Jedro

Tožena stranka je opravljala dejavnost (pilotiranje), iz katere nedvomno izhaja večja nevarnost za okolico, zlasti še, ker gre za barjanska tla, za katera je splošno znano, kako se obnašajo, in je zaradi tega gradnja na takih tleh težka oz. zahtevna in problematična. Dokazno breme razbremenitve odgovornosti je tako padlo na toženo stranko, ki pa ji ni uspelo dokazati, da je do škode prišlo zaradi dejanja tožeče stranke ali koga tretjega.

V primeru, da je poškodba nastala, pa še ni sanirana, lahko škodo le ocenimo. Oceni jo edino le strokovnjak.

Strah mora biti intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Pri tem pa je še poudariti, da odškodnina za strah za drugega sploh ni priznana škoda. Odškodnina se priznava le za lasten strah.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da sedaj glasi: "1.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 43.553,39 EUR (10.437.134,37 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1998 do 31.12.2001, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 9.704,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zakonitimi zamudnimi obrestmi."

II.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 168,48 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 47.726,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 43.553,39 EUR od 30.6.1998 do plačila ter od zneska 4.172,92 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.300,73 EUR.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne v ponovni postopek prvemu sodišču. Pritožba očita sodišču, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je vsa škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, nastala kot posledica pilotiranja, ki ga je izvajala tožena stranka od 11.11.1997 do 27.11.1997. Nedvomno stojita objekta tožeče stranke na problematičnih tleh. Na takih tleh se objekti sčasoma posedajo. Pritožba se sklicuje na izvedenski mnenji Fakultete za gradbeništvo in izvedenca J. in meni, da obstaja velika verjetnost, da je vtoževana škoda oz. večji del nastala že pred pilotiranjem. Mnenji izvedencev D. in B. sta v pretežnem delu v nasprotju z drugimi mnenji. Napačna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da je odgovornost tožene stranke objektivna. Takšno odgovornost bi morala tožeča stranka zatrjevati, pa je ni. Glede obstoja in obsega škode je dokazno breme na tožeči stranki. Tožena stranka pa do izdaje sodbe ni imela še nikakršnih stroškov s sanacijo stanja, zato tudi tožbeni zahtevek ni sklepčen. Iz tožbenih navedb ne izhaja nedvoumno, da bi tožeča stranka zatrjevala manjvrednost objektov. To izhaja le iz mnenja izvedenca C., ki ga tožena stranka ne sprejema. Prvo sodišče je ponovno nekritično prepisalo izpovedbo tožnika, izvedencev B. in D. brez vsakršne dokazne ocene. Iz obrazložitve ni razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za pravno relevantna, katera pravno relevantna dejstva pa za dokazana in zakaj bolj verjame izvedencu B. kot drugim izvedencem. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni postavilo novega izvedenca gradbene stroke. Pritožnica meni, da bi bilo potrebno pridobiti drugo izvedensko mnenje tako glede vzrokov za nastanek škode, kakor tudi glede ugotovitve obsega škode. Tožena stranka želi dopolnitev dokaznega postopka z ogledom na kraju samem. Izvedenca B. in D. sta ogled opravila brez prisostvovanja tožene stranke. Tožena stranka dvomi v pravilnost meritev izvedenca B., saj se mnenji bistveno razlikujeta. Sodišče je ugotovitev dejanskega stanja prepustilo izvedencu B. namesto, da bi ga ugotovilo samo. Pri ugotavljanju škode B. ni upošteval amortizacije, kar ni prav. V nadaljevanju pa je ocenil manjvrednost celotne nepremičnine na 15 %, poleg tega pa še stroške sanacije poškodb, tako je škodo podvajal. Sodišče je tudi navedlo, da poškodbe, ki so predmet izvedenskega mnenja niso tiste, ki so posledica zgolj zabijanja pilotov in da so tudi po tem še nadalje nastale poškodbe, kar nima zveze z dejavnostjo tožene stranke. Tožena stranka nadalje meni, da glede na mnenje B., da se zasuk oz. nagnjenost hiše ne pozna pri normalni uporabi objekta, škoda v tem delu ni nastajala. Tožnika tudi ne zatrjujeta težav z odtoki, kar izhaja šele iz mnenja B.. Sicer pa je prizadeta le gradbena vrednost, ki je nižja od tržne. Prvo sodišče pa je napačno priznalo tudi zakonite zamudne obresti, saj tožena stranka ni v zamudi s plačilom, zato tožnikom te obresti ne gredo. Meni, da tožeči stranki škoda sploh še ni nastala, saj bi jo lahko sanirala, pa je ni. Tožnikoma pa tudi ne gre odškodnina za strah. Zahtevek v tem delu ni sklepčen in bi ga moralo sodišče zavreči. Sodišče pa toženi stranki neupravičeno ni priznalo separatnih stroškov. Izrek v stroškovnem delu je napačen, neobrazložen in se ga ne da preizkusiti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o temelju tožbenega zahtevka, torej o tem, ali za škodo, ki je nastala na nepremičninah tožeče stranke, odgovarja tožena stranka ali ne. Prvo sodišče je ugotovilo tako krivdno odgovornost tožene stranke kot tudi objektivno. Tožena stranka je opravljala dejavnost (pilotiranje), iz katere nedvomno izhaja večja nevarnost za okolico, zlasti še, ker gre za barjanska tla, za katera je splošno znano, kako se obnašajo, in je zaradi tega gradnja na takih tleh težka oz. zahtevna in problematična. Dokazno breme razbremenitve odgovornosti je tako padlo na toženo stranko, ki pa ji ni uspelo dokazati, da je do škode prišlo zaradi dejanja tožeče stranke ali koga tretjega. Prvo sodišče je upoštevalo izvedenska mnenja in prišlo do zaključka, da je izvajanje pilotiranja in ostalih del v določeni meri vplivalo na velikost in časovni potek posedanja objektov in zemljišča tožnika (izvedenec D.). Poškodovanost starejšega in novejšega datuma je ugotovil tudi ZRMK. Tudi izvedenka H. je ugotovila, da je zabijanje pilotov v soseščini objektom tožnika gotovo škodilo. Izvedenec ZZ. je ugotovil, da so posledice od vibracij pri zabijanju kolov in jih ni možno prezreti ali ne obravnavati. Vse povedano pa je pripeljalo sodišče do zaključka, da je dejstvo, da je škoda posledica pilotiranja tožene stranke zanesljivo izkazana. Povedano tudi pritožbeno sodišče prepričuje in torej ni dvoma, da poškodbe objektov, dvorišča in ograje so posledica del, ki jih je opravila tožena stranka v bližini tožnikovih nepremičnin. Nov izvedenec glede na mnenja, ki so bila že podana, osnovne ugotovitve o odgovornosti tožene stranke ne bi mogla omajati, zato novo izvajanje dokazov z izvedencem ni utemeljeno.

