objekta na naslovu ... Tožnik je namreč v postopku navajal in s predloženimi listinami (odstopi od najemne pogodbe v prilogah A5, A6 in A7) dokazoval, da je C. C. kot najemodajalka že 9. 3. 2021 odpovedala najemne pogodbe vsem najemnikom (t. j. J. J., K. K. in L. L. ter M. M.). Ker je bil v vseh primerih najemnikom dan enomesečni rok za izpraznitev stanovanja, tožnik sam trdi, da je storil, kar je bilo v njegovi moči, da se objekt ne bi več uporabljal. Sodišče pa s tozadevnimi tožbenimi navedbami ne soglaša, saj ima tožnik kot lastnik nepremičnine vselej možnost sprožiti sodni postopek na izpraznitev nepremičnine, česar pa očitno ni storil, saj je na zaslišanju kot stranka pojasnil, da mu ni znano, ali so v stavbi še vedno najemniki ali ne. Na tem mestu sodišče pripominja, da je tožnik kot lastnik objekta oziroma investitor zavezan zagotoviti, da se objekt zaradi ugotovljene neskladne uporabe v skladu s 84. členom GZ (več) ne uporablja. Posledično ne držijo njegove navedbe, da bi se moral gradbeni inšpektor obrniti neposredno na ljudi, ki (morebiti) prebivajo v objektu, saj je tožnik kot investitor inšpekcijski zavezanec, sicer pa v inšpekcijskem postopku tudi ne gre za kršitelje v smislu prekrškovnih določb, temveč gre za upravni postopek. Ob upoštevanju dejstva, da so po navedbah tožnika ljudje - bivši najemniki v objektu bivali brez vsakršne pravne podlage, torej nezakonito, kakor tudi iz razloga, ker je skladno z 79. členom GZ stranka postopka (le) zavezanec, t. j. tožnik, torej upravni organ ni imel podlage za to, da bi jih moral pritegniti kot stranke v postopek.

46.Sodišče nadalje ugotavlja, da so tožbene navedbe glede samega namena uporabe obravnavanega objekta same s seboj v nasprotju, saj tožnik po eni strani zatrjuje, da prijava prebivališča na naslovu še ne pomeni dejanskega bivanja in da brez gradbenih del, ki bi to predhodno spremenila namembnost objekta, to niti ni mogoče, po drugi strani pa navaja, da so v tem objektu prebivali ljudje, katerim je odpovedal najemno pogodbo, s čimer smiselno sam priznava, da je namen uporabe obravnavanega objekta takšen, kot ga je ugotovil gradbeni inšpektor, torej stanovanjska raba, in ne dejavnost trgovine, za kar je bilo izdano uporabno dovoljenje. Na zaslišanju kot stranka je tožnik še dodatno pojasnil, da so v spornem objektu tri ločene enote z vsemi potrebnimi priključki (voda, elektrika ...) za vse prostore, pri čemer pa so si najemniki te prostore sami opremljali. Potrdil je tudi, da so na objektu bili in še vedno so nameščeni predalčniki gospodarskih družb, t. j. Č., D., E. in F., d.o.o., sedeže navedenih družb pa so kasneje morali prestaviti na druge lokacije.

47.Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da v izpodbijanih odločbah ni ustrezno obrazloženo, na kateri del stavbe se odločba nanaša, oziroma da odločba glede bifeja ne vsebuje obrazložitve. Upravni organ je namreč ustrezno pojasnil, da se bife nahaja na sosednjem zemljišču in tudi na drugem naslovu, zato je iz izreka odločbe moč jasno razbrati, na kateri objekt se nanaša. Dejstvo, da imata objekta na naslovu ... in ... skupne števce in skupni vhod, kakor tudi, da je bilo za oba objekta izdano skupno gradbeno in uporabno dovoljenje, pa še ne pomeni, da za obravnavani objekt ne bi bilo dopustno izreči inšpekcijskega ukrepa, saj je bilo za to stavbo, ki v naravi predstavlja objekt, stoječ na svojem zemljišču in z lastnim naslovom, zaradi česar ga je mogoče ločiti od drugih sosednjih objektov, ugotovljeno, da se ne uporablja v skladu z uporabnim dovoljenjem. Navedeno pa ne velja za bife, ki se nahaja v ločeni stavbi (tega dejstva ne spremeni niti skupna uporaba določenih delov), in ni predmet tega inšpekcijskega postopka, saj za bife ni bila ugotovljena neskladna uporaba. Sodišče tako ugotavlja, da v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve načela "ne bis in idem".

