Jedro

Na podlagi pravnomočnega sklepa o razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča, s katero je bila tožniku odvzeta prostost, je prvi toženec (ZPIZ) skladno s prvim odstavkom 546. člena ZKP (po kateri se osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena ali odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila) tožniku vštel v pokojninsko dobo čas neupravičeno odvzete prostosti in mu za to dobo na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPIZ-1 (po kateri se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine) povečal predčasno pokojnino od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove. Do take na novo odmerjene predčasne pokojnine pa je tožnik kot uživalec predčasne pokojnine skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPIZ-1 upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Za višjo odmero starostne pokojnine ni pravne podlage.

Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje razširil tožbo na drugo toženko (Republiko Slovenijo), tako da je od nje zahteval plačilo prispevkov za čas neupravičenega odvzema prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP lahko oškodovanec zahteva, da sodišče splošne pristojnosti ugotovi kot zavarovalno dobo čas, ki ga je oškodovani zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če zavod (prvi toženec) ne upošteva oziroma ne prizna zavarovalne dobe. Le v takem primeru se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, in zoper Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je čas neupravičenega odvzema prostosti prvi toženec kot zavarovalno dobo tožniku vštel v pokojninsko dobo. Zato po navedeni določbi ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe zoper prvega toženca in drugo toženko pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2011 in št. ... z dne 28. 6. 2011, da se tožniku predčasna pokojnina odmeri od 1. 9. 2008 z zamudnimi obrestmi, da se mu izplača odškodnina ter da mu je druga toženka dolžna plačati prispevke za čas neupravičenega odvzema prostosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšen je pravni položaj tožnika po razveljavitvi sodbe Vojaškega sodišča v A.. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo njegove navedbe o tem, da ima oseba, ki je bila po krivem obsojena skladno z Ustavo RS pravico do rehabilitacije, povrnitve škode in druge pravice po zakonu, ter da se ni opredelilo do njegovih pravnih naziranj v zvezi z razlago 546. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami). Meni, da določba četrtega odstavka 546. člena ZKP ni povsem jasna, vendar pa iz nje izhaja, da oškodovanec vloži tožbo pri sodišču splošne pristojnosti in ne pri socialnem sodišču. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da zaradi nepristojnosti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Predmet tega socialnega spora na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe št. ... z dne 28. 6. 2011, s katero je prvi toženec zavrnil tožnikovo pritožbo in v reviziji potrdil prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 1. 2011. S to odločbo je prvi toženec tožniku na podlagi naknadno priznane zavarovalne dobe (časa neupravičenega odvzema prostosti od 30. 6. 1963 do 19. 6. 1965, ki se šteje s povečanim trajanjem) ponovno odmeril predčasno pokojnino v znesku 660,00 EUR na mesec od 1. 11. 2009 dalje. Tožnik tako v tem postopku najprej zahteva, da se mu upoštevaje naknadno priznano zavarovalno dobo, na novo odmerjena predčasna pokojnina prizna za nazaj od 1. 9. 2008. Tožnik je zatrjeval, da je zahtevo za upoštevanje zavarovalne dobe v času neupravičenega odvzema prostosti in ponovno odmero predčasne pokojnine vložil 6. 2. 2009, ko je na prvega toženca naslovil vlogo „popravek pokojnine“. Na novo odmerjena predčasna pokojnina naj bi mu zato pripadala od prvega dne po vložitvi te vloge in šest mesecev za nazaj, tj. od 1. 9. 2008 dalje. Za takšno stališče tožnika ni pravne podlage v veljavnih predpisih.

Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Izvedbo te ustavne določbe predstavlja določba prvega odstavka 546. člena ZKP, po kateri se osebi, ki ji je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja ali ji je bila onemogočena ali odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila. V to dobo se všteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti, če se to ni zgodilo po njeni krivdi. Pristojni organ, v konkretnem primeru prvi toženec, v skladu z drugim odstavkom 546. člena ZKP upošteva tako priznano dobo pri vsakem odločanju o pravici, na katero vpliva dolžina delovne oziroma zavarovalne dobe. Priznana zavarovalna doba se po petem odstavku 546. člena ZKP v celoti všteva v pokojninsko dobo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) v prvem odstavku 181. člena določa, da se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Po navedeni pravni ureditvi je ponovna odmera predčasne pokojnine, ki je bila tožniku priznana v letu 2002, oziroma njeno odstotno povečanje odvisno od naknadno priznane zavarovalne dobe. Te pa ni mogoče priznati, dokler se ne ugotovi, ali je bila določena oseba neopravičeno obsojena oziroma ali ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost. Tožnik je v vlogi dne 6. 2. 2009 prvega toženca zaprosil le za predčasni oziroma informativni izračun. Ni pa še predložil sklepa o razveljavitvi sodbe vojaškega sodišča, s katero mu je bila odvzeta prostost, saj je šele po zaprosilu tožnika za informativni izračun Okrožno sodišče v Ljubljani dne 17. 3. 2009 izdalo sklep opr. št. II K 335/2008, s katerim je razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča v A. I K 1265/63 z dne 19. 6. 1963, s pravnomočnostjo tega sklepa pa je tožnik lahko zahteval naknadno priznanje zavarovalne dobe po 546. členu ZKP. To je tudi storil, ko je pri prvem tožencu dne 20. 4. 2010 podal vlogo na predpisanem obrazcu.

