Jedro

Irelevantna je pritožbena navedba delodajalca, da ni dolžan plačevati zamudnih obresti zaradi dolgotrajnega sodnega postopka, saj je obresti dolžan plačati zato, ker je bil sam v zamudi s plačilom plače delavcu. Delavec je upravičen do procesnih obresti od dospelih neplačanih obresti od dneva vložitve tožbe na podlagi 2. odstavka 279. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. spremeni tako, da tečejo zamudne obresti od 23.7.1992 dalje, v 2. odst. (izrek o stroških) pa se spremeni tako, da se priznani stroški postopka v višini 38.250,00 SIT znižajo na 4.574,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 13.830,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1992 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 38.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek stroškovno zavrne. Obresti tožena stranka ni nikoli zanikala, čeprav nikoli nobeden delavec šole in nato fakultete ni dobil izplačanih obresti za kasneje izplačano plačo, obresti pa so postale sedaj tako edini tožnikov zahtevek. Tožena stranka je obresti pripravljena plačati za dva meseca, nikakor pa jih ni pripravljena plačati za čas mirovanja zadeve na sodišču oz. molka sodišča. Prav tako ne soglaša z naloženim plačilom pravdnih stroškov, saj je po zoženju tožbenega zahtevka dejansko tožnik uspel z zelo majhnim delom zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožena stranka tudi v pritožbi še vedno priznava zahtevani dolg, o katerem je sodišče odločilo, to je znesek, ki tekom sodnega postopka tudi ni bil sporen, to je znesek zamudnih obresti za izplačilo plače za mesec februar in marec 1992. Osporava pa priznanje zakonitih zamudnih obresti od navedenega zneska. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije) v 2. odst. 279. člena določa, da se od neplačanih obresti lahko zahteva zamudne obresti, vendar samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo poplačilo. Tožena stranka se sicer upira plačilu procesnih zamudnih obresti iz razloga, da za čas mirovanja zadeve na sodišču oz. zaradi molka sodišča, kar pomeni celih 5 let, ni dolžna plačati zamudnih obresti. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so navedene pritožbene trditve pravno nepomembne, saj je zamudo pri izplačilu zahtevanega zneska povzročila tožena stranka sama, ker ni plačala dolgovanega zneska, ki ga sicer niti ni prerekala, tožniku takrat, ko je od nje to zahteval. Ker pa je sodišče prve stopnje priznalo procesne zamudne obresti od 7.5.1992, namesto od dneva vložitve zahtevka na sodišče, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da tečejo v skladu z 2. odst. 279. člena ZOR zamudne obresti od dneva vložitve tožbe (23.7.1993).

Sodišče prve stopnje pa ni pravilno odločilo o stroških postopka, saj ni upoštevalo tožnikovega uspeha v pravdi. Dejstvo je, da je tožnik zahteval s prvotnim tožbenim zahtevkom 59.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1992, uspel pa je zgolj s 13.830,00 SIT, kar predstavljajo zamudne obresti za mesec februar in marec leta 1992. To pa pomeni, da je v individualnem delovnem sporu uspel le z 23%. Glede na navedeni uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče izrek o stroških spremenilo. Priznalo je stroške za sestavo predloga oz.

tožbe v višini 160 točk, zastopanje na naroku v višini 100 točk, torej skupno 260 točk, kar znaša po vrednosti točke v času sojenja (76,50 SIT) 19.890,00 SIT. Upoštevajoč uspeh v pravdi je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 4.574,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zadnje obravnave dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločilo tako kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.