Jedro

Upravičenec do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je umrl še pred odločitvijo prvostopnega organa v ponovljenem postopku. S smrtjo upravičenca je zato ta pravica ugasnila, zaradi česar v zadevi ni bilo pogojev za nadaljevanje postopka.

Izrek

Tožba prvotožnika se zavrže. Tožba drugotožnika se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo B.B. zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 140-81/2008 z dne 29. 11. 2010 (1. točka izreka), navedeno odločbo na podlagi revizije po uradni dolžnosti odpravila (2. točka izreka) ter postopek v zvezi z zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ustavila (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da se je postopek za priznanje pravice za pomoč in postrežbo začel na zahtevo upravičenca A.A. dne 29. 4. 2008. V postopku je bila izdana prvostopna odločba dne 22. 5. 2008, ki pa je bila odpravljena na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1206/2009 z dne 2. 6. 2010. Čeprav je vlagatelj zahteve A.A. med postopkom dne 22. 5. 2010 umrl, je prvostopni organ nadaljeval s postopkom ter dne 29. 11. 2010 izdal odločbo, s katero mu je priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje. Zoper navedeno odločbo je vložil pritožbo upravičenčev sin, ker je menil, da upravičencu pripadajo od že zapadlih zneskov dodatka zakonite zamudne obresti. V zvezi z vloženo pritožbo je tožena stranka ugotovila, da izpodbijana odločba ne posega v pravice B.B. kot pravnega naslednika pok. A.A., niti na kakšno na zakon ali drug predpis oprto korist, zato je pritožbo zavrgla. Na podlagi določb 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) je ministrstvo dolžno po uradni dolžnosti opraviti tudi revizijo prvostopne odločbe. Pri tem je ugotovilo, da je A.A. umrl dne 22. 5. 2010, torej še pred odločitvijo upravnega sodišča v zadevi I U 1206/2009. Po določbi 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v primeru, če stranka med postopkom umre, postopek nadaljuje, če gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je neprenosljiva pravica, saj je po določbi 87. člena ZVojI ni mogoče prenesti na drugega. Le denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca še niso izplačani, se lahko podedujejo in izplačajo dedičem. Zaradi navedenega je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila ter postopek ustavila.

Tožnik v tožbi povzema potek postopka za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo njegovemu očetu. Meni, da so bili v zadevi napačno uporabljeni materialni predpisi, prav tako so bile storjene bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Drugotožnik svoj pravni interes utemeljuje na podlagi odločitev evropskega sodišča v več zadevah, ki jih citira v tožbi. Prvotožnik je namreč vlogo za priznanje pravice do dodatka vložil dne 29. 4. 2008 ter je na podlagi odločbe z dne 22. 7. 2008 postal upravičenec do navedene pravice. Med strankama je ostala sporna le višina dodatka. Vzročna zveza med invalidnostjo in boleznijo je namreč zaradi malomarnega in nestrokovnega dela zdravniške komisije bila ugotovljena šele po skoraj treh letih od začetka postopka. Upoštevajoč zakonske roke za odločanja pa bi moral biti postopek zakonito in korektno zaključen v roku pol leta. Drugotožnik je v času življenja prvotožnika zastopal kot njegov skrbnik, zato bi ga morala tožena stranka pozvati k vstopu v postopek, česar pa ni storila. Prav tako je tožena stranka svojo odločitev oprla na napačno oz. preozko interpretacijo 87. člena ZVojI, da omenjene pravice ni mogoče prenesti na drugega. Drugotožnik je namreč v času bolezni skrbel za prvotožnika in v celoti urejal njegove zadeve. Enako stališče, zlasti z vidika moralne razsežnosti postopkov, kot tudi vstopa dedičev v postopek, je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih odločitvah. Drugotožnik tudi meni, da v konkretnem primeru ne gre za prenos pravic po ZVojI, temveč gre za odpravo nezakonitega ravnanja s strani tožene stranke, zaradi katerih tudi po treh letih postopek še ni zaključen. Upravna organa sta namreč prekoračila vse roke, v katerih bi morala odločiti. S tem pa sta pripomogla k temu, da postopek ni bil uspešno zaključen še za časa življenja prvotožnika. Gre za malomarno ravnanje upravnih organov, kar predstavlja tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožeča stranka predlaga, da sodišče spremeni prvostopno odločbo z dne 29. 11. 2010 tako, da prvotožniku prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje na podlagi vojne invalidnosti od 1. 5. 2008 do 22. 5. 2010, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Podredno pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prekinitev postopka po 1. točki prvega odstavka 153. člena ZUP vezana na primere, ko stranka umre, pravica, ki se uveljavlja v postopku, pa lahko preide na pravne naslednike. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pa je osebne narave in ne more preiti na pravne naslednike. Prvostopni upravni organ bi zato moral postopek ustaviti, ne pa priznati pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne glede na to pa zneski po tej nezakoniti odločbi še niso zapadli, saj po določbi 100. člena ZVojI revizija zadrži izvršitev odločbe. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik v odgovoru na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo navaja, da tožena stranka ni zavzela stališča do prakse evropskega sodišča za človekove pravice glede standardov sojenja, prav tako se ni opredelila o svoji objektivni odgovornosti zaradi nestrokovnega dela zdravniške komisije. Tožnik vztraja pri tožbi.