Tožena stranka nadalje navaja, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, ki bi opravil ogled kraja škode, saj naj bi bila toženi stranki do tedaj kršena pravica udeležbe v postopku, ker ji ni bil vročen poziv izvedenca na ogled. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj trditev tožene stranke, da ni bila vabljena na ogled, ne pojasni pa v čem je nepravilnost vabljenja ni dovolj zlasti še ob upoštevanju navedbe v izvedenskem mnenju, da je bil ogled opravljen po predhodnem vabilu dne 2.3.2005 in ponovno 11.3.2005 (spis list. št. 238).

Ne drži tudi navedba v pritožbi, da zato, ker tožeča stranka s sanacijo stanja še ni imela stroškov, njen zahtevek ni sklepčen. Nedvomno so na objektih tožeče stranke nastale določene razpoke in druge poškodbe, ki jih tožeča stranka ni dolžna nositi. Če bi poškodovano tožeča stranka že sanirala, bi bila upravičena do povrnitve stroškov, ki bi jih s tako sanacijo dejansko imela, tako pa je upravičena le do zneska, ki je po oceni izvedenca potreben za opravo sanacijskih del. Kot so ugotovili izvedenci, bo objekt možno delno sanirati, del evidentiranih napak in poškodb pa ekonomsko ni upravičeno sanirati. Manjvrednost celotne nepremičnine glede na poškodbe, nagnjenost, poškodbe dvorišča in garaže pa je izvedenec B. ocenil na 15 %. V tem pa je odgovor na pritožbo v delu, ki pravi, da je sodišče tožeči stranki isto škodo priznalo dvakrat, kot popravilo in kot manjvrednost. Torej ta trditev ne drži. V primeru, da je poškodba nastala, pa še ni sanirana, lahko škodo le ocenimo. Oceni jo edino le strokovnjak. In tako je v konkretnem primeru tudi bilo. O nesklepčnosti zahtevka torej ne moremo govoriti. Sodišče je dopustilo dokazovanje z izvedenci. Izvedenci so škodo ocenjevali pred in med pravdo. Ocene sicer niso bile enake, očitno pa je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedenski mnenji izvedenca D. in izvedenca B.. Obrazložitev prvega sodišča je potrebno gledati kot celoto in ne le iztrgane dele, kot to izhaja iz pritožbe. Iz celotnega konteksta obrazložitve, ki povzema izvedenska mnenja omenjenih izvedencev pa izhaja, zakaj je sodišče oprlo sodbo prav na ti dve mnenji. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da vse poškodbe, ki so na nepremičnini tožeče stranke, niso posledica dejavnosti tožene stranke, a izvedenci točne razmejitve med poškodbami niso mogli ugotoviti (začetno stanje ni bilo znano). Tožena stranka pa tudi ne zatrjevala in dokazovala, kaj oz. katere poškodbe so že bile in katere so nastale po njenem posegu. Dokazno breme je bilo na toženi stranki.

