Jedro

Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Uporabiti je treba kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri presoji skrbnosti pa je treba upoštevati okoliščine, v katerih je do ravnanja prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi umika tožbe v delu po nasprotni tožbi zaradi plačila plač in dnevnic v višini 293,62 EUR za ta del postopek ustavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožeči stranki 4.974,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2016 do plačila in izvršilne stroške v višini 176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2016 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožniku po nasprotni tožbi plačati neizplačane neto plače in dnevnice v višini 6.087,89 EUR, v posameznih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika po nasprotni tožbi, da mu je tožena stranka dolžna plačati 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2015 do plačila in 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2016 do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper II. in V. točko izreka se pritožuje tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožeča stranka) iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča, da toženec v nobenem od očitanih škodnih dogodkov ni ravnal protipravno ter da ni podana njegova huda malomarnost. Toženec je bil poklicni voznik, kar pomeni, da je standard povprečno skrbne osebe zanj višji. Toženčevo ravnanje, ko je speljal iz bencinske črpalke, ne da bi se prepričal, ali so vsa vrata na avtobusu zaprta oziroma ko se ni prepričal, ali lahko varno prehiteva, ne pomeni ravnanja z ustrezno stopnjo skrbnosti. Sodišče je tudi neutemeljeno uporabilo določbo 178. člena ZDR-1. Ne drži, da si je toženec prizadeval za odpravo škode, temveč se je želel le izogniti povrnitvi škode. Tudi njegov odnos do dela ni bil primeren, kar dokazuje nadpovprečno število povzročenih prometnih nesreč, kljub prepovedi pa je na pot večkrat vzel tudi ženo. Prav tako ni v slabem gmotnem položaju, saj je zaposlen in prejema redni mesečni dohodek, ki je nadpovprečen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper III., IV. in V. točko izreka se pritožuje toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: toženec) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je pojem dnevnice jasen, nejasna pogodbena določila v zvezi s prihodki pa se štejejo v škodo stranke, ki je pogodbo pripravila - tožeča stranka. V zvezi s tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so zaključki sodišča v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. V zvezi z zahtevkom za plačilo telefonskih stroškov je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za poizvedbe pri operaterju mobilne telefonije oziroma pribavo in vpogled v izvršilni spis, s čimer je storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter je zahtevek v tem delu neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z zahtevkom za plačilo parkirnine nasprotuje dokazni oceni sodišča, ki izpovedi toženca o nastanku tega stroška ni verjelo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Obe stranki v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. V obravnavanem sporu tožeča stranka od tožnika terja odškodnino zaradi škode, ki naj bi jo toženec povzročil tožeči stranki v dveh škodnih dogodkih - prometnih nesrečah dne 19. 8. 2015 in 13. 9. 2015, po določbi 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Za oba primera tožeča stranka očita tožencu, da naj bi škodo povzročil iz hude malomarnosti, saj kot poklicni voznik ni ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti. Toženec z nasprotno tožbo od tožeče stranke terja plačilo razlike v plačah zaradi kršitve dogovora strank o višini dnevnice 70,00 EUR, plačilo stroškov uporabe telefona v tujini in plačilo stroškov parkirnine na Dunaju, ki mu jih tožeča stranka ni povrnila.

K pritožbi tožeče stranke:

8. Za obstoj odškodninske odgovornosti delavca morajo biti kumulativno podane vse štiri njene predpostavke; obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda v obliki naklepa oziroma hude malomarnosti. Za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadošča, da sodišče ugotovi, da ni podana ena od navedenih predpostavk. Dokazno breme glede dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti je na delodajalcu, saj mora dokazati tudi hudo malomarnost oziroma naklep delavca (v civilnem pravu je glede krivde uveljavljeno obrnjeno dokazno breme, saj se ob obstoju drugih treh predpostavk domneva krivda v obliki navadne malomarnosti).

