Jedro

Narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni potreben. Za začasno odredbo zadostuje, da so dejstva verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo na podlagi 1. odst. 72. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s katero je določilo, da se ml. otroka pravdnih strank, dne 8.9.1988 roj. M. in dne 18.11.1989 roj. hči K. začasno dodelita v varstvo in vzgojo materi B. Š. Odločilo je, da je toženec P.Š. dolžan od 1.1.1995 dalje plačevati za preživljanje ml. otrok na roke matere začasno mesečno preživnino in sicer za vsakega otroka 15.000,00 SIT najkasneje do vsakega 10. dne v mesecu vnaprej. Določilo je, da začasna odredba velja do pravnomočne sodbe v tem pravdnem postopku.

Proti sklepu se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja: tudi če sta stranki 9.11.1994 res sklenili dogovor pri Centru za socialno delo, da bosta začasno otroka v vzgoji in oskrbi pri materi, to še ne opravičuje sodišča, da izdaja tako začasno odredbo za oba otroka. Sodišče ni raziskalo, zakaj je do takega zadržanja sina M. prišlo. Vsaj s pripravljalnim narokom bi moralo sodišče raziskati, zakaj se dogovor ne spoštuje in zakaj je sin M. sedaj v vzgoji in varstvu pri očetu. Tožnica ni navedla, da je zakonsko skupnost zlobno zapustila in odpeljala otroka. Otroka sta bila prisiljena spremeniti domače okolje. Toženec je sina zadržal pri sebi zato, da mu je onemogočil življenje, kakršno je imel od materinega odhoda od doma.

Otrok obiskuje malo šolo v L. kjer je bil jeseni 1994 vpisan in predviden za šolo. Mati je to podrla, ko se je odselila k staršem v K. Kar zadeva hčerko K., pa se toženec tako ali tako začasno ne upira temu, da je v oskrbi tožnice. Toženec ima sina pri sebi zato, ker je otrok vzgojno zanemarjen, odtujen in izgubljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje. K tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Izpodbijani sklep je začasna odredba in zaradi tega le začasno, torej do pravnomočnega končanja pravdnega postopka, ureja vprašanje dodelitve otrok in plačevanje preživnine. Jasno je torej, da ni potrebno, da je dejansko stanje raziskano v taki meri kot pri končni odločitvi. Bistveno je, da je odločitev hitra, upoštevati pa je treba dejstva, ki so verjetno izkazana. Tudi narok v postopku za izdajo začasne odredbe ni potreben. Zato v obravnavanem primeru ne gre za nikakršno kršitev določb postopka, ker sodišče ni opravilo naroka. Ne da bi pritožbeno sodišče štelo, da toženčevi razlogi nimajo nobene teže, so vendarle taki, da ne morejo povzročiti dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Kot toženec sam pravi, glede hčerke K. niti nima pomislekov, da je v oskrbi pri tožnici. Tožnici očita, da je zapustila skupnost in odpeljala otroka, kar še ne pomeni, da za otroka ne skrbi. Ko pritožnik trdi, da otroka zanemarja - pri čemer gre zgolj za trditve - pa vendarle dopušča, da hči ostane pri njej.

To, da naj bi bila otroka razdvojena, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru nesprejemljivo, saj sta v starosti, ko sta nedvomno tudi navezana drug na drugega, še zlasti, ker gre med njima za majhno starostno razliko. Če je sodišče z začasno odredbo odločalo tudi glede hčerke K., čeprav med pravdnima strankama o njeni začasni dodelitvi ni spora, s tem ni napravilo nikakršne kršitve postopka.

Pritožba je sicer vložena zoper sklep v celoti, vendar razlogov v zvezi z določitvijo preživnine pritožba nima. Pritožbeno sodišče je zato sklep v tem delu preizkusilo glede na določbe čl. 365 Zakona o pravdnem postopku, torej glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava, ugotovilo je, da kršitev v zvezi s tem ni bilo.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 380 tč. 2 in čl. 381 istega zakona.