Jedro

S sodbo z dne 8. 1. 2016 je Upravno sodišče RS upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 odpravilo, posledično pa so bile s tem odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz njega nastale. Vzpostavilo se je stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Omenjeni upravni akt KPK (ki ga je Upravno sodišče RS odpravilo) tako ni postal niti formalno pravnomočen (v procesnem smislu) niti materialno pravnomočen (v vsebinskem smislu), zaradi česar pa komisiji ni bilo onemogočeno, da bi o navedeni upravni zadevi začela nov postopek.

Ker gre v obravnavani zadevi za nov ugotovitveni postopek, po presoji sodišča komisija napačno ni vsebinsko presojala tožničinega predloga za izločitev predsednika komisije z dne 4. 1. 2018 zaradi dvoma o njegovi nepristranskosti, s čimer je storila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, akt Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), št. 06211-78/2014/158 22008 z dne 21. 11. 2019 - Ugotovitve o konkretnem primeru v zadevi suma kršitve predpisov o nasprotju interesov A.A., kot nekdanje predsednice Vlade RS in kandidatke za članico Evropske komisije, se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ugotovitve o konkretnem primeru (v nadaljevanju izpodbijani akt) v postopku zaradi kršitve predpisov o dolžnem izogibanju nasprotju interesov skladno z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju tedaj veljavni ZIntPK)1 v zadevi ugotavljanja dejanskega obstoja nasprotja interesov v postopku glasovanja o predlogu oseb za kandidate za člane Evropske komisije, vodenem zoper tožnico, nekdanjo predsednice Vlade RS (v nadaljevanju Ugotovitve o konkretnem primeru), je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK, komisija, tudi toženka) soglasno sprejela na 43. seji 21. 11. 2019 v sestavi B.B. kot predsednik, C.C. kot namestnik predsednika in D.D. kot namestnik predsednika na podlagi prvega odstavka 11. člena ter petega in šestega odstavka 13. člena tedaj veljavnega ZIntPK. Z izpodbijanim aktom je toženka sprejela naslednje ugotovitve v konkretnem primeru: tožnica, kot uradna oseba (med uradne osebe po 10. točki 4. člena tedaj veljavnega ZIntPK sodijo tudi funkcionarji), se je kot (takratna) predsednica Vlade RS (predsednik vlade je v skladu s 6. točko 4. člena tedaj veljavnega ZIntPK opredeljen kot funkcionar) s tem, ko je na 69. redni seji Vlade RS 31. 7. 2014 sodelovala pri seznanitvi ter sprejemu odločitve o soglasju (strinjanju) o predlogu oseb, ki bi lahko bile člani Evropske komisije (v nadaljevanju predlagane osebe za kandidata za člane Evropske komisije), med katerimi je bila tudi tožnica, kjer je njen zasebni interes pri sprejemanju takšne volje o sebi (s sodelovanjem pri sprejemu tega soglasja Vlade RS (so)omogočila pridobitev nepremoženjske koristi (v skladu s 13. točko 4. člena tedaj veljavnega ZIntPK je zasebni interes tudi nepremoženjska korist za uradno osebo samo) tudi sama sebi v obliki (so)potrditve glasovanja o predlaganih osebah za kandidata za člana Evropske komisije, katerih imena so bila nato posredovana v nadaljnji postopek odločanja oz. dejanskega imenovanja pristojnim institucijam Evropske Unije - Svetu Evropske Unije in predsedniku Evropske komisije, znašla v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, kot ga opredeljuje 12. točka 4. člena tedaj veljavnega ZIntPK (točka 1 ugotovitve). Tožnica je kot uradna oseba s tem, ko ni najkasneje do pričetka obravnave in odločanja o soglasju Vlade RS na 69. redni seji Vlade RS 31. 7. 2014 o predlogu oseb za kandidata za člana Evropske komisije, med katerimi je bila tudi tožnica, o okoliščinah nasprotja interesov (torej o tem, da se bo znašla v situaciji, ko bo s sodelovanjem pri oblikovanju volje odločala tudi sama zase, s čimer zasleduje svoj zasebni interes) v skladu s prvim odstavkom 38. člena tedaj veljavnega ZIntPK, pisno obvestila svojega predstojnika (KPK), ob tem pa ni prenehala z delom v zadevi, dokler predstojnik o obstoju (verjetno manjka beseda „nasprotja“, opomba sodišča) interesov ne bi odločil (drugi odstavek 38. člena tedaj veljavnega ZIntPK) oziroma se ni izognila postopku odločanja pri sprejetju volje – soglasja Vlade RS (npr. samoizločitev), kot to zahteva primarno že prvi odstavek 37. člena tedaj veljavnega ZIntPK, kršila prvi odstavek 37. člena in prvi odstavek 38. člena tedaj veljavnega ZIntPK (točka 2 ugotovitev).