48.V zvezi s tožbenimi navedbami, da je nejasna obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa v delu, v katerem navaja, da je "upravna dovoljenja pridobil objekt samopostrežne trgovine in bifeja v času pred gradnjo v letu 1987, kot tudi stanovanjski blok v podobnem času v letu 1986 in 1987", sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ v obravnavanem stavku opisoval gradbeno dovoljenje in pojasnil, da je bil preskrbni objekt z bifejem prizidan k sosednjemu bloku, v nadaljevanju pa je pojasnil, da inšpekcijski postopek poteka glede obstoječih objektov in s tem na podlagi njihovega stanja v času odločitve. Ob upoštevanju dejstva, da je z listinsko dokumentacijo (dopis Upravne enote ... št. 021-21/2020, 61 z dne 8. 12. 2020) izkazano, da je bilo za celotni večstanovanjski objekt Samoupravni stanovanjski skupnosti Občine ... kot investitorju izdano gradbeno dovoljenje z dne 4. 3. 1986 in uporabno dovoljenje z dne 12. 2. 1987, ki se nanaša na objekt osnovne preskrbe - samopostrežne trgovine, tožnik pa v zvezi s tem tudi ni predložil nobene dokumentacije, ki bi dokazovala nasprotno, sodišče tako pojasnjuje, da navedbe drugostopenjskega organa glede prizidave k sosednjemu bloku za odločitev v predmetni zadevi niso odločilne.

49.Glede sklicevanja tožnika na odločbo Geodetske uprave RS (GURS) o spremembi dejanske rabe objekta, sodišče še dodatno pojasnjuje, da tovrstna odločba ni odločba, ki bi določala namen objekta. Dejanska raba stavbe je namreč vpisana v kataster stavb na podlagi diskrecije investitorja oziroma lastnika, vendar pa vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj, v kataster stavb ne pomeni njene legalizacije. S pridobitvijo pravnomočne odločbe GURS torej tožnik ni pridobil veljavnega dovoljenja za uporabo stavbe za stanovanjsko rabo.

50.Kar se tiče navedb tožnika, da naj bi gradbeni inšpektor z vodenjem štirih inšpekcijskih postopkov zoper njega kršil načelo ekonomičnosti postopka, uzakonjeno v 14. členu ZUP, sodišče poudarja, da je predmet presoje v obravnavani zadevi zgolj odločba o prepovedi uporabe objekta zaradi neskladne uporabe objekta, t. j. uporabe objekta v nasprotju z izdanim uporabnim dovoljenjem. Okoliščina, da se zoper tožnika vodijo tudi drugi inšpekcijski postopki, v katerih se med drugim obravnava vprašanje izvedbe investicijsko-vzdrževalnih del v objektu, tako na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb v tem postopku ne vpliva. Sodišče se zato ni posebej opredeljevalo do navedb tožnika, ki se nanašajo na druge inšpekcijske postopke, kakor tudi ne do navedb glede domnevne kršitve pojasnilne dolžnosti uslužbencev upravne enote in neenakopravne obravnave z drugim zavezancem, saj te navedbe na odločitev v predmetni zadevi ne morejo vplivati. V obravnavani zadevi namreč sodišče presoja zgolj odločitev o inšpekcijskem ukrepu, ki je bil izrečen tožniku z izpodbijano odločbo, zato se ne more spuščati v oceno pravilnosti in zakonitosti drugih postopkov, prav tako pa okoliščina, da naj bi tudi drugi investitorji kršili pravila, ne more biti razlog za nespoštovanje določb s področja gradbene zakonodaje, niti samo po sebi ne izkazuje pristranskosti inšpektorice. Prav tako se predloženo izvedensko mnenje sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo g. G. G., univ. dipl. inž. grad. z marca 2022 (priloga A11) v ničemer ne nanaša na vprašanje spreminjanja namembnosti objekta, temveč zgolj na izvedene gradbene posege, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

51.Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da so bile pri izdaji izpodbijane odločbe organa prve stopnje spoštovane vse relevantne zakonske določbe (v 37. točki obrazložitve te sodbe opisanih pomanjkljivosti pa ni dopustno spremeniti v škodo tožnika), prav tako pa je dejanska in materialnopravna podlaga odločitve ustrezno obrazložena. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški postopka

52.Čeprav je sodišče delno ugodilo tožbi, pa tožnik v bistvenem delu ni uspel, saj je izpodbijana odločitev organa prve stopnje v celoti ostala v veljavi, odločba organa druge stopnje pa je bila odpravljena zgolj v delu, v katerem je bil v škodo (pri)tožnika spremenjen rok za izvršitev odločbe in prepoved uporabe objekta do pridobitve uporabnega dovoljenja. Sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tako Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač in Erik Kerševan, 2. knjiga, 125. do 325. člen, Ljubljana 2020, str. 729.

Prim. sodba Upravnega sodišča RS II U 482/2019-9 z dne 31. 8. 2022.

Pri odstopu od najemne pogodbe slednjemu je kot najemodajalec naveden tudi tožnik.

V drugem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odločbi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Zveza:

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 3, 3/1, 3/1-20, 3/1-36, 4, 79, 84 Gradbeni zakon (2021) - GZ-1 - člen 104, 128, 128/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba II U 421/2022-21

ECLI:SI:UPRS:2025:II.U.421.2022.21 Upravni oddelek

Jedro

Izrek

Obrazložitev

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas