Jedro

Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) v točki I izreka v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) izvajanja osmega in devetega odstavka 38. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zvezi z računi 2014-2-0007634 z dne 9. 5. 2014, 2014-2-0009372 z dne 6. 6. 2014, 2014-2-0007636 z dne 9. 5. 2014, 2014-2-0006127 z dne 11. 4. 2014, 2014-2-0005061 z dne 26. 3. 2014 ter naročilom 13972478 38 z dne 11. 4. 2014 in naročilom 1397251495 z dne 11. 4. 2014 ugotovila, da tožnica za izdajanje računov uporablja računalniške programe oz. elektronske naprave družbeA. d.o.o., ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih. V postopku je ugotovljeno, da se izdani naročili 1397247838 in 1397251495 z dne 11. 4. 2014 (v nadaljevanju predmetni naročili) ne nahajata v predloženih datotekah. S tem je tožnica ravnala v nasprotju z določbo osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 v povezavi s 3. členom Pravilnika o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo slednjega (točka II izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica predložila finančnemu organu izpis podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju v računalniških datotekah: "IZPIS RAČUNI GLAVE.TXT" in "IZPIS RAČUNI POSTAVKE.TXT" za obdobje od 1. 3. do 30. 6. 2014 za B. na .... Vsebino navedenih izpisov je finančni organ primerjal z vsebino podatkov o izvornih izdanih računih in ugotovil, da ne vsebujejo predmetnih dveh naročil. Tožnica je namesto računa izdala dokument z enako oz. podobno vsebino kot račun z nazivom "naročilo", ki ni bil vključen v obdavčitev. Tožnica za izdajanje in hrambo računov pri gotovinskem poslovanju uporablja računalniške programe oz. elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju in s tem krši osmi odstavek 38. člena ZDavP-2 ter 3. člen in 6. člen Pravilnika. S tem je tožnica storila prekršek po 2. točki prvega odstavka 398.a člena ZDavP-2. Tožnica je v postopku pojasnila, da je predmetni naročili izdala zaposlena, pri čemer zaposlenih ne more kontrolirati in v lokalu tudi ni stalno prisotna. S kadri ima ves čas težave. Zaposlena, ki je izdala predmetna računa z oznako "naročilo", ki nista v arhivu, je dva dni za tem odšla na bolniško, nato pa na dopust, nakar ji je pogodba o zaposlitvi prenehala. Kaj je zaposlena naredila z denarjem od predmetnih dveh "naročil", tožnici ni znano, gre pa za majhne zneske, kar naj se upošteva. Tožnica tudi ni vedela, da uporabljen računalniški program omogoča nearhiviranje. Na zapisnik DIN tožnica v danem roku ni podala pripomb.

2. Pritožbeni organ se z izpodbijano ugotovitvijo finančnega organa strinja. Tožnica je dva izdana dokumenta za plačilo pijače in hrane v gostinskem lokalu poimenovala "naročili", ki pa nista bili vključeni v obdavčitev. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da podatki predmetnih dveh naročil niso shranjeni v datotekah. Tožnica namesto računov izdaja dokumente, ki jih poimenuje "naročilo" z enako vsebino kot račun. Gre za kršitev osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 ter 3. člena in 6. člena Pravilnika. Tožnica ugovarja, da v postopku ni bila zaslišana zaposlena C.C., ki je izdala sporni dve naročili. Glede oškodovanja tožnice kot delodajalke pa pritožbeni organ navaja, da je predmet tega DIN ugotavljanje nezakonitosti poslovanja tožnice. Zavezanka v tem postopku je tožnica in ne njeni zaposleni. Nepravilno izpolnjevanje delovnih obveznosti pa je predmet kršitve delovno-pravne zakonodaje in ne davčnega postopka. Predmetni dve naročili ne predstavljata informativnega izračuna in tudi ne predračuna, kot to ugovarja tožnica, kar pritožbeni organ pojasni. V primeru naročila 1397247838 gre za neizdajo računa za malo pivo, ki je bilo naročeno v okviru predhodnega zbiranja podatkov pooblaščenih oseb in račun ni bil izstavljen v skladu z 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnica tudi ni pojasnila razlogov za neizdajo računa v zvezi z naročilom 1397251495, ki ima naravo računa in tudi ni shranjen ter je bil pridobljen v tožničinem lokalu.