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta toženka navaja potek postopka 06211-78/2014/63 zaradi suma kršitev predpisov o nasprotju interesov (v nadaljevanju postopek 06211-78/2014/63) od uvedbe, od 1. 8. 2014 dalje do sprejetega upravnega akta KPK - ugotovitve o konkretnem primeru z dne 9. 10. 2014 (v nadaljevanju upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014), ki ga je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1576/2014-45 z dne 8. 1. 2016 odpravilo. To odločitev je kot pravilno potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 (v nadaljevanju sodba VS). V Obvestilu o postopku preiskave je toženka tožnico seznanila s pridobljenimi podatki, z listinsko dokumentacijo, s pravico do vpogleda v spis, kakor tudi s pravico podati navedbe, dopolnitve, pojasnila, ter z možnostjo predložitve listin in dokazov, podajanja dokaznih predlogov ter z možnostjo izjasnitve. Tožnica je v dopisu 4. 1. 2018 navajala, da je sodba Upravnega sodišča ES upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 odpravila. Toženki očita kršitev prepovedi načela „ne bis in idem“. Tožnica tudi ni več predsednica Vlade RS, zato ni več legitimirana v tej zadevi. Podaja zahtevo za izločitev predsednika komisije B.B. in navaja razloge za dvom v njegovo nepristranskost. Ugovarja zastaranje, ker je potekel zastaralni rok dveh let za uvedbo postopka iz četrtega odstavka 39. člena tedaj veljavnega ZIntPK. Na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijanega akta toženka navaja tožničine navedbe na razgovoru 19. 4. 2019. Na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega akta pa toženka navaja izvedene dokaze in ugotovljeno dejansko stanje. Toženka je Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru posredovala tožnici, ki se je o njem 12. 11. 2019 izjasnila. Na straneh 5 do 12 obrazložitve izpodbijanega akta navaja dejstva in okoliščine dejanskega stanja, na straneh 12 do 18 pa se opredeljuje do tožničine izjasnitve na Prvi osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, ter na straneh 18 do 21 do tožničinih izjasnitev na Drugi osnutek ugotovitev o konkretnem primeru. Do tožničinih očitkov glede posameznih bistvenih kršitev določb postopka in tožničinih dokaznih predlogov se opredeljuje na straneh 21 do 25 obrazložitve izpodbijanega akta, ter na straneh 25 in 26 obrazložitve izpodbijanega akta navaja relevantno pravno podlago za svoje ugotovitve (4. člen, 37. člen, 38. člen in 39. člen tedaj veljavnega ZIntPK). Na straneh 26 do 29 obrazložitve izpodbijanega akta toženka navaja svoje ugotovitve o konkretnem primeru in na straneh 29 in 30 podaja pojasnilo o dolžnem ravnanju tožnice.

