Jedro

Sodišče za potrebe odločanja o predlogu za taksno oprostitev vpogleda v obstoječe zbirke podatkov (peti odstavek 12.a člena ZST-1). Edina sodišču dostopna zbirka podatkov glede vrednosti nepremičnin je evidenca GURS, ki sodišču omogoča, da se na hiter način prepriča o vrednosti nepremičnin. Če prosilec za taksno oprostitev meni, da je vrednost njegovih nepremičnin dejansko nižja, mora te svoje trditve dokazno podpreti.

Za oprostitev plačila sodne takse je pomembna tudi višina sodne takse, ki jo mora stranka plačati. Šele ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklepa z dne 10. 6. 2024 in 16. 7. 2024 se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 30. 10. 2024 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se tožeči stranki plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 33 EUR odloži za 6 mesecev od prejema tega sklepa. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 6. 2024 zavrglo pritožbo tožnice zoper sklep z dne 10. 5. 2024, s katerim je sodišče odločalo o taksni oprostitvi za tožbo. S sklepom z dne 16. 7. 2024 je zavrnilo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje. S sklepom z dne 30. 10. 2024 pa je zavrnilo predlog tožnice za taksno oprostitev za pritožbo zoper sklep z dne 16. 7. 2024 (I. točka izreka), ji odobrilo obročno plačilo sodne takse v treh obrokih po 11 EUR (II. točka izreka) in razveljavilo plačilni nalog z dne 12. 9. 2024 (III. točka izreka).

2.Tožnica vlaga laične pritožbe zoper celotna sklepa z dne 10. 6. 2024 in 16. 7. 2024, ter smiselno zoper I. in II. točko izreka sklepa z dne 30. 10. 2024.

3.V pritožbi zoper sklep z dne 10. 6. 2024 navaja, da ji je pooblaščenka po elektronski pošti 16. 5. 2024 posredovala izvod sklepa z dne 10. 5. 2024, na katerem je bil lastnoročno napisan datum vročitve. Ta je bil korigiran, zaradi česar tožnica ni mogla razbrati, ali je bila vročitev opravljena 15. 5. 2024 ali 16. 5. 2024. Menila je, da je bil sklep vročen 16. 5. 2024 (na dan, ko ji ga je pooblaščenka posredovala), pritožbo je vložila v zakonskem roku. Malomarno delo pooblaščenke ne sme posegati v tožničine pravice.

4.V pritožbi zoper sklep z dne 16. 7. 2024 ponavlja zgornje trditve in navaja, da je do zamude pritožbenega roka prišlo zaradi strokovne napake odvetnice, zaradi česar sama ne more biti kaznovana. Do zamude je prišlo tudi zaradi tožničinega zdravljenja v tujini. Plačila sodne takse ne zmore.

5.V pritožbi zoper sklep z dne 30. 10. 2024 pa zatrjuje, da pred zakonom ni enako obravnavana kot njen mož. Isto sodišče je namreč v drugem pravdnem postopku na podlagi identičnega dejanskega stanja tožničinega moža oprostilo plačila sodne takse. Ne drži, da vrednost nepremičnin, katerih lastnica je tožnica, presega premoženjski cenzus. Podatki GURS o vrednosti teh nepremičnin niso pravilni in njihova uporaba ni ustrezna. Nepremičnine dejansko ne dosegajo vrednosti po GURS, ker gre v naravi za dotrajan objekt, potreben prenove. Sodišče bi moralo izvesti cenitev. Poleg tega je to nepremično premoženje v celoti obremenjeno s hipotekami, zato ni realno pričakovati, da bi ga tožnica lahko unovčila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnico oprosti plačila sodne takse, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožbi zoper sklepa z dne 10. 6. 2024 in 16. 7. 2024 nista utemeljeni, pritožba zoper sklep z dne 30. 10. 2024 je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 10. 6. 2024

4. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil sklep z dne 10. 5. 2024 pooblaščenki tožnice vročen 15. 5. 2024, da se je rok za vložitev pritožbe iztekel 30. 5. 2024 in da je tožnica pritožbo vložila 31. 5. 2024, torej prepozno.

5. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je bil sklep z dne 10. 5. 2024 pooblaščenki tožnice vročen 15. 5. 2024. Rok za pritožbo zoper sklep je 15 dni od vročitve prepisa sklepa (prvi odstavek 363. člena Zakona o pravdnem postopku). Gre za zakonski rok, ki je nepodaljšljiv, in sicer tudi v primeru, ko je stranka glede datuma vročitve sklepa (po lastni ali tuji krivdi) v zmoti. Tožnica je svojo pritožbo vložila po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka, štetega od 15. 5. 2024. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pritožba zoper sklep z dne 10. 5. 2024 prepozna, in jo je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP pravilno zavrglo.

6. Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep z dne 10. 6. 2024 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 30. 10. 2024

7. V skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (v nadaljnjem besedilu: družinski člani). Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1).

8. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja:

- da tožnica in njen zakonski partner nimata rednih mesečnih dohodkov, nista upravičenca do pravic iz javnih sredstev MDDSZ in nimata odprtih bančnih računov;

- da je tožnica lastnica dveh nepremičnin, parc. št. 1657/5 in 1657/6, k. o. X;

- da vrednost nepremičnine, parc. št. 1657/5, k.o. X, skupaj s stavbo, ki stoji na njej, znaša 289.940 EUR;

- da se v prej navedeni stavbi nahaja 7 delov stavbe, od tega 5 nedokončanih industrijskih delov stavbe, 1 stanovanje in 1 skupni komunikacijski prostor;

- da se prej navedeno stanovanje, v katerem tožnica prebiva, pri ugotavljanju premoženja tožnice ne upošteva;

- da tožnica razpolaga s premoženjem v vrednosti 186.400 EUR.

9. Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica premoženje, ki presega premoženjski cenzus, ki ga sodišče skladno z določbami ZST-1 in 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih šteje kot mejo za oprostitev plačila sodne takse. Tožnica ob ugotovljenem premoženju zmore plačilo sodne takse. Vendar pa bi takojšnje plačilo sodne takse (33,00 EUR) zanjo, ker nima rednih mesečnih dohodkov, predstavljalo finančno obremenitev in bi lahko ogrozilo njeno preživljanje, zaradi česar ji je sodišče dovolilo obročno plačilo v treh obrokih.

10. Sodišče prve stopnje je za oceno vrednosti nepremičnega premoženja pravilno uporabilo podatke GURS. Sodišče za potrebe odločanja o predlogu za taksno oprostitev namreč vpogleda v obstoječe zbirke podatkov (peti odstavek 12. a člena ZST-1). Edina sodišču dostopna zbirka podatkov glede vrednosti nepremičnin je evidenca GURS, ki sodišču omogoča, da se na hiter način prepriča o vrednosti nepremičnin. Če prosilec za taksno oprostitev meni, da je vrednost njegovih nepremičnin dejansko nižja, mora te svoje trditve dokazno podpreti. Postopek odločanja o pogojih za taksno oprostitev je namreč predlagalni postopek. V njem se uporabljajo pravila pravdnega postopka, v katerem velja razpravno načelo, preiskovalno načelo pa je izjema.

11. Tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da je njeno nepremično premoženje obremenjeno s hipotekami, zato ni realno pričakovati, da bi ga lahko unovčila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavilo, da hipoteke na nepremičninah ne predstavljajo ovire za njihovo odsvojitev ali obremenitev. Tožnica ni zatrjevala niti tega, da skupna vrednost vknjiženih hipotek presega vrednost njenih nepremičnin, niti tega, da nepremičnin ne more oddajati v najem in na ta način pridobiti sredstev za plačilo sodne takse. Trdila je le, da je stavba, ki stoji na njeni nepremičnini, dotrajana in potrebna obnove. Poleg tega, da je ta trditev dokazno nepodprta, tudi ne pomeni, da nepremičnine ni mogoče prodati ali oddati v najem. Posebej to velja ob upoštevanju dejstva, da tožnica z možem v njej prebiva in jo torej, kljub zatrjevani dotrajanosti, normalno uporablja.

12. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek neenake obravnave pred zakonom. Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan. To, da je bil tožničin mož oproščen plačila sodne takse v nekem drugem pravdnem postopku, v tej zadevi ni pravno pomembno. Sodišče na tak sklep, izdan v drugem postopku, v tem postopku ni vezano. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da okoliščine, v katerih je bil tožničin mož oproščen plačila sodne takse, niso enake, kot v predmetnem postopku. V obeh postopkih je sodišče sicer ugotovilo enak obseg premoženja, vendar pa je v postopku, na katerega se sklicuje tožnica, odločalo glede sodne takse, ki je bistveno presegala sodno takso, ki je predmet izpodbijanega sklepa o taksni oprostitvi v tej zadevi.

Za oprostitev plačila sodne takse je pomembna tudi višina sodne takse, ki jo mora stranka plačati. Šele ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti. Plačilo sodne taksa v postopku, na katerega se sklicuje tožnica, bi za tožnico in njenega moža predstavljalo bistveno večjo obremenitev in grožnjo za njuno preživljanje, kot plačilo sodne takse v predmetni zadevi. Že iz tega razloga odločitev v obeh postopkih ne more biti nujno enaka.

13. Tožnica razpolaga s premoženjem, ki za 163.125,76 EUR presega premoženjski cenzus. Pogojev za oprostitev plačila sodne takse po prvem odstavku 11. člena ZST-1 ne izpolnjuje. Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijani I. točki izreka pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (tretji odstavek 1. člena ZST-1 v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

14. Pravilen je tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da bi takojšnje plačilo sodne takse lahko ogrozilo tožničino preživljanje. Tožnica in njen mož namreč ne prejemata nikakršnih dohodkov, niti nimata likvidnih denarnih sredstev. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 11. člena ZST-1 s tem, ko je tožnici na podlagi te ugotovitve naložilo obročno plačilo sodne takse, namesto njenega odloga. Podani so namreč pogoji za odlog plačila sodne takse. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v delu, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo na način, da se tožnici plačilo sodne takse odloži za 6 mesecev od prejema tega sklepa (tretji odstavek 1. člena ZST-1 v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V tem času bo tožnica z unovčenjem svojega nepremičnega premoženja lahko pridobila denarna sredstva za plačilo dolgovane sodne takse.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 16. 7. 2024

15. Ko je ugodeno predlogu stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo, plačilo sodne takse ni več procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tej pritožbi. Zato so (v posledici pravnomočnosti sklepa sodišča prve stopnje z dne 30. 10. 2024) podani pogoji za odločanje o pritožbi tožnice zoper sklep z dne 16. 7. 2024.

16. Iz zaključkov izpodbijanega sklepa izhaja, da:

- ni sporno, da je tožnica pritožbo zoper sklep z dne 10. 5. 2024 vložila prepozno;

- da je bil temeljni razlog za zamudo v tem, da pooblaščenka tožnice ni jasno opozorila na datum prejema sklepa;

- da težave v komuniciranju med stranko in odvetnikom niso opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje,

- na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati navedbe tožnice, da je bila v času prejema sklepa v tujini zaradi zdravstvenih težav in se je vrnila šele na zadnji dan pritožbenega roka.

17. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločitev sodišča prve stopnje, zato mora vzpostaviti vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe, torej natančno in preverljivo pojasniti, kateri zaključki sodišča prve stopnje so napačni in zakaj, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je stranka že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, brez jasno in razumljivo izražene povezave z razlogi izpodbijane odločbe. Pritožba tožnice tem kriterijem ne zadosti. V bistvenem namreč ponavlja trditve, ki jih je v postopku že podala. Na te navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju razlogom sodišča prve stopnje v 5. do 7. točki obrazložitve sklepa z dne 16. 7. 2024 v celoti pritrjuje.

18. Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep z dne 16. 7. 2024 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 343, 343/1, 363, 363/1 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 1, 1/3, 11, 11/1, 11/2, 12a, 12a/5, 13, 13/2 Zakon o socialno varstvenih prejemkih (2010) - ZSVarPre - člen 27

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.