Na podlagi takšnega pravnomočnega sklepa je prvi toženec po predhodnih poizvedbah in mnenju Ministrstva za pravosodje skladno s prvim odstavkom 546. člena ZKP tožniku vštel v pokojninsko dobo čas neupravičeno odvzete prostosti od 30. 6. 1963 do 19. 6. 1965 v povečanem trajanju 12/15 in mu za to dobo na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPIZ-1 povečal predčasno pokojnino na 85,75 % od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove. Do take na novo odmerjene predčasne pokojnine pa je tožnik kot uživalec predčasne pokojnine skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPIZ-1 upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Ker je bila zahteva za ugotovitev pokojninske dobe in višjo odmero predčasne pokojnine pri prvem tožencu podana 20. 4. 2010, je tožniku višjo predčasno pokojnino na podlagi navedene določbe mogoče priznati le od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj. Za višjo odmero starostne pokojnine od 1. 9. 2008 dalje tako ni pravne podlage.

Prav tako ni podlage za plačilo zamudnih obresti od navedenega datuma. Po 277. členu ZPIZ-1 je tako zavod (torej prvi toženec), če ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke, oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Po tej določbi je prejemnik dajatev upravičen do zakonskih zamudnih obresti pod pogojem, da so mu bili z izvršljivo odločbo priznani pokojninski prejemki, vendar mu v roku 60 dni od izvršljivosti te odločbe prejemki niso bili izplačani. Takšno dejansko stanje ni izkazano in ga tožnik v tem postopku tudi ne zatrjuje, zato ni upravičen do izplačila zakonskih zamudnih obresti.

V tem sporu je tožnik zahteval tudi izplačilo odškodnine. Ker tožnik, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni dokazal nedopustnega ravnanja prvega toženca, saj po ugotovitvi sodišča ni prišlo do nepravilne odločitve zaradi namernega kršenja ali očitno malomarnega neupoštevanja pravil, to pomeni, da tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato je sodišče del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine, ob uporabi splošnih pravil civilnega prava utemeljeno zavrnilo. Razen tega je treba upoštevati, da je bilo z dokončno odločbo št. ... z dne 28. 6. 2011 odločeno, da bo o zahtevi za izplačilo odškodnine odločal prvostopenjski organ prvega toženca s posebno odločbo. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je prvostopenjski organ prvega toženca dne 22. 1. 2013 odločil, da se tožniku na podlagi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 izplača odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od 30. 4. 2010 do plačila.

Tožnik je dne 4. 2. 2013 razširil tožbo na drugo toženko, tako da je od nje zahteval plačilo prispevkov za čas neupravičenega odvzema prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 546. člena ZKP lahko oškodovanec zahteva, da sodišče splošne pristojnosti ugotovi kot zavarovalno dobo čas, ki ga je oškodovani zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubil, če zavod (prvi toženec) ne upošteva oziroma ne prizna zavarovalne dobe. Le v takem primeru se tožba vloži zoper organ, ki ne priznava priznane dobe, in zoper Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je čas neupravičenega odvzema prostosti prvi toženec kot zavarovalno dobo tožniku vštel v pokojninsko dobo. To pa pomeni, da po navedeni določbi ni izpolnjen pogoj za vložitev tožbe zoper prvega toženca in drugo toženko pred sodiščem splošne pristojnosti. Določba tretjega odstavka 546. člena ZPP pa se v obravnavanem primeru ne uporablja tudi zato, ker ureja situacijo, ko tožnik vloži tožbo sočasno zoper zavod in Republiko Slovenijo, v obravnavanem primeru pa je tožnik naknadno razširil tožbo na drugo toženko. Razen tega tožnik s tožbo uveljavlja plačilo prispevkov, kar pomeni, da je na podlagi 1. c točke 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) podana stvarna pristojnost socialnega sodišča. Glede na obrazloženo je neutemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni pristojno za odločanje o tem delu zahtevka.

V skladu z določbo četrtega odstavka 546. člena ZKP se na zahtevo organa, pri katerem se pravica uveljavlja, iz proračunskih sredstev Republike Slovenije izplača predpisani prispevek za čas, za katerega je bila doba priznana. Plačilo prispevkov je po navedeni določbi upravičen uveljavljati zavod (prvi toženec) in ne zavarovanec oziroma uživalec pokojnine. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka za povračilo prispevkov zoper drugo toženko, ker tožnik za takšen zahtevek nima aktivne legitimacije.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.