3. Tožnica se z izpodbijanim aktom ne strinja in v tožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Meni tudi, da so bile kršene njene ustavne pravice. Uvodoma povzema potek postopka 06211-78/2014/63 od uvedbe, 1. 8. 2014 do sodbe Upravnega sodišča RS, ki je odpravilo upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014. Upravno sodišče RS je v tem upravnem sporu odločalo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S sodbo Upravnega sodišča RS je bilo po mnenju tožnice v tej zadevi pravnomočno odločeno (res iudicata). Glede na navedeno stališče ugovarja kršitev prepovedi načela „ne bis in idem“ in s tem posledično kršitev 23. člena in 31. člena Ustave RS. Toženka je tožničine navedbe in dokazne predloge v zvezi z Drugim osnutkom ugotovitev o konkretnem primeru zavrnila kot nerelevantne, česar pa ni obrazložila v obrazložitvi izpodbijanega akta, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta navaja, da zaradi ugotovitev iz sodbe Upravnega sodišča RS v dokaznem postopku ne bo upoštevala navedb iz razgovora s tožnico in E.E. (stran 2 Ugotovitev), v točki B, podtočki I pa navaja, da so dokazni predlogi in sicer: vpogled v pravno mnenje F.F., v tiskovno sporočilo, objavljeno na spletni strani Evropske komisije, ki ga navaja, zaslišanje komisarja G.G., E.E. in H.H., nepotrebni. Predlagani dokazni predlogi so po mnenju toženke nerelevantni, za kar toženka ni obrazložila razlogov. Toženka tudi navaja, da nima razloga, da bi vsebinsko odločala o tožničinem predlogu za izločitev predsednika KPK, zaradi dvoma o njegovi nepristranskosti z dne 3. 1. 2018, saj so tožničini zatrjevani razlogi za izločitev enaki kot v postopku 06211-78/2014/63, o katerih je že odločila. Zato je na seji 12. 9. 2019 sprejela sklep, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožničinem predlogu za izločitev predsednika komisije z dne 3. 1. 2018. S predhodno navedenimi ravnanji je po mnenju tožnice toženka storila bistvene kršitve določb postopka.

4. Tožnica je že v svojih pripombah na Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru navedla, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in da toženka ne pozna postopka imenovanja članov Evropske komisije, kar pojasni na straneh 18 do 23 tožbe. V nadaljevanju opozarja na nedorečenost opredelitev pojmov: „dejansko nasprotje interesov“ ter „zasebnega interesa uradne osebe“ v takrat veljavnem ZIntPK, ki pa ga toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne konkretizira. Pojem „zasebnega interesa“ je po mnenju tožnice v 13. točki 4. člena takrat veljavnega ZIntPK nedoločno urejen in s tem neskladen z načelom pravne države, kar ima za posledico arbitrarnost ugotovitev toženke, kar pojasni na straneh 23 do 28 tožbe. V nadaljevanju navaja še druge bistvene kršitve določb postopka, ki jih je toženka storila, ko ni vsebinsko odločila o tožničinem predlogu za izločitev predsednika Komisije zaradi dvoma v njegovo nepristranskost z dne 3. 1. 2018, kar pojasni na straneh 28 do 31 tožbe. Tožnica tudi navaja, da je Okrajno sodišče v I. v zadevi ZSV 1656/2015, v zvezi s tožničinim domnevnim prekrškom, ki se nanaša na istovrstne očitke kot izpodbijani upravni akt, zahtevi za sodno varstvo ugodilo in postopek ustavilo, Specializirano tožilstvo RS pa je v isti zadevi zavrglo kazensko ovadbo z dne 12. 6. 2017 zoper tožnico.

