Jedro

Poravnalni postopek pred poravnalnim svetom, ki ga ureja ZPILDR in katerega cilj je sporazumna rešitev spora v obliki pisnega sprejema predlagane sporazumne rešitve s strani strank v sporu, se gotovo uvršča med postopke za mirno rešitev spora iz 15. člena ZDSS (1994), katerega sprožitev pomeni procesno predpostavko za vložitev tožbe v delovnem sporu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo tožbo za plačilo zneska 857.824 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je predmet spora plačilo nagrade iz naslova uporabe tožnikove inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju pri toženi stranki, pri tem pa obvezni predhodni poravnalni postopek, ki je po zakonu procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva, niti predhodni postopek pred arbitražo v smislu določb pravilnika tožene stranke, nista bila sprožena.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta stranki v sporu glede vzajemnih pravic in obveznosti v zvezi s tožnikovo inovacijo uredili medsebojno razmerje s pogodbo z dne 23.11.1992, s katero se je tožena stranka zavezala tožniku plačati nadomestilo za uporabo inovacije glede na gospodarsko korist v naslednjih petih letih. Tako gre dejansko za spor na podlagi navedene pogodbe oziroma zaradi izpolnitve te pogodbene obveznosti, ne pa za spor zaradi ureditve pravic in obveznosti delavca in delodajalca glede inovacije v smislu določb Zakona o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja. Tudi določbe 28. člena Pravilnika o inovacijski dejavnosti tožene stranke o ustanovitvi začasne arbitražne komisije za reševanje sporov v zvezi z inovacijskimi predlogi ni mogoče šteti za procesno predpostavko za vložitev tožbe. V bistvu ne gre za pravo arbitražo, ki bi lahko izdala zavezujočo odločbo, če pa že, pa bi lahko sodišče v skladu z določbami 464. člena ZPP upoštevalo le ugovor arbitražnega dogovora, ki bi ga tožena stranka podala najkasneje na prvem naroku za obravnavo, preden se je spustila v obravnavo glavne stvari. Z nepravilno uporabo določb 15. člena ZDSS in neutemeljenim zavrženjem tožbe je sodišče tožniku onemogočilo, da bi v sodnem postopku dosegel meritorno odločitev o svojem tožbenem zahtevku, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uporaba 15. člena ZDSS po devetih letih pravdanja pa tudi sicer pomeni zlorabo procesnih pravic po 11. členu ZPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi določb 375. člena, v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kadar je z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, je sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen (prvi odstavek 15. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (1994), Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98).

Zakon o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja (ZPILDR - Ur. l. RS, št. 45/95 in UPB1 - Ur. l. RS, št. 7/03) v 24. členu določa, da je v vseh sporih o inovacijah obvezen postopek pred poravnalnim svetom pri Uradu RS za intelektualno lastnino (25. člen), ki si prizadeva, da pride do sporazumne rešitve spora. Pri tem je v 32. členu ZPILDR izrecno določeno, da je sodno varstvo pravic dovoljeno samo ob pogoju, da je bil poravnalni postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Kot izjemo v drugem odstavku zakon določa le primere, ko je delojemalcu (delavcu) prenehalo delovno razmerje ali če je izum nastal v šestih mesecih po prenehanju delovnega razmerja, oziroma če se s tožbo zahtevajo začasne odredbe ali izdaja plačilnega naloga. Pri tem so v skladu z 38. členom ZPILDR ob uveljavitvi zakona navedene določbe o poravnalnem postopku in sodnem varstvu veljale tudi za izume in tehnične izboljšave, ki so bile ustvarjene pred uveljavitvijo tega zakona, če sodni postopki v zvezi z njimi niso bili začeti.

Poravnalni postopek pred poravnalnim svetom, ki ga ureja ZPILDR in katerega cilj je sporazumna rešitev spora v obliki pisnega sprejema predlagane sporazumne rešitve s strani strank v sporu (četrti odstavek 29. člena), se gotovo uvršča med postopke za mirno rešitev spora iz 15. člena ZDSS (1994). Tako na podlagi določb prvega odstavka 15. člena ZDSS (1994), kot usklajene določbe prvega odstavka 32. člena ZPILDR je sprožitev navedenega poravnalnega postopka in njegovo neuspešno končanje pogoj za uveljavljanje sodnega varstva, to je procesna predpostavka za vložitev tožbe, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Takšna ureditev obveznega poravnalnega postopka, ki vsebuje tudi razumna postopkovna pravila in razumne roke za dokončanje (26. do 31. člen ZPILDR), je predvsem namenjena poskusu sporazumne in hitrejše rešitve spora in ne pomeni izključitve ali nesorazmerne obremenitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

Čeprav sta stranki v sporu predhodno s sklenitvijo pogodbe načelno uredili medsebojna razmerja glede avtorstva in uporabe tožnikove inovacije, je njun spor o plačilu nagrade za uporabo inovacije v naslednjih letih sodišče utemljeno štelo za spor iz ZPILDR, ki v 16., 17. in 18. členu izrecno ureja tudi pravico delavca do nagrade. Zato se spor o pravici do nagrade in spor o višini nagrade inovatorja uvršča med spore o inovacija iz prvega odstavka 24. člena ZPILDR, za katere je obvezen postopek pred poravnalnim svetom.

Ker tožnik pred vložitvijo tožbe po uveljavitvi ZPILDR ni sprožil postopka pred poravnalnim svetom, hkrati pa niso bili izkazani pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZPILDR, sta nižji sodišči pravilno uporabili določbe 15. člena ZDSS (1994) in 32. člena ZPILDR, po katerih sodno varstvo ni bilo dovoljeno, in tožbo zavrgli. S tem nista storili v zahtevi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tožnika nista protipravno prikrajšali za pravico do sodnega varstva, saj je prišlo do zavrženja tožbe zato, ker tožnik ni upošteval določne in jasne zakonske ureditve možnih načinov reševanja njegovega spora.

Glede na povedano je sodišče v skladu s 378. členom, v zvezi s 391. členom ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je bil izpodbijani sklep zakonit že glede na ureditev varstva pravic v ZPILDR, pomen ureditve arbitražnega postopka v pravilniku o inovacijski dejavnosti tožene stranke za odločitev pravno ni bil pomemben.

Ker tožena stranka z odgovorom na zahtevo za varstvo zakonitosti ni pomembno pripomogla k rešitvi zadeve, sama krije stroške svojega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).