3. Tožnica se z odločitvijo finančnega organa ne strinja. V tožbi ugovarja, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in da so podane bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi uvodoma povzema potek predmetnega postopka in ugotovitve finančnega organa. Ugovarja, da finančni organ ni v celoti upošteval tožničinih pojasnil z dne 5. 11. 2014 in 22. 1. 2015, da je redni manjko zalog pri poslovanju v gostinjstvu 1-3%, v primeru nelojalnosti zaposlenih pa celo do 10%. Zaposlena je za lasten račun 11. 4. 2014 izdala sporni naročili ter nato odšla na bolniško za tri mesece in nato za en mesec na dopust. V pritožbenem postopku ni bila zaslišanaC.C., zaposlena pri tožnici, ki je izdala predmetni naročili, česar pa pritožbeni organ ni obrazložil v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nepravilno in zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, kar tožnica podrobneje pojasni. Pri tovrstnih naročilih gre za informativni izračun (predračun). Zaposlena je pri predmetnih naročilih ravnala za svoj račun in v škodo delodajalke. Pri računu, ki glasi na znesek 16,60 EUR pa ni bilo ugotovljeno, da bi sploh prišlo do konzumacije in plačila. Pri tožnici ni podanega subjektivnega elementa, kar pojasni.

4. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Proforma računi niso računi z obveznimi sestavinami v smislu 83. člena ZDDV-1. V predmetni zadevi bi lahko šlo za kršitev po četrti točki 141. člena ZDDV-1 (neizdaja računa) in ne za kršitev 38. člena oz. 398.a člena ZDavP-2, saj ni prišlo do manipuliranja z registrsko blagajno z brisanjem oz. spreminjanjem podatkov. Ne gre za kršitev davčnih predpisov s strani tožnice, ker je zaposlena pri tožnici ravnala "za svoj račun". S tem v zvezi je bila tožnici 10. 6. 2016 izdana prekrškovna odločba in izrečena globa v višini 50.000,00 EUR, zoper katero pa se je tožnica pritožila. Navaja sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) 27785/10 z dne 23. 10. 2014 v zadevi Melo Tadeu proti Portugalski.

5. V nadaljevanju tožnica v tožbi povzema obrazložitev pritožbenega organa in ugovarja, da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, ker ne bi smela biti izdana ugotovitvena odločba po 141. členu ZDavP-2, marveč odmerna odločba. Finančni organ bi tudi moral zaslišati nekdanjo zaposleno pri tožnici, C.C., česar pa ni storil. Kršitev pa je tudi podana, ker se pritožbeni organ sklicuje na pojasnila finančnega organa po izdaji izpodbijane odločbe, ki tožnici niso bila vročena, katerih vsebino obrazloži. Izpodbijana odločba in odločba pritožbenega organa sta pomanjkljivo obrazloženi, kar je v nasprotju z 214. členom ZUP. Navaja sodbo SEU C-262/99 v zadevi Paraskeras Louloudakis.

6. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno saj tožnici ni mogoče očitati, da bi morala shranjevati testno delovanje blagajn. Zaposlena, C.C. je ravnala "za svoj račun" in v škodo tožnice. Pri naročilu za 17,60 EUR ni prišlo do konzumacije in plačila. Na podlagi 75. člena ZDavP-2 je dokazno breme na davčnem organu. Tožnica sodišču predlaga, da zasliši oba finančna inšpektorja glede konzumacije v primeru naročila za znesek 17,60 EUR, da zasliši bivšo zaposleno, C.C. ali je ravnala za svoj račun, da zasliši tožnico in tudi njenega partnerja D.D. (pri navedbi imena upoštevan popravek iz pripravljalne vloge tožnice z dne 22. 11. 2016, op. sod.). Tožnica meni, da se informativna naročila, predračuni oz. proforma računi ne morejo obravnavati kot računi. Navaja 226. člen Direktive Sveta 2006/112/ES in prakso iz tujine. Tožnik sodišču predlaga, da v primeru dvoma na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) postavi predhodno vprašanje SEU, katerega vsebino navaja. Glede subjektivnega elementa tožnice v zvezi z dejanskim stanem prekrška po 5. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1 oz. prvega in tretjega odstavka 398.a člena ZDavP-2 pa sodišču predlaga, da naj SEU prav tako postavi predhodno vprašanje, katerega vsebino navaja. Opozarja na paralelni davčni in kazenski (prekrškovni) postopek v zvezi z vprašanjem litispendence, za kar navaja sodbo ESČP 27785/10 z dne 23. 10. 2014 v zadevi Melo Tadeu priti Portugalski in v zvezi s paralelnimi postopki prav tako predlaga, da sodišče postavi predhodno vprašanje SEU, katerega vsebino navaja. Glede na stališče ESČP in Vrhovnega sodišča RS predlaga, da naj sodišče prekine ta postopek do pravnomočne odločitve v kazenskem (oz. prekrškovnem) postopku (prva točka prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišču sklepno predlaga, da naj izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženki pa tudi naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu ter pripadajoči davek na dodano vrednost (DDV).

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da so bila opravljena pripravljalna dejanja v zadevi sodnega varstva zoper odločbo o prekršku FURS 71011-771/2015-5 (03-060-04) z dne 10. 6. 2015, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. ZSV 1473/2016 in da se v kratkem pričakuje razpis glavne obravnave. Glede na prej navedeno sodbo ESČP 27785/10 z dne 23. 10. 2014 je odločitev kazenskega sodišča zavezujoča za sodišče v upravnem sporu.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih v obrazložitvi v pravnem in dejanskem pogledu navedla finančni organ in pritožbeni organ ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

11. V zadevi je med strankama sporno ali je v predmetni zadevi finančni organ na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno in zakonito izdal izpodbijano ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovil, da tožnica za izdajanje računov uporablja računalniške programe oz. elektronske naprave družbe A. d.o.o., ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se izdani predmetni naročili ne nahajata v predloženih datotekah tožnice, s čimer je tožnica ravnala v nasprotju z določbo osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 v povezavi s 3. členom Pravilnika.

12. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v davčnem postopku izhaja, da sta pooblaščeni osebi finančnega organa, ki sta se zglasili v tožničinem lokalu B., na ... 11. 4. 2014 pridobili med drugim tudi naročilo 1397251495 za hrano (pečene perutničke) in pijačo (pivo in Jegermajster) v skupnem znesku 18,50 EUR in naročilo 1397247838 za pijačo (pivo) v znesku 2,50 EUR. Iz vsebine obeh naročil izhaja, da je v obeh primerih stregla C.C., ki je bila v tem obdobju zaposlena pri tožnici. Iz vsebine predmetnih dveh naročil izhaja navedba izdajatelja (tožnice) in njena ID za DDV, navedba številke in datuma izdaje, opis transakcije (npr. laško pivo), navedba cene (2,50 EUR) in količine (1,00) ter skupnega zneska (2,50 EUR), navedba stopnje DDV (22%) in zneska DDV (0,45 EUR) ter navedba, da gre za blagajno. Navedeno je tudi, da kupec lahko izbere način plačila: gotovina, kartica, dobavnica. Obe predmetni naročili sta bili izdani za opravljeno gostinsko storitev in vročeni gostu ob plačilu.

