Jedro

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je izdano na podlagi 36. člena ZGO-1, po katerem je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato so se ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta, lahko uveljavljali le v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vprašanje odmika objekta od posestne meje ter s tem povezanega izračuna faktorja pozidanosti in izrabe zemljišča je bilo tako predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v skladu z lokacijskim dovoljenjem ter projektno dokumentacijo investitorjema A.A. in B.B., … izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta – enostanovanjske stavbe z garažo, etažnosti P+M, na zemljišču parc. št. 1071/2 k.o. …. V obrazložitvi prvostopenjski upravni organ navaja, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi z Zakonom o graditvi objektov (ZGO) predpisani pogoji, pripombe oziroma nestrinjanje tožeče stranke z manjšim odmikom od parcelne meje ter neustreznim faktorjem izrabe in pozidanosti zemljišča (FIZ, FPZ) pa zavrnil kot neupoštevne, saj je prizadeta stranka za gradnjo obravnavanega objekta pridobila pravnomočno lokacijsko dovoljenje, zato tovrstni ugovori v postopku izdaje gradbenega dovoljenja več niso mogoči. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. 35108-42/2014-2-00641116 z dne 10. 4. 2014. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Navaja, da je lastnica sosednjega zemljišča in da pri gradnji spornega objekta niso bili upoštevani lokacijski pogoji iz pravnomočnega lokacijskega dovoljenja z dne 21. 11. 2002. Ponavlja ugovore glede manjšega odmika od parcelne meje in s tem povezanega izračuna faktorja izrabe in pozidanosti zemljišča (FIZ, FPZ) ter predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi, ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke kot neresnične. Lokacijsko dovoljenje za gradnjo enodružinske stanovanjske hiše je bilo izdano že 21. 11. 2002 in je bilo predmet upravno sodne presoje. Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, navedeno odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tako da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno šele 25. 9. 2008. Šele na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja se je lahko začel postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v katerem pa se je tožeča stranka znova pritožila, ker se ni strinjala predvsem z manj kot 4 m odmikom od parcelne meje. Glede na to, da je o ustreznosti odmika odločalo že Vrhovno sodišče RS, je torej namen nadaljnjih pritožb oziroma tožb tožeče stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zgolj zavlačevanje postopka. S tem pa nastaja prizadeti stranki pomembna škoda. Gradnjo nove hiše je namreč načrtovala s prodajo stare hiše, v kateri trenutno biva. Zaradi padca cen nepremičnin pa bo za staro hišo prejela manjši znesek. Razen tega zaradi velikosti in nefunkcionalnosti ter energetske neučinkovitosti stare hiše nastajajo tudi visoki stroški ogrevanja. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožeča stranka vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je izdano na podlagi 36. člena ZGO, po katerem je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato so se ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta, lahko uveljavljali le v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tako je že prvostopenjski upravni organ pojasnil, da je bilo tudi v obravnavanem primeru vprašanje odmika od posestne meje ter s tem povezanega izračuna faktorja pozidanosti in izrabe zemljišča predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja. To pomeni, da je tožeča stranka tovrstne ugovore lahko uveljavljala tam. Dejstvo, da s temi ugovori v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni uspela, ne omogoča njihovega ponovnega uveljavljanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.