Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja tudi to, da ni pomembno, ali je bil prispevek tožnice k plačilu kupnine za stanovanje višji od toženčevega. Pomembno je to, ali je bil njen prispevek, ob upoštevanju dohodka in drugih relevantnih okoliščin v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR, v celotnem obdobju skupnega življenja toliko večji, da opravičuje višji delež na (celotnem) skupnem premoženju. Prav tako ni pomembno, kateri od zakoncev je vrnil najeti kredit oziroma v kakšnem deležu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita dve nepremičnini in sicer posamezni del št. 9, v stavbi št. xy, k. o. X, ID znak: 000 (ID 000) ter posamezni del št. 8, v stavbi št. yz, k. o. X, ID znak: 000 (ID 000) in da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka (I. točka izreka). V presežku, s katerim je tožnica zahtevala višji delež, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica tožencu dolžna plačati 2.031,67 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške.

Kot bistveno navaja, da je sodišče pri določanju deležev na skupnem premoženju, iz celotnega obdobja življenjske in ekonomske skupnosti, izločilo le določena časovna obdobja, za vsako nepremičnino posebej, kar ni ustrezno. Opozarja na sodno prakso, ki to potrjuje (VSL I Cp 852/2001, II Ips 265/2008, VSL II Cp 3790/2011, VSL I Cp 267/2013, VSL I Cp 1596/2013). Tako ni bil upoštevan celoten prihodkovni prispevek tožnice skozi celotno obdobje trajanja življenjske in ekonomske skupnosti. Le v posamezno izbranih časovnih okvirih (čas nakupa posameznega stanovanja) je presojalo tudi druge okoliščine, na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del in drugo. V nadaljevanju pritožnica ta očitek še konkretizira in opozori na posamezne dele obrazložitve, ki to potrjujejo. Tako iz točke 8 sodbe izhaja, da je sodišče pri prvem stanovanju (L.) primerjalo dohodke pravdnih strank le v obdobju, ko sta pridobili prvo stanovanje, medtem ko izplačila certifikatov in honorarja, izplačanega eno leto po plačani kupnini za stanovanje, ni upoštevalo. Ni upoštevalo niti nedenarnega prispevka tožnice, saj zapiše, da se je prvi otrok rodil šele po nakupu stanovanja in zato tožničin prispevek k preživljanju, varstvu in vzgoji otrok ni upošteven. Smiselno enako je ravnalo tudi glede stanovanja na N., saj je dejstvo, da se je toženec tri ure dnevno posvečal treningu ocenilo kot nerelevantno le zato, ker je to počel že po tem, ko sta bili obe stanovanji že kupljeni. Sodišče sicer v točki 16 omenja celotno obdobje, vendar pavšalno in glede na predhodno obrazložitev ni jasno, za kakšno celotno obdobje gre. V tem delu je sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotna je ugotovitev, da tožnica za obdobje od septembra 1999 do septembra 2004 ni dala podatkov o svojih dohodkih, saj je navedla, da je v tem obdobju iz naslova plač prejela skupaj 83.988,00 EUR, česar toženec ni prerekal. Ker se sodišče do teh trditev ni opredelilo, je zagrešilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prekršilo razpravno načelo, ko je ugotovilo, da je bil večinski del posojila A. A. odplačan s sredstvi, ki jih je pridobil toženec, in verjelo, da je bila tožnica pooblaščena na njegovem računu. Kršitev razpravnega načela je podana tudi zato, ker toženec ni prerekal, da je imel v času prebivanja v tujini višje stroške (najemnina), zaradi česar je bil njegov prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja nižji. Opozarja, da sodišče pri ugotavljanju skupnega premoženja ni upoštevalo odhodkov oziroma namena porabe prihodkov. Toženec je namreč večino prihodkov porabil za lastne potrebe, tožnica pa jih je namenila za družino. Nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica le nekoliko več prispevala k varstvu in vzgoji otrok ter skrbi za dom in gospodinjstvo. Sodišče ne bi smelo primerjati eno do dve - urnega športnega udejstvovanja tožnice s toženčevim dvajset - urnim treningom. Sodišče ni pravilno ocenilo prispevka tožnice k vzgoji in varstvu otrok ter skrbi za dom in gospodinjstvo, saj je izjave prič obravnavalo parcialno in selektivno v korist toženca. Meni, da ni verodostojna izpovedba prič B. B. in C. C., ker sta povedali, da sta se po rojstvu prvega otroka redko videli s pravdnima strankama. Sodišču očita protispisnost, ko v razlogih zapiše, da pričanja D. D. ni upoštevalo, ker naj bi povedala, da s pravdnima strankama ni imela veliko stikov, čeprav iz zapisnika z 28. 5. 2015 izhaja nasprotno - da je bila njuna soseda več kot 10 let, ju pozna ter se je včasih družila z njima. Sodišče pri nefinančnem prispevku ni upoštevalo izpovedb prič E. E., D. D., F. F. ter G. G. Prav tako ni upoštevalo, da je toženec od leta 1994 do 1996 prebival v Avstriji in bil od 1. 11. 2000 do 31. 10. 2001 zaposlen v ZDA, medtem ko je tožnica prebivala v Sloveniji.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR).

6. V sodni praksi je poudarjeno, da je za presojo višine deležev na skupnem premoženju treba upoštevati celotno obdobje skupnega življenja, saj bi izločitev le enega časovnega obdobja utegnila imeti za posledico napačno razsojo, čeprav gre za obdobje, ko sta stranki pridobivali najpomembnejši del skupnega premoženja(1). Pri tem celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh premetih skupnega premoženja(2). Presoja višine deležev zakoncev tudi ni matematični obračun vsakega od prispevkov udeležencev v razmerju. To že po naravi stvari ni mogoče, saj večine okoliščin, ki so v zakonu naštete kot odločilne, vrednostno ni mogoče opredeliti. Poleg tega se premoženjski vidik skupnosti neogibno prepleta z njegovim nepremoženjskim vidikom, medsebojno podporo, vzpodbudo, pomočjo, ki jo je nemogoče opredeliti v denarju(3). Sodna praksa še poudarja, da zakon izhaja iz domneve enakih deležev, ki jo je mogoče izpodbiti le ob dokazano znatno višjem prispevku enega zakonca bodisi v dohodkih bodisi v delu(4).

7. Opisanih materialnopravnih izhodišč sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni pravilno uporabilo. Pritožnica ima tako prav, da sodišče prve stopnje pri presoji deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, iz celotnega obdobja življenjske in ekonomske skupnosti ne bi smelo izločiti dveh obdobij, ki se časovno vežeta na nakup dveh stanovanj ter nato prispevke ene in druge stranke ocenjevati le v okviru teh dveh obdobij. Čeprav v zadnjem delu obrazložitve (točka 16) sodišče omenja tudi „celotno obdobje“, iz razlogov pred tem izhaja, da sodišče deležev pravdnih strank ni presojalo ob upoštevanju vseh oblik prispevkov skozi celotno obdobje skupnega življenja. Tako je upoštevalo le dohodke in prispevke do leta 2006, čeprav je njuna življenjska in ekonomska skupnost trajala še po tem (do leta 2009). Stališče sodišča prve stopnje, da se morajo prispevki zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja časovno povezati s pridobivanjem tega premoženja, ni pravilno(5). Iz istih razlogov tudi ni odločilno, da se je prvi otrok pravdnih strank rodil šele po nakupu prvega stanovanja, niti da se je toženec s treningi začel intenzivno ukvarjati šele po nakupu drugega stanovanja.

8. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja tudi to, da ni pomembno, ali je bil prispevek tožnice k plačilu kupnine za stanovanje višji od toženčevega. Pomembno je to, ali je bil njen prispevek, ob upoštevanju dohodka in drugih relevantnih okoliščin v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR, v celotnem obdobju skupnega življenja toliko večji, da opravičuje višji delež na (celotnem) skupnem premoženju. Prav tako ni pomembno, kateri od zakoncev je vrnil najeti kredit oziroma v kakšnem deležu. 9. Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na to, da se sodišče ni opredelilo do njenih trditev, da je imel toženec v času prebivanja v tujini višje stroške, zaradi česar je bil njegov prispevek k nastanku skupnega premoženja nižji. Ni odgovorilo niti na očitke, da je toženec večino prihodkov porabil za lastne potrebe - nakup športnih rekvizitov, prijave na tekmovanja in s tem povezane stroške. Nadalje je spregledalo, da je tožnica za obdobje od leta 1998 do septembra 2004 predložila podatke o plači (njeni dohodki iz tega naslova so znašali 83.988,00 EUR - A48), česar toženec ni prerekal. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče ni odgovorilo na njene trditve, da je toženec od leta 1994 do 1996 prebival v Avstriji, niti ni upoštevalo, da je bil toženec od 1. 11. 2000 do 31. 10. 2001 zaposlen v ZDA(6).

10. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo uporabilo napačno (51. in 59. člen ZZZDR), posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v smeri doslej zatrjevanih, a spregledanih relevantnih dejstev, nato pa (pri presoji deležev pravdnih strank na skupnem premoženju) celovito oceniti tako dohodke kot druge oblike prispevkov obeh strank v celotnem obdobju njunega skupnega življenja in pri tem upoštevati v tej odločbi izpostavljena izhodišča ustaljene sodne prakse. Šele na ta način bo lahko ocenilo, ali je tožnica k nastanku skupnega premoženja prispevala v drugačnem razmerju kot je tisto, ki ga določa ZZZDR v prvem odstavku 59. člena.

12. Pritožbeno sodišče se glede na sprejeto odločitev do preostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 711/1994, II Ips 265/2008, II Ips 424/2011 in odločbi VSL I Cp 852/2001 in VSL I Cp 267/2013. Op. št. (2): Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le izjemoma (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja) – glej odločbi VS RS II Ips 939/2008 (ki se sklicuje še na druge odločbe) in II Ips 399/1999. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/93, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005. Op. št. (4): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 100/99, II Ips 101/2000, II Ips 418/2002, II Ips 491/2002 in II Ips 317/2003. Op. št. (5): Glej v opombi ena citirano sodno prakso.

Op. št. (6): Navedbe toženca v pripravljalni vlogi z 22. 5. 2015 (list. št. 80).