13. Tožnica je sodišču v tožbi prvenstveno predlagala, da naj v primeru dvoma predmetni postopek prekine in SEU postavi več predhodnih vprašanj v besedilu, ki ga v tožbi navaja ter razloge tudi obrazloži. Na podlagi prvega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oz. veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje lahko odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti (SEU), v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije EU. Vendar pa sodišče zavrača tožničine predloge za postavitev predhodnih vprašanj SEU na podlagi 267. člena PDEU. Nacionalno sodišče lahko zaprosi SEU, da odloči o predhodnem vprašanju, če se takšno vprašanje postavi v postopku pred njim in če meni, da je odločitev o predhodnem vprašanju nujna za izdajo odločbe v tem postopku. Po presoji sodišča odgovor na predlagani predhodni vprašanji SEU ni nujen za izdajo odločbe v tem postopku. Sodišče ni sledilo tožničinim razlogom, s katerimi utemeljuje svoje predloge za postavitev v tožbi predlaganih predhodnih vprašanj SEU. Na pravilnost ugotovitev tožničine kršitve osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 v predmetni zadevi ne more vplivati odgovor na vprašanje ali se položaj, ko pride do izdaje izpisa z nazivom naročilo, z naključno, s funkcijo RANDOM generirano številko, ki ni zaporedna številka, temelječa na eni ali več serijah v smislu drugega odstavka 226. člena Direktive Sveta 2006/123/ES presoja kot račun, ki bi se moral shraniti, ali kot neizdaja računa (besedilo na strani 9 tožbe). Ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za postavitev predlaganih vprašanj SEU, tudi ni sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev predmetnega postopka in je v zadevi vsebinsko odločilo.

14. Tožnica sodišču tudi predlaga, da naj predmetni postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi sodnega varstva zoper odločbo o prekršku FURS 71011-771/2015-5 (03-060-04) z dne 10. 6. 2015, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. ZSV 1473/2016 (prva točka prvega odstavka 206. člena ZPPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tudi temu predlogu sodišče ni sledilo. V zvezi s tem tožničinim predlogom, kakor tudi v zvezi s tožničinimi navedbami glede paralelnega davčnega in kazenskega oz. prekrškovnega postopka sodišče pripominja, da je davčni postopek upravni postopek. Gre za samostojni postopek, ki se s kazenskim oz. prekrškovnim postopkom ne more enačiti. Davčni postopek izvajajo davčni organi v okviru svojih, z zakonom določenih pristojnosti. Dejstvo pa je, da lahko poleg davčnega postopka vzporedno (paralelno) lahko potekata tako kazenski, kot tudi prekrškovni postopek. Možnost obstoja različnih postopkov z različnimi pravili in različno odločitvijo pa po presoji sodišča tudi ne nasprotuje sodni praksi SEU. Ugotovitev kršitev tožnice, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, predstavlja le ugotovitveno odločbo finančnega organa, izdano v skladu z določbo prvega odstavka 141. člena ZDavP-2. Po povedanem sodišče tudi ne vidi razloga, da bi s tem v zvezi postavilo predhodno vprašanje SEU v besedilu, kot ga predlaga tožnica v tožbi.

15. Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 zavezanec za davek ne sme imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh kasnejših sprememb. Zavezanec za davek mora zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo. Na podlagi 3. člena Pravilnika se šteje, da računalniški program ali elektronska naprava izpolnjuje zahteve iz osmega in devetega odstavka 38. člena ZDavP-2, če računalniški program ali elektronska naprava, ki jo zavezanec uporablja za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju oz. za hrambo teh računov, zagotavljati hrambo izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju in njihove poznejše spremembe. Navedeno po presoji sodišča velja tudi v primeru, če davčni zavezanci za opravljen promet blaga ali storitev namesto računa izdajo dokument, ki ima enako ali podobno vsebino kot račun, poimenujejo pa ga drugačne (v danem primeru naročilo).