K 1. točki izreka: Kot prvotožnik je v tožbi naveden pok. A.A., zastopan po skrbniku in dediču B.B. Iz podatkov spisa je razvidno, da je imenovani umrl dne 22. 5. 2010, torej že pred vložitvijo tožbe.

Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se skladno s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Te sposobnosti pa nima fizična oseba, ki je umrla. Ker od smrti dalje fizične osebe ni več, zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba zato ne more vložiti tožbe, niti ne kdo drug v njenem imenu. Pomanjkanje procesne predpostavke biti stranka ob vložitvi tožbe, vložene v imenu mrtvega tožnika, zato ni mogoče odpraviti. Zaradi navedenega je sodišče tožbo prvotožnika na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora se nanaša na pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po ZVojI. Ena od pravic vojnih invalidov, opredeljenih v 11. členu navedenega zakona, je tudi dodatek za pomoč in postrežbo. Po določbi 87. člena ZVojI pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni mogoče prenesti na drugega. To pomeni, da gre za osebno in neprenosljivo pravico. Ker je v zadevi nesporno, da je upravičenec umrl 22. 5. 2010, torej še pred odločitvijo prvostopnega organa v ponovljenem postopku, je tudi po presoji sodišča ta pravica s smrtjo upravičenca ugasnila, zato v zadevi ni bilo pogojev za nadaljevanje postopka. Sodišče zato zavrača ugovor drugotožnika, da bi moral upravni organ postopek prekiniti ter ga pozvati, da prevzame postopek v smislu določb 153. člena ZUP. Po določbi 50. člena ZUP se namreč postopek lahko nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. ZVojI pa v 87. členu izrecno določa, da navedene pravice ni mogoče prenesti na drugega. Drugačna razlaga te določbe, ki je popolnoma jasna in nedvoumna, pa tudi po presoji sodišča ni možna.

Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo ostali tožbeni ugovori drugotožnika ter sklicevanje na 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kakor tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Predmet presoje v upravnem sporu se nanaša na vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta. Na navedeno zakonitost pa v obravnavanem primeru ni vplivalo trajanje postopka. Po podatkih spisa je upravičenec vlogo za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo vložil dne 25. 4. 2008 ter je bilo o njej prvič odločeno na prvi stopnji dne 22. 7. 2008 ter z odločbo drugostopnega organa dne 11. 5. 2009. Ker se upravičenec z odločitvijo ni strinjal, je vložil tožbo v upravnem sporu, o kateri je bilo odločeno dne 2. 6. 2010. Po presoji sodišča pri tem glede na zahtevnost postopka, v katerem je potrebno pridobiti mnenje zdravniške komisije, ni šlo za nerazumno dolgo trajanje postopka, ki bi vplivalo na vprašanje zakonitosti odločbe. Prav tako tožnik zmotno meni, da je bila upravičencu pravica po temelju priznana že z odločbo prvostopnega organa z dne 22. 7. 2008, saj je bila navedena odločbo odpravljena, s tem pa je nastopila situacija, kot da o vlogi še ni bilo odločeno.

Po vsem navedenem je sodišča presodilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo drugotožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: Tožnik je v tožbi tudi zahteval povrnitev stroškov postopka. Povračilo stroškov postopka tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člena ZUS-1. Ta pa v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.