Jedro

Glede vprašanja, ali mora v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi prevzema k drugemu delodajalcu biti točno določeno delovno mesto, na katerega bo prevzeti delavec razporejen, je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da bi že v sklepu prvega delodajalca moralo biti določeno konkretno delovno mesto pri drugem delodajalcu. Revizijsko sodišče s tako razlago v celoti soglaša. Razlog za tako stališče je predvsem ta, da v nasprotnem primeru pred dokončnostjo sklepa o prevzemu in kasnejši sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ne bi bilo možno preveriti, ali gre za zakonit prevzem delavca s strani drugega delodajalca, saj ne bi bilo možno ugotoviti skladnosti pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 8.1.1999 in 4.2.1999 o razporeditvi tožnice k drugemu delodajalcu in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo, da tožena stranka v sklepu o razporeditvi tožnice ni določila delovnega mesta, na katerega bo drugi delodajalec razporedil tožnico. Taka določitev prvič ni mogoča, ker bi se posegalo v pristojnosti novega delodajalca, drugič pa ni potrebna, saj veljavni predpisi zahtevajo samo obvezo novega delodajalca, da bo prevzetega delavca zaposlil na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Tako zagotovilo pa je tožnica imela. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo tožnice zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija vsebinsko ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sicer formalno uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo nižje sodišče, saj revizija ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (370. člen ZPP).

Materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 15. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo ali k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom.

V spornem primeru je kot splošni akt treba upoštevati določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SPKG - Uradni list RS, št. 40/97), ki je v prvem odstavku 15. člena določila, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu, če se pri delodajalcu ukine določena dejavnost, da drugi delodajalec prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev in da se delovna doba delavca šteje, kot da ni spremenil zaposlitve. Po določbi tretjega odstavka istega člena je delodajalec dolžan delavcem na podlagi sporazuma oziroma pogodbe o prevzemu izdati sklepe o prehodu k drugemu delodajalcu. Novi delodajalec sklene z delavci pogodbe o zaposlitvi, ki morajo biti skladne z dokončnim sklepom o prehodu.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je delodajalec ukinjal določeno dejavnost, da je bila med starim in novim delodajalcem dogovorjena razporeditev tožnice na delovno mesto, ki bo ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim in da se bo delovna doba štela kot da tožnica zaposlitve ni spremenila. Različno je bilo med nižjima sodiščema samo vprašanje, ki pomeni uporabo materialnega prava, ali mora v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi prevzema k drugemu delodajalcu biti točno določeno delovno mesto, na katerega bo prevzeti delavec razporejen. Glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da bi že v sklepu prvega delodajalca moralo biti določeno konkretno delovno mesto pri drugem delodajalcu. Revizijsko sodišče s tako razlago v celoti soglaša. Razlog za tako stališče je predvsem ta, da v nasprotnem primeru pred dokončnostjo sklepa o prevzemu in kasnejši sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ne bi bilo možno preveriti, ali gre za zakonit prevzem delavca s strani drugega delodajalca, saj ne bi bilo možno ugotoviti skladnosti pogodb. Takrat pa bi bilo prepozno za morebitno izpodbijanje sklepa o prehodu k novemu delodajalcu, saj bi bil ta dokončen in po vsej verjetnosti že tudi pravnomočen. S tem pa bi bil prvi delodajalec rešen morebitne odgovornosti za nezakonit (nepopoln) dogovor (sporazum) z drugim delodajalcem, saj bi delavec imel pravna sredstva samo še zoper sklepe novega delodajalca (enako že odločba Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 755/92-3 z dne 28.8.1992). Ker gre v primeru prevzema na delo k drugemu delodajalcu v bistvu samo za neko drugačno obliko nadaljevanja že sklenjenega delovnega razmerja, tak položaj ne bi bil skladen z namenom obravnavanega instituta.

Revizijsko sodišče zato soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da niso bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za prevzem tožnice k drugemu delodajalcu po določbah 15. člena ZTPDR oziroma SPKG, tako da izpodbijani sklepi niso zakoniti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.