Jedro

Tako toženec kot tožničina mati pridobivata višje mesečne dohodke, kot jih prikazujeta. Oba imata namreč možnost vplivanja na prikaz svojih prihodkov, toženec kot direktor podjetja, tožničina mati pa kot samostojna podjetnica.

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo prednostni pomen stroškov za preživljanje otroka pred drugimi, npr. stroški avtomobila, za kar toženec po lastnih trditvah potroši približno toliko (141 EUR) kot znaša preživnina, ki jo je dolžan plačevati. Pravilno je presodilo tudi nujne stroške toženčevega preživljanja in ugotovilo, da mu bo ob plačilu navedenega zneska preživnine ostalo dovolj sredstev za lastno preživljanje, tudi če se upošteva (le) njegovo plačo, ki izhaja iz predloženih plačilnih list.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje tožnice mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR od dne izdaje sodbe (16. 2. 2018) dalje. Hkrati je odločilo, da je dolžan za čas od dneva vložitve tožbe do izdaje sodbe plačati zapadle in neplačane mesečne obroke preživnine v skupnem znesku 750,00 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odrasel otrok sposoben tudi sam kaj prispevati k svojemu preživljanju, zlasti na družabnem, kulturnem in športnem področju. Če starši teh sredstev nimajo, od njih ni mogoče zahtevati, da se odpovedo svojemu osnovnemu preživetju, zato da bo lahko njihov že odrasel otrok obiskoval kulturne prireditve, se aktivno športno udejstvoval, se družbeno angažiral in dopustoval. Toženec se zaveda svoje preživninske obveznosti, vendar plačila več kot 100 EUR preživnine ne zmore. Meni, da poleg zneska 134,64 EUR, ki ga dobi ob osebnem dohodku za malico, za hrano potroši še najmanj 150 EUR. Poleg živil pa mora kupiti tudi čistila, prašek, higienske potrebščine, kar vse skupaj znaša približno 200 EUR mesečno. Temu znesku je potrebno prišteti še strošek dodatnega zavarovanja, odplačevanja leasinga za osebno vozilo, nujna popravila starega avtomobila ter stroške obleke, obutve, bencina, telefona, TV prispevka, frizerja ter prevozne stroške za obiske svojega bolnega očeta v ... Tudi sam ima pravico do dopusta. Ob upoštevanju stroška najcenejših očal 20 EUR, mu za plačevanje preživnine praktično ne ostane nič. Po drugi strani pa sodišče ni dovolj pretehtalo okoliščin, da tožničina mati zasluži trikrat več kot toženec, da razpolaga s precejšnjim premoženjem, da tudi tožnica razpolaga s svojim lastnim nepremičnim premoženjem (stanovanjska hiša v ...) in da ima tožnica možnost zaslužiti pri materi za svoje priboljške in dopuste. Osnovne potrebe tožnice ne presegajo 400 EUR mesečno, vse ostalo je presežek, ki si ga lahko zasluži sama ali pa se mu odreče. Meni, da bi bilo pravično razmerje pri porazdelitvi preživninskega bremena 1/3 : 2/3. Zaključuje, da je primerna preživnina, ki bi jo bil dolžan plačevati za preživljanje tožnice, 100 EUR mesečno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga toženčeve preživninske obveznosti do tožnice je v določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti, če se otrok redno šola, pa tudi, če se redno šola vpisan na izredni študij. Če se preživninski upravičenec in preživninska zavezanca o preživnini ne moreta sporazumeti, jo določi sodišče tako, da poišče vrednotno razmerje med vsemi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine in so določeni v 129. členu ZZZDR. Ta določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenec in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca.

5. Toženec v pritožbi navaja, da po njegovem mnenju osnovne potrebe tožnice ne presegajo 400 EUR mesečno. Presežek teh stroškov bi si morala po njegovem mnenju tožnica zaslužiti sama ali pa se mu odreči. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da znašajo skupni stroški tožnice 484 EUR mesečno. Hkrati je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnica s povprečnim 5 urnim tedenskim delom zasluži del sredstev za svoje preživljaje, in sicer okoli 100 EUR mesečno. Tožnica je tudi izpovedala, da lahko sama pokrije stroške svojih potreb po druženju, karateja, rojstnodnevnega udeleževanja in zabav. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da predstavlja preživninsko breme, ki sta ga dolžna kriti njena starša, znesek 384 EUR. V izpodbijani sodbi je torej upoštevalo prav to, kar toženec predlaga v pritožbi. Glede na povzete pritožbene navedbe toženca znesek ugotovljenih stroškov za kritje preživninskih potreb tožnice tako ni sporen. Sporna ostaja preživninska zmožnost njenih staršev oziroma pravilnost odločitve o porazdelitvi preživninskega bremena za preživljanje tožnice med toženca in njeno mater.

6. Toženec sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj pretehtalo pravno relevantnih dejstev, iz katerih je sklepalo na preživninsko zmožnost tožničinih staršev. Takšna pritožbena kritika ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tako toženec kot tožničina mati pridobivata višje mesečne dohodke, kot jih prikazujeta (toženec skupaj s prevozom in prehrano 754 EUR, tožničina mati 1000 EUR1) in da jima pridobivanje dohodka „na črno“ ni tuje. Oba imata namreč možnost vplivanja na prikaz svojih prihodkov, toženec kot direktor podjetja, tožničina mati pa kot samostojna podjetnica. Toženec zaslišan tudi ni zmogel pojasniti, zakaj ima v letu sojenja v tej zadevi nižje dohodke kot v preteklih letih. Sodišče je presodilo, da ima tožničina mati višje dohodke kot toženec in da je solastnica več nepremičnin, na katerih sicer toženec v sodnem postopku uveljavlja svoj delež na skupnem premoženju, in hkrati, da ni mogoče upoštevati premoženja v ..., saj ni dorečena njegova lastninska pripadnost. Zaključilo je, da naj se večja preživninska zmožnost tožničine matere od toženčeve odrazi v porazdelitvi preživninskega bremena tako, da naj mati krije 60% tožničinih potreb oziroma 234 EUR, toženec pa preostanek oziroma 150 EUR. Pravilno je tudi poudarilo prednostni pomen stroškov za preživljanje otroka pred drugimi npr. stroški avtomobila, za kar toženec po lastnih trditvah potroši približno toliko (141 EUR) kot znaša preživnina, ki jo je dolžan plačevati. Končno je pravilno presodilo tudi nujne stroške toženčevega preživljanja2 in ugotovilo, da mu bo ob plačilu navedenega zneska preživnine ostalo dovolj sredstev za lastno preživljanje, tudi če se upošteva (le) njegovo plačo, ki izhaja iz predloženih plačilnih list. 7. Glede na navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča preživnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo tožencu, v sorazmerju z ugotovljenimi stroški preživljanja tožnice in preživninskimi zmožnostmi njenih staršev. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Toženec ni uspel s pritožbo, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodišče prve stopnje je navedlo, da toženec ni dal nobenega dokaznega predloga v zvezi z zatrjevanjem višjih dohodkov tožničine matere. 2 Da porabi za prehrano 200 EUR mesečno (in ne več), izhaja iz njegovega zaslišanja.