Jedro

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodišč, oprtih na izvedensko mnenje, izpovedbo zakonite zastopnice tožnika ter medicinsko dokumentacijo, pri čemer je sodišče glede na 179. člen OZ upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 16.3.2006 telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Utrpel je udarnino leve strani obraza, vgrizno rano na vrhu jezika in lažji nateg mišic obeh ramen, zaradi česar mu je bila s pravnomočno sodbo priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 3.500,00 EUR. Sodišče je od tega zneska odštelo že plačano odškodnino ter prištelo še znesek za premoženjsko škodo in toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 1.421,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je sodišče naložilo še povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

2. Revizijo je tožeča stranka vložila glede nepriznane odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zadnja naj bi bila podana, ker je pritožbeno sodišče v celoti spregledalo navedbe tožnika glede zmanjšanja življenjske aktivnosti iz naslova posttravmatskega stresnega sindroma. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi morala biti tožniku po njegovem mnenju priznana odškodnina v višini terjanih zneskov, ki bi v celoti ustrezala teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Tožnik v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki ga po njegovem mnenju upravičujejo do višjega zneska odškodnine in ki jih sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Razlogi, ki jih sodišči navajata v zvezi z obsegom telesnih bolečin in neugodnosti ter v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti, so v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja klinične psihologinje M. B., zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevaje navedeno, bi morali sodišči tožniku priznati vse priglašene pravdne stroške, zaradi česar je bilo tudi v zvezi z odločitvijo o stroških materialno pravo zmotno uporabljeno. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena.

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Tožnikovo revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

6. Sicer revizija ni utemeljena.

7. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku na strani 6 izhaja, da je sodišče tožniku prisodilo tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi razvoja posttravmatske stresne motnje, zato drugačne revizijske trditve niso utemeljene. Z uveljavljanjem procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revident nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) izpodbija dejansko stanje, saj si v bistvu prizadeva za drugačno ovrednotenje ugotovitev izvedenke. Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji upoštevali ugotovitve iz izvedenskega mnenja klinične psihologinje M. B., nasprotja med njenimi ugotovitvami in ugotovitvami sodišč niso podana, dokazne ocene pa na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati.

8. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode revident utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do višje odškodnine od prisojene. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravno pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

9. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino leve strani obraza, vgrizno rano na vrhu jezika in lažji nateg mišic obeh ramen. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodišč, oprtih na izvedenski mnenji dr. I. O. in M. B., izpovedbo zakonite zastopnice tožnika ter medicinsko dokumentacijo, pri čemer je sodišče glede na 179. člen Obligacijskega zakonika upoštevalo in pravno pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, prestane neugodnosti v času zdravljenja, trajanje in intenziteto prestanega strahu, odražanje posledic škodnega dogodka v tožnikovem vsakodnevnem življenju v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno poudarja.

10. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.