5. Tožnica meni, da so ji bile v obravnavanem postopku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 21. člena, 22. člena in 29. člena Ustave RS, kar pojasni na straneh 32 do 45 tožbe. V predmetnem postopku je toženka opravila več preiskovalnih dejanj, pri katerih tožnici ni bila dana možnost sodelovanja, s čimer je bil kršen 22. člen Ustave RS ter Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi prvega odstavka 15. člena tedaj veljavnega ZIntPK subsidiarno uporablja. Navaja povzetek vsebine Ustavnopravne analize Predloga sprememb ZIntPK Instituta za ustavno pravo. Toženki očita kršitev nepristranskosti ter nezakonitost v zvezi s tožničinim predlogom za izločitev predsednika Komisije zaradi dvomov o njegovi nepristranskosti, kar pojasni na straneh 45 do 55 tožbe. Meni, da je tretji odstavek 20. člena Poslovnika KPK v neskladju z določbo prvega odstavka 37. člena ZUP, saj bistveno zožuje razloge, iz katerih je možno predlagati izločitev članov KPK, kar je v neskladju z 21. členom in 22. členom Ustave RS. Sklepi toženke, ki se opirajo na določbo tretjega odstavka 20. člena Poslovnika KPK, so po mnenju tožnice nezakoniti in v tem delu tožnici v postopku ni bilo zagotovljeno nepristransko obravnavanje. Sklicuje se na 38. člen in 40. člen ZUP. V neskladju z Ustavo RS ter z določbama 38. člena in 40. člena ZUP je, da o izločitvi predsednika KPK odločata preostala dva člana KPK na seji senata. Toženka je tudi posegla v pravico tožnice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj skladno z določbo 21. člena Poslovnika KPK zoper sklep o izločitvi oz. neizločitvi člana senata KPK ali uslužbenca ni pritožbe. Iz drugega odstavka 39. člena ZUP, ki se v postopku subsidiarno uporablja, pa izhaja, da je zoper sklep o zavrnitvi zahteve stranke za izločitev dovoljena pritožba. Določba desetega odstavka 21. člena Poslovnika KPK je v nasprotju z drugim odstavkom 39. člena ZUP in v neskladju z Ustavo RS. Na straneh 61 do 63 tožbe toženki očita posamezne kršitve glede obveščenosti javnosti na podlagi 18. člena tedaj veljavnega ZIntPK, ki je tudi sicer po mnenju tožnice neustaven, kar pojasni. Sodišču tožnica predlaga, da naj postopek prekine in prične s postopkom ocene skladnosti prvega in drugega odstavka 18. člena tedaj veljavnega ZIntPK s 23. členom Ustave RS. Tožnica sodišču primarno predlaga, da izpodbijani akt odpravi. Podrejeno pa, da s sodbo ugotovi, da je toženka v predmetnem postopku kršila tožničino pravico do obrambe iz 39. člena Ustave RS, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do dostojanstva v pravnih postopkih iz prvega odstavka 21. člena Ustave RS in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, kar podrobneje navede na straneh 3 do 5 tožbe. V vsakem primeru sodišču predlaga, da toženki naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

6. Toženka v odgovoru na tožbo z obsežno obrazložitvijo zavrne tožbene očitke. Med drugim navaja, da je sodba VS kot pravilno potrdila odločitev iz sodbe Upravnega sodišča RS, ki je odpravilo upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014. Zato je morala toženka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt. V obravnavanem primeru ne gre za „res iudicata“, kot to napačno meni tožnica, ker je bil upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 s sodbo Upravnega sodišča RS odpravljen zaradi postopkovnih kršitev in v zadevi ni bila sprejeta vsebinska odločitev. Zavrne tudi očitek kršitve načela „ne bis in idem“. Neutemeljen je po mnenju toženke tožničin očitek zastaranja (četrti odstavek 39. člena tedaj veljavnega ZIntPK), saj gre za ponoven postopek na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64 ZUS-1, ki je bil pravočasno uveden 1. 8. 2014. O zahtevi tožnice za izločitev članov senata KPK, zaradi dvomov v nepristranskost, je v postopku 06211-78/2014/63 senat že odločal 6. 10. 2014. Po mnenju toženke, glede na dejstvo, da so razlogi izločitev predsednika KPK v predmetnem postopku popolnoma enaki, kot pri predlogu za izločitev članov KPK v postopku 06211-78/2014/63, je toženka na seji 12. 9. 2019 pravilno ravnala, ko je zgolj ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožničinem predlogu za izločitev predsednika KPK z dne 3. 1. 2018. Sklepno sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, pri čemer tega predloga ne obrazloži. Podrejeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnica in toženka v pripravljalnih vlogah dodatno argumentirata svoja stališča. 8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama je v konkretnem primeru sporno ali je toženka z izpodbijanim aktom pravilno in zakonito ugotovila, da je tožnica z očitanimi uradnimi dejanji oz. kršitvami dolžnega ravnanja povzročila okoliščine, ki pomenijo nasprotje interesov, kot ga opredeljuje 12. točka 4. člena tedaj veljavnega ZIntPK.

