Jedro

Revizijsko sodišče je reviziji zavarovalnice ugodilo in obe sodbi razveljavilo, ker sodišči nista upoštevali določila četrtega odstavka 913. člena ZOR, po katerem neha veljati zavarovalna pogodba, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. To vprašanje ni bilo razčiščeno, zato je bilo treba ugotoviti, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se glede zavarovalnice Triglav d.d., Ljubljana, Območna enota Krško, razveljavita in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku. Ugotovilo je, da obstoja terjatev tožnika zoper V. v stečaju, za plačilo zneska 4,700.000,00 SIT s pravdnimi stroški in zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zavarovalnica je dolžna plačati tožniku znesek 4.700.000,00 SIT, vendar le do višine revalorizirane zavarovalne vsote, ki nevalorizirana znaša 2,000.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 186.520,00 SIT, vse v osmih dneh, da ne bo v izvršbe. V presežku je zahtevek zavrnilo.

Na pritožbo obeh tožencev je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremnilo in razsodilo, da sta dolžna toženca plačati tožniku odškodnino v znesku 3,100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1994 dalje do plačila in sicer zavarovalnica do višine valorizirane zavarovalne vsote ter mu nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 128.735,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilni del zahtevka je vzdržalo v veljavi in je v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila Zavarovalnica pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da je bila med tožencema sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti za leto 1992, da pa zavarovalna premija ni bila plačana, zato po 913. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) ni dolžna plačati odškodnine. Ni pravilno stališče sodišča, da je dolžna plačati odškodnino, ker v stečaju vztraja na pravni veljavnosti sklenjenih zavarovalnih pogodb s tem, da je neplačane premije prijavila kot terjatev v stečajni postopek in je bila terjatev priznana. Do danes ni prejela neplačanih premij, zato odškodnina ne more biti izplačana, dokler ni plačana premija. K nastanku škodnega dogodka je prispeval tudi tožnik, saj je bil opozorjen, da je bila odprtina za čiščenje odprta, vendar ni ukrepal. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za vse postavke negmotne škode.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, tožniku in V. v stečaju. Tožnik na revizijo ni odgovoril, V. v stečaju, pa je odgovoril. Navajal je, da revizija glede ugovora pasivne legitimacije ni utemeljena, strinja pa se, da je odškodnina odmerjena previsoko.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Glede vprašanja pasivne legitimacije Zavarovalnice, pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Dejstvo, da je zavarovalnica vse svoje odprte terjatve, med njimi tudi terjatve za plačilo zavarovalniških premij, prijavila v stečaj in da te niso bile prerekane, še ne kaže na to, da je zavarovalnica zavezana k plačilu odškodnine. Iz priloge spisa "osnutek glavne delitve" pod B12 je razvidno, da je zavarovalnica prijavila v stečajni postopek znesek 216,561.643,30 SIT, da je bil ta znesek priznan, da pa je bil izplačan znesek 56,715.621,20 SIT. Ta znesek je omenjen kot izplačan tudi v odgovoru na revizijo. Ne glede na to, ali je organizacija, ki je sklenila zavarovalno pogodbo, v stečaju ali ne in ne glede na to ali je zavarovalnica terjatev prijavila v stečaj, je pravna podlaga za ugotovitev ali je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino, v določilu četrtega odstavka 913. člena ZOR. Po tem določilu neha zavarovalna pogodba veljati v vsakem primeru po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. Glede na to določilo bo potrebno v ponovljenem postopku vpogledati zavarovalno pogodbo, ugotoviti, kdaj je zapadla premija v plačilo in nato odločiti, ali je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino in če jo je, v kakšni višini.

Revizijske navedbe o sokrivdi tožnika za škodo in o previsoko odmerjeni odškodnini niso utemeljene iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Pri odmeri odškodnine za skaženost in zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bilo treba upoštevati tudi, da je bil tožnik rojen 1967 leta in da bo predvidoma trpel posledice nesreče še zelo dolgo.

Glede na povedano je bilo treba reviziji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugoditi, odločbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).