Jedro

Lastniški certifikati, ki so bili izdani članom predlagateljev (sindikatov) iz naslova pripadajoče plače v skladu z določbami ZDDO in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS, so omogočali delavcem le sodelovanje pri lastninjenju po 6. odst. 31. člena ZLPP. Ker so bili izdani le za ta namen, je bila izbira za realizacijo certifikatov dana samo državi in ne posameznim imetnikom, ki zato ne morejo biti upravičeni do gotovinskega izpačila.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo predlog predlagateljev za ugotovitev, da je udeleženka kršila določbe 4. alinee 2. odst. 31. čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92 - 1/96), ker članom predlagateljev niti po pismenem opominu v razumnem roku ni ponudila za odkup lastniških certifikatov nakup delnic ali drugo premoženje udeleženke ter podjetij v njeni lasti in nadalje zavrnilo predlog, da jim je udeleženka za odkup lastniških certifikatov dolžna ponuditi delnice ali drugo premoženje udeleženke ter podjetij v njeni lasti v roku 30 dni ali pa jim po preteku tega roka izplačati razliko med izplačanimi in neizplačanimi plačami v skladu s KPND za čas od 1.1. do 30.10.1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.11.1992 dalje do plačila. Nadalje je sklenilo, da predlagatelji nosijo svoje stroške postopka. Glede sklicevanja predlagateljev na prekoračitev razumnega roka za ponudbo odkupa dela državnega premoženja je ugotovilo, da zakonski predpisi ne predvidevajo rokov, v katerih bi bila država to dolžna storiti, saj morajo biti v tej zvezi izpolnjeni pogoji sistemskega urejevanja odkupa takšnega premoženja. Nadalje je ugotovilo, da so bili lastniški certifikati izdani v skladu z določbo 6. odst. 31. čl. ZLPP za točno določen namen, zaradi česar imetniki niso upravičeni do vtoževane razlike plače. Predlagatelji so se pritožili zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki se na podlagi zakona uporablja v RS in glede na določbo 1. odst. 14. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) tudi v postopku pred delovnimi sodišči. Navajajo, da je že navedena določba ZLPP priznala delavcem nekaj, kar jim je pripadalo, to je uresničitev pravice iz naslova pripadajoče plače v skladu z določbami zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 - 70/97) in kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 - 64/95). Ne drži trditev, da so bili njihovi člani z izdajo lastniških certifikatov izenačeni z delavci v gospodarstvu, saj so zadnji svoje certifikate lahko dejansko lastninili, pri čemer pa zgolj zamenjava certifikata za pokojninske bone ne more pomeniti realizacijo zakonske obveznosti. V tej zvezi se sodišče ni dovolj opredelilo do vprašanja, če je udeleženka izpolnila svojo obveznost v razumnem roku in pri tem opozarjajo na določbo 6. čl. evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Poleg tega so podana v obrazložitvi sodbe nasprotja v odločilnih dejstvih, ob tem da se ne strinjajo tudi z odločitvijo, da morajo v sporu nositi svoje stroške postopka. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. O predmetnih pritožbah je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter predlog zavrglo, češ da za tako zastavljeni spor sodna pristojnost ni podana. Na podlagi vloženih revizij in zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče RS ta sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in se izrecno opredelilo, da je potrebno o tem sporu odločati po pravilih o kolektivnih delovnih sporih ter zadevo vrnilo temu sodišču, da ponovno odloči o pritožbah predlagateljev. Pritožbe so utemeljene. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami predlagateljev o zmotnem sklicevanju v izpodbijani sodbi na zakon o zaključku lastninskega preoblikovanja. Pravilno gre za zakon o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS, št. 30/98). Dejansko tako navedeni zakon kot ZLPP ne določata rokov glede ponudbe države, da imetnikom certifikatov ponudi v odkup delnice ali drugo državno premoženje. Vendar pa molk države oz. njenega pristojnega organa, da v štirih ali več letih glede tega ne izvede odločilnih aktivnosti, določenih z zakonom, sam po sebi ne more narekovati ugotovitev v sodbi o neutemeljenem dokazovanju prekoračitve razumnih rokov. Ravno v primeru, da takšen rok izvedbe pravnega opravila zakonsko ni opredeljen, je v pristojnosti sodišča, da ugotovi še razumni rok, oz. ga določi kot pravni standard v odvisnosti od okoliščin posamezne zadeve, pri čemer glede tega lahko upošteva tudi norme sprejetih mednarodnih konvencij. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključki v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na obrazložitev razumnega roka v konkretnem primeru. Pri spornih lastniških certifikatih gre za listino, ki je bila izdana članom predlagateljev v skladu z določbo 6. odst. 31. čl. ZLPP le za določen namen, to je za nakup delnic ali drugega premoženja RS, ponudenega javnosti za vrednost teh certifikatov. Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo, da je bila izbira za takšno realizacijo certifikatov podana samo državi in ne posameznim imetnikom, ki zato načelno ne morejo biti upravičeni do gotovinskega izplačila njihove vrednosti. V tej zvezi je ugotovilo odločilno dejstvo, da je Republika Slovenija praktično tri tedne po odločitvi sodišča prve stopnje, oz. še pred izdajo pismenega odpravka izpodbijane sodbe, sprejela zakon o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb (ZPSPID, Ur. l. RS, št. 50/99 z dne 28.6.1999), na podlagi katerega je lastniške certifikate poimenovala v uslužbenske certifikate (12. tč. 1. čl. ZPSPID). Z uveljavitvijo navedenega zakona je prenesla certifikate na ločen račun sklada (2. odst. 9. čl. ZPSPID) in izdala pokojninske bone, ki so se prenesli na račune imetnikov uslužbenskih certifikatov (28. čl. ZPSPID) in nadalje z odlokom zagotovila skladu še dopolnilno premoženje za zamenjavo certifikatov (odlok, Ur. l. RS, št. 102 in 103/2000 v zvezi z 4. odst. 11. čl. ZPSPID). Do navedenih zakonskih določb se je v postopku ocene ustavnosti opredelilo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-2000/99, z dne 17.2.2000, v kateri je med ostalim zavzelo stališče tudi do lastniških oz. uslužbenskih certifikatov in izdanih pokojninskih bonov. Ni dvoma, da je hotela država s takšno normativno aktivnostjo, ki ima v tem sporu pomen tako pravne kot dejanske pritožbene novote, uresničiti realizacijo določbe 4. alinee 2. odst. 31. čl. ZLPP, na podlagi katere so bili izdani lastniški certifikati. Ker ta dejstva vplivajo na drugačno izhodišče dejanskega stanja zadeve, glede katerega je potrebno, da se sodišče opredeli, saj je od tega odvisna pravilna uporaba materialnega prava, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku se bodo lahko predlagatleji in udeleženec še dodatno izjavili o nakazanih dejstvih, sodišče pa bo moralo zavzeti stališče o pomenu izdanih pokojninskih bonov in tudi s tega vidika ponovno presoditi o utemeljenosti zahtevkov izpolnitve obveznosti iz naslova lastniških oz. uslužbenskih certifikatov v naknadnem roku. Kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je udeleženec z izdajo pokojninskih bonov v celoti izpolnil svoje obveznosti do članov predlagateljev iz naslova spornih certifikatov, bo moralo s tega vidika zavzeti stališče tudi do ugotovitvenega zahtevka o kršitvi razumnega roka na strani udeleženca, oz. ugotoviti, če predlagatelji glede tega sploh še izkazujejo pravni interes. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v sporu ponovno razsodilo, kot tudi odločilo o stroških, ki so pridržani za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP). Pri tem glede odločitve o stroških pritožbeno sodišče opozarja na določilo 45.čl. ZPSPID, do katerega bo moralo prvostopenjsko sodišče tudi v tej zadevi zavzeti stališče.