Po vsem povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev prvega sodišča, da tožena stranka je odgovorna za škodo, ki je tožeči stranki nastala na njenih nepremičninah. Kakšne poškodbe so in koliko bi stala sanacija teh, je sodišče ugotovilo z izvedenci, ki so bili angažirani v pravdi. Zakaj je sodišče oprlo odločitev prav na izvedenca B. in D., je obrazloženo zgoraj. V posledici tega pa ni potrebe po določanju novih izvedencev. Sprejemljiva pa je tudi odločitev prvega sodišča glede višine dosojenega zneska. Izvedenec je izračunal škodo v višini 70.586,05 EUR. Zahtevek tožeče stranke pa je bil postavljen v višini 43.553,39 EUR, torej za približno 27.000,00 EUR manj, kot je izračunal izvedenec. Na pritožbeno navedbo, ki se nanaša na težave z odtoki, ki jih je izvedenec ocenil na 620,07 EUR, kar je zanemarljivo, glede na eni strani ugotovljen, na drugi strani pa zahtevan znesek, pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Prvo sodišče je pravilno določilo začetek teka zakonitih zamudnih obresti, in sicer od dneva vložitve tožbe dalje (30.6.1998), kar je v skladu z določilom 2. odstavka 324. člena ZOR. Kdaj točno je škoda nastala, nastala pa je nedvomno pred vložitvijo tožbe, niti ni pomembno in sodišču tega ni bilo potrebno ugotavljati (obresti niso pričele teči z dnem nastanka škode). Napačno pa je sodišče uporabilo materialno pravo, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko je odločalo o tem, do kdaj obresti tečejo. Tu bi moralo upoštevati določilo 376. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki pravi, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (ta člen je prenehal veljati - sprememba OZ objavljena v Ur. l. RS, št. 40/2007) oz. do 31.12.2001 (začetek veljavnosti OZ), če so do tedaj obresti že dosegle oz. presegle glavnico. Ker so obresti do 31.12.2001 v tem primeru že dosegle in tudi presegle glavnico, so z uveljavitvijo OZ prenehale teči. Po povedanem je bilo odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti spremeniti.

Pritožba je utemeljena tudi v delu glede odškodnine za strah. Odškodnina za strah pripada oškodovancu če okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje to opravičujejo (1. odstavek 200. člena ZOR, enako 1. odstavek 179. člena OZ). Prvo sodišče je pravilno zapisalo, kakšne intenzivnosti in koliko časa mora strah trajati, da je pravno upošteven. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na navedbe prvega sodišča (22. stran obrazložitve sodbe). Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, da je tožnikoma priznalo odškodnino za strah. Strah, ki ga zatrjujeta tožnika in sta ga tudi opisala, ne dosega tiste meje, ki opravičuje denarno odškodnino za strah. Strah mora biti intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka. Za tako obliko strahu pa pri tožnikih ni šlo oz. ga tožnikoma ni uspelo dokazati. Pri tem pa je še poudariti, da odškodnina za strah za drugega sploh ni priznana škoda. Odškodnina se priznava le za lasten strah. Po povedanem, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožnikoma odškodnina za strah ne gre, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek v tem delu zavrnilo.

Prvo sodišče je zavrnilo zahtevek tožene stranke, da ji tožnik plača separatne stroške, ker je izostal z glavne obravnave dne 18.3.2004. Pritožba ima prav, ko pravi, da bi tožnik moral prositi za preložitev naroka, tako pa je sodišče obvestil o tem, da ni pristopil na narok, ker je imel fizioterapijo in to šele naslednji dan po razpisani glavni obravnavi, kljub temu, da je za fizioterapijo vedel že prej. Pritožba je torej v tem delu utemeljena in bi prvo sodišče moralo toženi stranki priznati separatne stroške v višini prijavljenih 400 točk, kar predstavlja ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znesek 183,60 EUR. Neutemeljena pa je pritožba glede ostalih priznanih stroškov postopka. Pritožba v tem delu je pavšalna. Sodišče se sklicuje na stroškovnike, ki so v spisu, iz teh pa je razvidno, katere stroške je sodišče priznalo in katere ne in bi si jih tožena stranka lahko v spisu vpogledala.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških postopka. Tožeča stranka je po spremembi v pravdi uspela z 90 % svojega zahtevka, tožena pa z 10 %. Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo na znesek 11.300,73 EUR. 90 % predstavlja znesek 10.170,00 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 2.816,87 EUR. To so stroški za zastopanje po odvetniku in stroški sodnih taks (za prvo pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje) in stroški izvedenca. 10 % predstavlja znesek 281,68 EUR. Separatni stroki znašajo 183,60 ERU, skupaj 465,28 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 9.704,72 EUR.

Tožeča stranka je uspela tudi s pritožbo, in sicer v višini 10 %. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na znesek 1.684,889 EUR. To so stroški odvetnika za sestavo pritožbe z upoštevanjem 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV ter stroški takse za pritožbo v znesku 954,52 EUR, 10 % predstavlja znesek 168,48 EUR. Specifikacija je razvidna iz spisa (list. št. 489).