9. Neutemeljen je očitek zmotnega zaključka sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženca za škodni dogodek dne 19. 8. 2015. Tožeča stranka tožencu očita, da ni zaprl vrat prostora za orodje za zadnjo osjo avtobusa, zaradi česar je trčil v objekt na bencinski črpalki v Veliki Britaniji in pri tem poškodoval vrata navedenega prostora in objekt na bencinski črpalki (fotografiji na prilogah A5 in A6). Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja niti krivde toženca v obliki hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja toženca ni bilo. Toženec namreč priznava, da pred speljevanjem ni zaprl vrat prostora za orodje, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nedopustno ravnanje, saj vozilo ne sme speljati, dokler vrata oziroma vsi potrebni prostori niso zaprti. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju vendarle pravilno zaključilo, da tožencu v okoliščinah škodnega dogodka ne gre očitati hude malomarnosti. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Uporabiti je treba kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri presoji skrbnosti pa je treba upoštevati okoliščine, v katerih je do ravnanja prišlo, kot je v podobni zadevi Pdp 65/2017 z dne 18. 5. 2017 že navedlo pritožbeno sodišče. 10. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je toženec šele 11. 8. 2015 nastopil delo pri tožeči stranki, v Veliko Britanijo, kjer je opravljal prevoz, je nato prispel nekaj dni kasneje, avtobus, s katerim se je zgodil škodni dogodek, pa je v teh dneh vozil prvič, kar je potrdila priča A.A. Nadalje je pravilno upoštevalo, da so bile na dan škodnega dogodka vremenske razmere slabe, v takih razmerah pa so se na avtobusu pokvarili brisalci, zaradi česar je moral avtobus ustaviti na bencinski črpalki in se lotiti popravila brisalcev, če je želel sploh nadaljevati pot. V času postanka je toženca vodič vseskozi priganjal in se pritoževal zoper njega in zoper tožečo stranko, toženec pa si je moral od njega izposoditi denar za gorivo, ker plačila goriva na konkretni črpalki ni mogel opraviti s B. kartico, s tožečo stranko pa ni mogel vzpostaviti kontakta. Opisani splet okoliščin je za toženca, ki je šele začenjal z delom pri toženi stranki, nedvomno pomenil hud pritisk. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni ravnal skrajno nepazljivo, saj mu v opisanih okoliščinah ne gre očitati, da je zavestno zanemaril običajno skrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega voznika. Ker za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadošča, da ni podana že ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo tudi z obstojem drugih predpostavk, pritožbeno sodišče pa se iz istega razloga tudi ne opredeljuje do uporabe določbe 178. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil toženec tisti, ki je povzročil prometno nesrečo dne 13. 9. 2015 v Veliki Britaniji, v kateri je bil prav tako poškodovan avtobus tožeče stranke in za katerega popravilo tožeča stranka terja od toženca odškodnino v zneskih 1.885,92 EUR in 1.404,85 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se mora v škodo tožeče stranke šteti dejstvo, da tožeča stranka ni pridobila policijskega zapisnika o prometni nesreči. Tožeča stranka očitek protipravnega ravnanja toženca utemeljuje le na dopisu zavarovalnice o vloženem odškodninskem zahtevku tuje zavarovalnice glede škode na avtomobilu druge udeleženke v prometni nesreči z dne 24. 2. 2016 in odškodninskem zahtevku druge udeleženke z dne 5. 10. 2016, ki pa ne pomenita jasnega dokaza o krivdi toženca za prometno nesrečo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala toženčevega protipravnega ravnanja. Posledično sodišču niti ni bilo treba ugotavljati, ali so podane preostale predpostavke odškodninske odgovornosti, temveč je zahtevek utemeljeno zavrnilo že na podlagi zaključka, da ni dokazano toženčevo protipravno ravnanje. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi s krivdo toženca oziroma v zvezi z uporabo določbe 178. člena ZDR-1. K pritožbi tožene stranke:

12. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe vsebuje vse relevantne razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti. Ali je tožeča stranka tožencu trgala znesek 1.800,00 EUR za poškodbo avtobusa v nesreči dne 19. 8. 2015 in ali so bili tožencu dejansko izplačani zneski v višini 1.315,00 EUR, navedeni v blagajniških izdatkih, niso odločilna dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi. Tožnik v nasprotni tožbi ne zahteva povrnitve teh zneskov. Prav tako v zvezi z zneskoma 1.800,00 EUR in 1.315,00 EUR ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodišče glede odločilnih dejstev napačno povzame vsebino listin v spisu oziroma izpoved strank oziroma prič iz zapisnikov o zaslišanju. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, temveč je na podlagi pravilnega povzetka listin oziroma zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero se toženec ne strinja. V takem primeru je lahko podan kateri od drugih pritožbenih razlogov, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

13. Ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo poizvedb pri telefonskem operaterju oziroma ni pribavilo in vpogledalo v izvršilni spis s telefonskimi računi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dokazno breme glede zahtevka za plačilo telefonskih storitev na tožencu, ta pa svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil. Razpravno načelo, urejeno v 7. členu ZPP, določa, da mora stranka sama navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predložiti dokaze, s katerimi se navedena dejstva dokazujejo. V zvezi z računi za telefonske storitve, ki jih naročniki telefonskih storitev praviloma prejemajo mesečno, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za listine, ki bi jih toženec nedvomno lahko predložil sam, zato je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, svojo obrazložitev pa tudi ustrezno obrazložilo, s čimer tožencu ni kršilo njegove pravice do izjave.

14. Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožeča stranka tožencu neutemeljeno trgala znesek 1.800,00 EUR za poškodbe avtobusa v nesreči dne 19. 8. 2015 in ne drži, da je toženec vložil nasprotno tožbo zaradi tega, ker mu je tožeča stranka določene zneske nezakonito odtegnila. Pritožbeno sodišče poudarja, da toženec zneska 1.800,00 EUR niti zneska 1.315,00 EUR (4 blagajniški izdatki, ki jih navaja sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve) ne vtožuje v tem postopku. Iz toženčevih navedb izhaja, da je nasprotno tožbo vložil zaradi neplačila domnevno dogovorjene dnevnice v znesku 70,00 EUR v skupnem znesku 6.087,89 EUR (za del zahtevka v znesku 293,62 EUR je toženec tožbo umaknil) in zaradi povračila določenih stroškov v zvezi z delom v skupnem znesku 700,00 EUR, kamor pa ne spada znesek 1.315,00 EUR iz blagajniških izdatkov, ki jih je navedlo sodišče. Zato obširne pritožbene navedbe v zvezi s tema zneskoma niso relevantne.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ne drži toženčeva navedba, da je bil znesek dnevnice 70,00 EUR dogovorjen dodatno ob pogodbeno določeni plači. Da temu ni tako, so izpovedale zaslišane priče, do česar se je sodišče prve stopnje obsežno opredelilo v 20. in 21. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pritožba se neutemeljeno opira na izpoved C.C., da bi naj ta potrdil dnevnico 70,00 EUR z besedami, da je bilo "za lažjo predstavo vsem voznikom, ne samo tožencu, povedano, da je dnevnica 70,00 EUR na dan." Če bi bila dnevnica dogovorjena poleg pogodbeno določene plače, potem bi bila slika o višini prejemkov jasna in ne bi bila potrebna lažja predstava. Citirana izpoved potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da med tožečo stranko in tožencem ni bila dogovorjena dnevnica v višini 70,00 EUR, temveč v višini, ki je določena v Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.), ter da je znesek 70,00 EUR pomenil dnevni prejemek, sestavljen iz zakonsko določenega zneska dnevnice in pripadajočega dela pogodbeno določene mesečne plače. 16. Tudi v zvezi s povračilom telefonskih stroškov in stroškov parkiranja se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Izpoved priče D.D. in E.E., ki ju je v 24. točki obrazložitve povzelo že sodišče prve stopnje, dokazuje, da je tožeča stranka voznikom vedno vračala tudi stroške telefonskih storitev, toženec pa ni predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so mu taki stroški sploh nastali oziroma da mu jih za razliko od drugih voznikov tožeča stranka ni vračala. Zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo telefonskih stroškov v znesku 600,00 EUR neutemeljen. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je neutemeljen zahtevek za vračilo stroškov parkiranja na Dunaju v znesku 100,00 EUR, saj tudi nastanka tega stroška toženec ni dokazal. 17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni in v obeh izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), prav tako pa sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbi, saj odgovora nista bistveno prispevala k reševanju pritožbe (155. člen ZPP).