Jedro

Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zatrjevane neusklajenosti lokacijskega dovoljenja z 10. členom ZUN, po presoji pritožbenega sodišča s tem ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je presodilo, da lokacijsko dovoljenje vključuje ustrezne podatke o vplivih na okolje, iz česar je razvidno, da se je do navedenega tožbenega ugovora na ta način opredelilo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnika sama trpita stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.3.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote N.m., Oddelka za okolje in prostor z dne 12.12.1997, s katero je bilo investitorju M.M. (v tem sporu prizadeta stranka), izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo gospodarskega objekta - hleva in silosa v B. vasi, na zemljišču s parc. št. 1405 k.o. S. vas.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s 55. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN) in vsebuje vse potrebne podatke ter z zakonom predpisana soglasja. Vsebuje tudi podatke o vplivih na okolje, ki jih bo imel obravnavani poseg. Tožbeni ugovor, da škodljivi vplivi na okolje niso strokovno ugotovljeni, ni utemeljen, saj so k lokacijski dokumentaciji izdali soglasje pristojni organi. Sodišče prve stopnje ne dvomi v njihovo strokovnost, zato meni, da ni podlage za pritegnitev izvedencev ustreznih strok. Iz obrazložitve lokacijske dokumentacije izhaja, da je B. vas, na območju katere je predviden predlagani poseg v prostor, kmetijska vas. Pravilna je ugotovitev upravnih organov, da je gradnja hleva, ob vseh ukrepih in pogojih, ki jih mora investitor pri tem upoštevati, še vedno primerna za obravnavano okolje.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS, posebej pa navajata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer v delu, kjer sodišče prve stopnje navaja, da je B. vas kmetijska vas, pri čemer se sklicuje na lokacijsko dokumentacijo, konkretnih razlogov pa ne navaja. Po določilih Odloka o urbanističnem redu občine N.m. B. vas ni kmetijska vas. To potrjuje tudi sestava prebivalstva, saj se izmed približno sto prebivalcev le dva ukvarjata s kmetijstvom kot dopolnilno dejavnostjo, nihče pa tako intenzivno kot investitor. Sodba nima razlogov tudi v delu, kjer navaja, da se lokacija objekta nahaja na robu vasi, zaradi česar se ne pričakuje večje hrupne onesnaženosti območja nad predvidenimi mejami. Tožnika trdita, da je iz mapne kopije in pritožbi priloženih fotografij razvidno, da je lokacija v krogu stotih metrov obdana z desetimi stanovanjskimi hišami in je komaj dvajset metrov oddaljena od državne ceste, v bližini pa so predvidene novogradnje za individualne stanovanjske hiše v smislu primestnega naselja N.m. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, da je odločba tožene stranke v nasprotju z 10. členom ZUN. V obravnavanem primeru gre za širitev dejavnosti z mnogimi škodljivimi posledicami, kar je v nasprotju z 10. členom ZUN. Zaradi zahtevnosti lokacije in tehničnih rešitev bo investitor zahteve oziroma ukrepe in pogoje le težko izpolnjeval. Predvideni odmiki od meje glede na velikost kmetijskih strojev in potreb gradnje pa ne omogočajo potrebnega gibanja okoli objekta, zaradi česar bo motena tudi uporaba javne poti.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, in prizadeta stranka na pritožbo niso odgovorili.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da se lokacija predvidene gradnje nahaja v B. vasi, za katero je v času izdaje spornega lokacijskega dovoljenja veljal Odlok o urbanističnem redu v občini N.m. (Skupščinski D. list, št. 2/73, v nadaljevanju Urbanistični red). Po 1. odstavku 82. člena ZUN v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) se do sprejetja prostorskih izvedbenih aktov po določbah ZUN uporabljajo veljavni zazidalni načrti in urbanistični redi, kolikor niso v nasprotju s prostorskimi sestavinami srednjeročnega družbenega plana, sprejetega v skladu z zakonom o urejanju prostora. Na podlagi 2. odstavka 82. člena ZUN je bilo z Odlokom o ugotovitvi, kateri deli oziroma sestavine veljavnih zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom občine N.m. 1986-1990 (Skupščinski D. list, št. 13/86), ugotovljeno, da je Urbanistični red v nasprotju z družbenim planom v delu, s katerim ureja le dele v 2. členu Urbanističnega reda navedenih naselij, med katerimi je navedena tudi B. vas. Ker so torej pogoji za poseg v prostor na območju celotne B. vasi določeni z Urbanističnim redom, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Lokacijsko dovoljenje se torej pravilno opira na 1. odstavek 3. člena Urbanističnega reda, ki določa pogoje za gradnjo v naseljih iz 2. člena Urbanističnega reda, med katerimi je našteta tudi B. vas. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, ali je B. vas kmetijska vas, po presoji pritožbenega sodišča niso pravno pomembne za odločitev v obravnavani zadevi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov v delu, ki se nanaša na presojo vplivov predvidenega posega na okolje. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zatrjevane neusklajenosti lokacijskega dovoljenja z 10. členom ZUN, po presoji pritožbenega sodišča s tem ni zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je presodilo, da lokacijsko dovoljenje vključuje ustrezne podatke o vplivih na okolje, iz česar je razvidno, da se je do navedenega tožbenega ugovora na ta način opredelilo.

Sodišče prve stopnje namreč izrecno ugotavlja, da lokacijska dokumentacija, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, vsebuje presojo rešitev v zvezi z vplivi na okolje, ter da so pridobljena predpisana soglasja zdravstvene in veterinarske inšpekcije, na podlagi česar je presodilo, da je obravnavan poseg v prostor ob vseh ukrepih in pogojih, ki jih mora investitor pri tem upoštevati, še vedno primeren za obravnavano okolje. Navedena presoja vplivov na okolje se opira tudi na ugotovitev, da se predvideni poseg v prostor nahaja na robu vasi, pri čemer se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje na podatke iz lokacijske dokumentacije, zato pritožbene trditve, da sodba v tem delu nima razlogov, niso utemeljene. Tožnika v tožbi nista zatrjevala, da se lokacija predvidenega objekta ne bi nahajala na robu vasi, zato se sodišče prve stopnje do teh trditev niti ni moglo opredeliti. Ker so torej navedene pritožbene trditve in v zvezi s tem v pritožbi predlagani dokazi pritožbene novote, ki po določbi 1. odstavka 71. člen ZUS niso dovoljene, jih pritožbeno sodišče ni presojalo. Tožnika pa tudi ne moreta uspeti z zgolj pavšalnimi trditvami, da predvideni odmiki od meje ne omogočajo potrebnega gibanja okoli objekta.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo. Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.