16. Ugovor tožnice, da je bilo v zadevi materialno pravo napačno uporabljeno in da bi v predmetni zadevi lahko šlo le za kršitev po četrti točki 141. člena ZDDV-1 (neizdaja računa) in ne pa za kršitev določb 38. člena oz. 398.a člena ZDavP-2, saj ni prišlo do manipuliranja z registrsko blagajno z brisanjem oz. spreminjanjem podatkov, je neutemeljen. Tudi po presoji sodišča je bilo v predmetnem postopku pravilno ugotovljeno, da podatki predmetnih dveh naročil niso shranjeni v datotekah tožnice in da tožnica namesto računov izdaja dokumente, ki jih poimenuje "naročilo" z enako vsebino kot račun. Tudi po mnenju sodišča je v zadevi podana kršitev osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 ter 3. člena in 6. člena Pravilnika, saj se lahko pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi subsumira pod predhodno naveden zakonski stan. Materialno pravo je bilo po mnenju sodišča pravilno uporabljeno. Glede na naravo predmetnih kršitev tožnice pa je prav tako nerelevanten tožničin ugovor, da pri tožnici ni podanega subjektivnega elementa za opredelitev očitanega dejanja tožnice kot prekršek. S predmetno izpodbijano odločbo se namreč le ugotavlja kršitev tožnice določbe osmega in devetega odstavka 38. člena ZDavP-2. 17. Na pravilnost ugotovitev finančnega organa tudi ne more vplivati tožničin ugovor, da pri računu, ki se glasi na znesek 16,60 EUR ni bilo ugotovljeno, da bi sploh prišlo do konzumacije in plačila. Na dolžnost davčnih zavezancev, da izdajo račun v skladu z določbo 81. člena in 82. člena ZDDV-1 ne vpliva dejstvo ali je bil račun plačan ali ne ter tudi ne ali je prišlo do konzumacije ali ne. Določba 81. člena ZDDV-1 davčnim zavezancem nalaga obveznost izdajanja računov za dobave blaga ali storitev. Določba 82. člena ZDDV-1 pa vsebuje navedbo obveznih sestavin na računu. Za namen ZDDV-1 pa so računi vsi dokumenti na papirju ali v elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje, določene z ZDDV-1. Vsebino poenostavljenega računa določa 83. člen ZDDV-1. V skladu z predhodno citiranimi določbami ZDDV-1 je tudi po presoji sodišča vsebina predmetnih dveh naročil enaka vsebini oz. navedbi obveznih sestavin računa. Iz povedanega tudi izhaja, da predmetni dve naročili, ki sta bili izdani stranki za storitev, opravljeno za plačilo ne odražata poslovnega dogodka, ki je v danem primeru po presoji sodišča dobava hrane in pijače (gostinskih storitev) za plačilo. Tudi po mnenju sodišča je tožnica izdajala listine podobne računom, ki jih je poimenovala "naročilo", da bi se izognila določbi 38. člena ZDavP-2. Neutemeljen pa je tudi tožničin ugovor, da v primeru predmetnih dveh naročil ne gre za računa, saj se informativna naročila, predračuni oz. proforma računi ne morejo obravnavati kot računi, pri čemer se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih je s tem v zvezi navedel pritožbeni organ. Posledično je neutemeljen tožničin ugovor, da v danem primeru ne more iti za kršitev osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 in tako tudi ne za prekršek po 398.a členu ZDavP-2. 18. Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da so bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, ker v danem primeru ne bi smela biti izdana ugotovitvena odločba po 141. členu ZDavP-2, marveč odmerna odločba. Tudi po presoji sodišča je finančni organ v obravnavani zadevi pravilno izdal ugotovitveno odločbo na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, ki določa, da po končanem DIN davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu ZDavP-2 oz. odločbo o ugotovitvah nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. Ker je šlo v predmetni zadevi tudi po presoji sodišča za ugotovitev nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti, je finančni organ pravilno izdal ugotovitveno odločbo.

19. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožničin ugovor, da sta izpodbijana odločba in odločba pritožbenega organa pomanjkljivo obrazloženi, saj vsebujeta vse obvezne sestavine upravne odločbe, kot jih določa 214. člen ZUP in sta tudi v zadostni meri obrazloženi, da omogočata preizkus.

20. Tožničin ugovor, da so bile v upravnem postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, ker pritožbeni organ ni zaslišal bivše zaposlena pri tožnici, C.C., kot je to predlagala tožnica in za katero je navedla, da je za lasten račun 11. 4. 2014 izdala sporni naročili, ter nato odšla na bolniško za tri mesece in nato za en mesec na dopust, kar pa pritožbeni organ ni obrazložil v skladu z določbo 214. člena ZUP, je neutemeljen. Tožnica namreč zatrjuje, da je C.C. predmetni dve naročili izdala za svoj račun in ne za račun tožnice, kar predstavlja tudi oškodovanja tožnice kot delodajalke. Tožnici je pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da je predmet tega davčnega postopka ugotavljanje zakonitosti poslovanja tožnice. Za zakonitost poslovanja tožnice kot poslovnega subjekta, pa odgovarja tožnica sama in ne njeni zaposleni. Zavezanka v tem davčnem postopku je tako tudi po presoji sodišča tožnica in ne njeni zaposleni. Nepravilno izpolnjevanje delovnih obveznosti tudi ni predmet davčnega postopka, marveč je predmet kršitve delovno-pravne zakonodaje. Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi po povedanem izpovedba C.C. o dejstvu ali je predmetni dve naročili izdala za svoj račun ali za račun tožnice, tudi po mnenju sodišča ne more imeti vpliva in tudi ni relevantna. Tako tudi po mnenju sodišča zaslišanje C.C. v tem davčnem postopku ni bilo potrebno. Odškodninsko odgovornost zaposlene pa lahko tožnica uveljavlja v civilnem postopku.

