Jedro

Ker sodišče prve stopnje ne obrazloži, v čem so tožnikove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ, takšne sodbe zaradi navedenih pomanjkljivosti ni bilo mogoče preizkusiti v pritožbenem postopku. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.5.2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka iz razloga iz 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku omejila gibanje na prostore Azilnega doma, Oddelka za omejevanje gibanja, L., do prenehanja razloga oziroma do izvršljivosti odločitve o postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece in sicer od dne 7.5.2008 od 19.10 ure do dne 7.8.2008 do 19.10 ure.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na določbo 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alineo 55. člena ZMZ. Navaja, da tožnik, ki je na zaslišanju povedal, kako je potekalo njegovo potovanje, ki je trajalo približno 27 dni od Makedonije, preko Kosova, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške do Slovenije, ni navedel nobenega utemeljenega razloga, zakaj je zaprosil za azil šele v Sloveniji in zakaj je bila to njegova ciljna država. Na podlagi tožnikove izjave na glavni obravnavi sodišče prve stopnje zaključuje, da v letih 2004 do 2008 tožnik ni imel nobenih stikov oziroma problemov s policijo, in da ni omenil nobenih dejanj, okoliščin oziroma dogodkov, zaradi katerih bi imel strah pred preganjanjem, kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da tožnikova ravnanja predstavljajo sum zavajanja in zlorabe postopka zaradi lažne predstavitve razlogov.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi tožbi. V pritožbi navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj ga je vojska in policija že od leta 1990 preganjala, ko so že njegovega očeta začeli obtoževati, da sodeluje s kurdskimi uporniki. Leta 1998 se je vse to začelo stopnjevati, v letu 1999 pa so ga policisti pretepli, ker je kurdske narodnosti. Namesto da bi ga policija zaščitila, ga je pretepala in preganjala, zato je bil prisiljen pobegniti. Za priznanje mednarodne zaščite ni zaprosil v Makedoniji ali na Hrvaškem, saj je imel namen priti v prvo državo Evropske unije, kjer bolje ščitijo človekove pravice in se bo počutil varnega.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 15. in 16. alinee 55. člena tega zakona. Razlog iz 4. alinee 55. člena ZMZ pa je podan, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena tega zakona.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer sklicuje na določbo 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 4. alineo 55. člena istega zakona, vendar pa sama obrazložitev sodbe ne opravičuje uporabe te zakonske določbe. Sodišče prve stopnje namreč ne obrazloži, v čem so tožnikove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ. S tem, ko pa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni navedel utemeljenega razloga, zakaj ni izrazil namena za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite že v kateri izmed držav, skozi katere je potoval, in je zaprosil za azil šele v Sloveniji, sodišče prve stopnje obrazlaga pravzaprav uporabo določbe 5. alinee 55. člena ZMZ. Z ugotovitvijo, da tožnik ni omenil nobenih dejanj, okoliščin oziroma dogodkov, zaradi katerih bi imel strah pred preganjanjem, kot ga opredeljuje 26. člen ZMZ, pa sodišče prve stopnje obrazlaga uporabo določbe 3. alinee 55. člena ZMZ, ki pa ne more biti razlog in ne pravna podlaga za začasno omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito. Ker takšne sodbe zaradi navedenih pomanjkljivosti ni bilo mogoče preizkusiti v pritožbenem postopku, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti.