Jedro

Obvestila oziroma izjave, ki jih policija zbere od osumljenca, niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne dokazi, na katerih bi lahko temeljila sodba, pomenijo pa vir dokazov kot podlago za pridobitev procesno veljavnih dokazov. Povzete pritožbene navedbe sicer po vsebini pomenijo zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z 4. in 8. členom ZKP. Ti določbi obdolžencu vse od odvzema prostosti dalje zagotavljata pravico do uporabe materinega jezika ali jezika, ki ga razume, ter hkrati nalagata dolžnost policiji, da obdolženca o tej pravici pouči, še preden poda kakršnokoli izjavo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika ter sodnega tolmača na pritožbeni stopnji pa se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora ter stransko denarno kazen v skupnem znesku 700,00 EUR, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev, v primeru neizterljivosti pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, ki ne sme biti daljši od šest mesecev. V izrečeno kazen je obdolžencu vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 6. 9. 2021 od 21.08 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo treh let, na podlagi 73. člena KZ-1 pa mu odvzelo zaseženi mobilni telefon s SIM karticama. Odločilo je še, da po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolžencu izrečeno zaporno kazen zniža na eno leto in šest mesecev zapora, denarno kazen na znesek 320,00 EUR, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo zagovornika je bila seja senata višjega sodišča po posredovanih obvestilih opravljena v navzočnosti obdolženca, njegovega zagovornika in višje državne tožilke ter sodnega tolmača za srbski jezik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z ustavnopravnim jamstvom v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) z navedbami, da obdolženec ni dobro razumel prevoda, ki ga je opravljal prevajalec na policiji, dejansko pa so policisti priznali, da so v nadaljevanju sami prevajali izpovedbo obdolženca ob prepoznavi, ki jo je opravljal policist B. B., prevajal pa policist C. C. Navedeno kaže na veliko verjetnost, da so policisti izpeljali scenarij, da so lahko obdolžencu potrdili utemeljen sum, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe in storjene zatrjevane kršitve.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Primarno, obvestila oziroma izjave, ki jih policija zbere od osumljenca, niso nedovoljeni dokazi, pa tudi ne dokazi, na katerih bi lahko temeljila sodba, pomenijo pa vir dokazov kot podlago za pridobitev procesno veljavnih dokazov. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi jo sodišče oprlo na vsebino obdolženčeve izjave policistom, kot tudi ne na zapisnik o opravljeni prepoznavi na policiji, česar zagovornik niti ne trdi. Vsebina obdolženčeve izjave na policiji (ki jo je obdolženec podal po tem, ko so mu bili dani vsi ustrezni pravni pouki, ob navzočnosti prevajalca v srbski jezik, izjavo pa je tudi podpisal) je bila namreč uporabljena zgolj za namen presoje in ocene obdolženčevega neposrednega zagovora pred sodiščem, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. Na tem zagovoru tudi temelji izpodbijana sodba, zato očitana kršitev ne more biti podana.

7. Slednje velja tudi za zatrjevano bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in še kršitev obdolženčeve ustavne pravice, saj teh kršitev pritožnik sploh ni utemeljil, kar višjemu sodišču onemogoča, da bi se do njih opredelilo. Povzete pritožbene navedbe sicer po vsebini pomenijo zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z 4. in 8. členom ZKP. Ti določbi obdolžencu vse od odvzema prostosti dalje zagotavljata pravico do uporabe materinega jezika ali jezika, ki ga razume, ter hkrati nalagata dolžnost policiji, da obdolženca o tej pravici pouči, še preden poda kakršnokoli izjavo. Vsebina uradnega zaznamka o izjavi osumljenca na policiji potrjuje, da je bilo povzetim zakonskim zahtevam v obravnavanem primeru v celoti zadoščeno, saj je bil ob sprejemu in zapisu obdolženčeve izjave navzoč prevajalec za srbski jezik. Kršitev torej ni podana.

8. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja opira zagovornik na izpovedbo priče Č. Č. - tujca, ki je kot sopotnik sedel na sovoznikovem sedežu poleg obdolženca in ga po pritožbenih navedbah usmerjal kam naj vozi, bil je torej soorganizator, kar je odločilno dejstvo. Okoliščina, da v vozilu niso našli potnega naloga, pa po mnenju zagovornika pomeni, da je obdolženec vozilo najel z namenom, da iz Zagreba pripelje stroj, kar je potrdila priča D. D. 9. Glede izpovedbe priče Č. Č. se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo na straneh 7 in 8 obrazložitve sodbe, ko je med drugim poudarilo njegovo zanikanje, da bi vozniku - torej obdolžencu dajal navodila, kje naj vozi. Glede pomislekov obrambe že v sklepni besedi, da naj bi bil ta tujec tudi sam del organizatorjev, pa je navedlo, da so to zgolj ugibanja oziroma predvidevanja, ki nimajo opore v podatkih spisa. Višje sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje in hkrati, ob odsotnosti pritožbene obrazložitve zakaj in v čem naj bi vloga navedene priče kakorkoli (odločilno) vplivala na presojo obdolženčeve krivde, meni, da to ni odločilno dejstvo.

10. Tudi trditev obrambe glede potnega naloga, ki naj bi dokazoval oziroma potrjeval obdolženčev zagovor, da bo z najetim kombijem prevažal (zgolj) stroje, je argumentirano in prepričljivo ovrglo že sodišče prve stopnje. Na podlagi listinskih dokazov - predvsem zapisnika o zasegu predmetov in v zvezi s tem izpovedb policistov E. E. in F. F. je prepričljivo zaključilo, da je vse, kar je bilo najdeno in zaseženo, tudi natančno navedeno v zapisniku in da v vozilu ni bilo nobenega potnega naloga, saj bi ga sicer enako kot vse ostale listine gotovo zasegli in zavedli v zapisnik. Tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče D. D., da ji je obdolženec ob najemanju vozila povedal, da ga potrebuje za prevoz stroja, povzetih razlogov izpodbijane sodbe ne more v ničemer omajati v korist obdolženca.

11. Da je obdolženec zavestno sodeloval pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja z do sedaj točneje neugotovljenimi sostorilci, da se je že od vsega začetka dobro zavedal, da bo z najetim vozilom nelegalno prevažal tujce za plačilo, da je torej dejanje storil iz koristoljubnosti in se nedvomno zavedal njegove protipravnosti in ga tudi hotel storiti, je sodišče prve stopnje, upoštevaje ostale obrazložene ugotovitve, končno prepričljivo utemeljilo na straneh 11 in 12 obrazložitve sodbe. Pavšalne pritožbene navedbe zagovornika, da se obdolžencu naklep ne more očitati, da je bil zaveden in izkoriščen zaradi svoje lahkomiselnosti s strani organizatorjev in je tako šlo za naključje, ko se je znašel v njihovi verigi, ne da bi se zavedal, da vozi preko državne meje ljudi, tudi po presoji višjega sodišča nimajo opore v ugotovitvah dokaznega postopka in posledično ne morejo biti uspešne v smeri navedb, da obdolžencu ni dokazana naklepna izvršitev kaznivega dejanja.

12. Odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah izpodbija zagovornik z navedbami, da je prestroga, tako glede trajanja zaporne kazni, kakor tudi izrečene denarne kazni. Sodišče ni upoštevalo, da je obdolženec prišel v Republiko Slovenijo z namenom, da bo tu opravljal dela v gradbeništvu, nadalje pa tudi ni upoštevalo, da je nesporno priznal krivdo in samo dejanje obžaloval ter korektno sodeloval z organi pregona, prav tako ni upoštevalo njegove dosedanje nekaznovanosti, skrbi za svojo družino in nizkih prihodkov v Republiki Srbiji.

13. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Primarno, obdolženec kaznivega dejanja ni „nesporno“ priznal, niti obžaloval, kot je sicer pravilno ugotovilo in utemeljilo že sodišče prve stopnje. Njegov zagovor, da ugotavlja, da je naredil napako, vendar nehote in da je prišel v Slovenijo z namenom prevoza delovnih strojev (torej ne zaradi ilegalnega prevoza tujcev, kot mu očita obtožba), je namreč že sodišče prve stopnje ocenilo kot neiskren in da mu torej ni mogoče verjeti. Pritožbeno zatrjevano priznanje in obžalovanje dejanja, ki ga torej s strani obdolženca dejansko ni bilo, posledično ni mogoče upoštevati pri odmeri višine izrečenih kazenskih sankcij. Dejstvo obdolženčeve dosedanje nekaznovanosti in njegove težke ekonomsko socialne razmere, je sodišče prve stopnje izpostavilo in utemeljilo kot olajševalni okoliščini, pri čemer pa utemeljeno ni moglo spregledati, da je v kombiniranem vozilu nezakonito prevažal kar 20 tujcev, za plačilo in da gre za dejanja, ki so v izrazitem porastu in še posebej družbeno nevarna. Upoštevaje navedene okoliščine, kot tudi stopnjo obdolženčeve krivde, mu je izreklo kazen na spodnji meji predpisane za očitano kaznivo dejanje, ki je tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče spreminjati v korist obdolženca. Pritožbeno predlagane „dopustnosti“ omilitve zaporne kazni namreč ne potrjujejo nobene ugotovljene posebne olajševalne okoliščine na strani obdolženca. Enako velja za izrek stranske denarne kazni, ki je pri obsodbi očitanega kaznivega dejanja obligatoren, njene višine pa ne določajo zgolj neugodne premoženjske razmere obdolženca. Slednjim tudi po presoji višjega sodišča ustreza višina dnevnega zneska 8,75 EUR, določeno število 80 dnevnih zneskov pa splošnim pravilom o odmeri kazni. Pritožbenemu predlogu zagovornika za znižanje izrečene zaporne in denarne kazni obdolžencu tako ni mogoče ugoditi.

14. Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika ter tudi sodnega tolmača na pritožbeni stopnji izplačajo iz proračuna (prvi odstavek 97. člena ter peti odstavek 92. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).