21. Sodišče je v zadevi odločalo na seji senata. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave na seji senata, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V primeru spornega dejanskega stanja pa tudi, če stranke navajajo tista nova dejstva in dokaze, ki jih v skladu z določbami ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Uporaba drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sicer nalaga sodišču, da za vsako novo dejstvo ali dokaz opravi presojo njegove pomembnosti za obravnavano zadevo ali dopusti v smislu omenjenih določb ZUS-1, v sodbi pa navede razloge za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2015 z dne 12. 5. 2016). Po presoji sodišča je na pritožbene ugovore pravilno in argumentirano odgovoril že pritožbeni organ. Iz predloženih upravnih spisov tudi izhaja, da je finančni organ v predmetnem postopku DIN izvedel in ocenil vse predložene listinske dokaze, kakor tudi listinske dokaze, pridobljene v postopku DIN. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh finančnih organov. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila razloge za svojo ugotovitev in jo oprla tudi na pravilno pravilno podlago. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili že v upravnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, ki ga predlaga v tožbi, da naj na glavni obravnavi zasliši oba finančna inšpektorja glede konzumacije v primeru naročila za znesek 17,60 EUR, saj izpovedba o tem dejstvu ne more vplivati na pravilnost ugorovitev finančnega organa. Prav tako zaslišanje C.C., bivše zaposlene pri tožnici o dejstvu ali je pri izdaji predmetnih naročil ravnala za svoj račun ali za račun tožnice, za pravilnost ugotovljene kršitve ni relevantno, saj se v predmetni zadevi presoja zakonitost poslovanja tožnice. Predloga za zaslišanje tožnice in njenega partnerja D.D. pa tožnica v tožbi ni substancirala, marveč ga zgolj pavšalno navaja, brez navedb dejstev, o katerih naj bi ti priči izpovedali ter brez navedb, kako bi ta dejstva lahko vplivala na pravilnost ugotovljenih kršitev tožnice. Pravila dokazovanja v davčnih zadevah po ZDavP-2 prvenstveno napotujejo na listine. V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje davčni zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Dokazovanje z listinami res ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran, pri čemer pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ne gre za tak primer (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 182/2012 z dne 20. 6. 2013). Poleg navedenega po presoji sodišča izpovedbe predlaganih prič tako v upravnem postopku, kot tudi v upravnem sporu v danem primeru ne bi mogle mogle vplivati na pravilnost izpodbijane ugotovitvene odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožničini računalniški programi oz. elektronske naprave družbe A. d.o.o., ki tožnici vodi računovodstvo, ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih. Zato po presoji sodišča zaslišanje prič, kot ga v tožbi predlaga tožnica, ni potrebno. Na podlagi izrecne zakonske določbe je mogoče odločiti na seji senata tudi v primeru, če so v tožbi navedena nova dejstva in dokazi za zadevo nebistveni.

22. Tožnica je po presoji sodišča v postopku tudi imela vse možnosti, da se izjavi in tudi, da predlaga dokaze, ki bi lahko vplivali na ugotovitve finančnih organov. Tožnica na predmetni zapisnik DIN, ki ga je nesporno prejela v danem roku ni podala pripomb, do pritožbenih ugovorov in dokaznih predlogov pa se je pravilno in v zadostni meri opredelil že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Tožnica pa v tožbi ne navaja ničesar novega (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2011, točka 14).

23. Izpodbijana odločba je po povedanem pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje v zadevi je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je tudi uporabljeno materialno pravo, prav tako sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.