10. Tožnica v tožbi prvenstveno ugovarja, da gre v konkretnem primeru za že pravnomočno odločeno zadevo (res iudicata) in za kršitev načela načela, da se o isti upravni stvari ne more dvakrat odločiti (ne bis in idem). Po presoji sodišča navedena tožbena ugovora nista utemeljena.

11. Z ugotovitvenim upravnim aktom KPK z dne 9. 10. 2014 je KPK na podlagi ugotovljenih okoliščin konkretnega primera ugotovila tožničino dolžno ravnanje oz. kršitev takšnega ravnanja, s katerim je tožnica uresničila vse znake nasprotja interesov iz 12. točke 14. člena ZIntPK. S sodbo z dne 8. 1. 2016 je Upravno sodišče RS upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 odpravilo, posledično pa so bile s tem odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz njega nastale. Vzpostavilo se je stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno.2 Omenjeni upravni akt KPK (ki ga je Upravno sodišče RS odpravilo) tako ni postal niti formalno pravnomočen (v procesnem smislu) niti materialno pravnomočen (v vsebinskem smislu), zaradi česar pa komisiji ni bilo onemogočeno, da bi o navedeni upravni zadevi začela nov postopek. Glede na navedeno je neutemeljen tožničin ugovor, da gre za že pravnomočno odločeno zadevo (res iudicata), o kateri komisija ne bi smela več odločati.

12. Prav tako po presoji sodišča ni utemeljen tožničin ugovor, da naj bi komisija v obravnavani zadevi kršila načelo, da se o isti upravni zadevi ne more odločati dvakrat (ne bis in idem). Po navedenem načelu za uvedbo ponovnega postopka v zadevi ni pogojev, če je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka z upravnim aktom pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Kot že pojasnjeno, navedeni pogoj v danem primeru ni izpolnjen. Ugotovitveni upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 je Upravno sodišče RS s sodbo 8. 1. 2016 odpravilo, s tem pa so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale ter se je vzpostavilo stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Glede na navedeno, sodišče zavrača tožničin tožbeni ugovor, da je bilo v obravnavani zadevi kršeno načelo, da se o isti upravni stvari ne more dvakrat odločiti (ne bis in idem).

13. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče presodilo, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za vsebinsko obravnavo zadeve in da ne obstojajo razlogi za zavrženje tožbe, na katere se sklicuje tožnica (8. točka 36. člena ZUS-1). Zato je sodišče zadevo presojalo po vsebini.

14. Tožnica v tožbi ugovarja, da je postopek v obravnavani zadevi zastaral, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 39. člena tedaj veljavnega ZIntPK. Iz 39. člena tega ZIntPK izhaja, da če obstoja verjetnost, da je pri uradnih ravnanjih uradnih oseb obstajalo nasprotje interesov, lahko komisija uvede postopek ugotavljanja dejanskega obsoja nasprotja interesov in njegovih posledic (prvi odstavek). Iz četrtega odstavka 39. člena navedenega ZIntPK pa izhaja, da komisija lahko uvede postopek iz prvega odstavka tega člena v roku dveh let od opravljenih uradnih dejanj. Navedena določba ima kontinuiteto tudi v sedaj veljavnem ZIntPK, ki se uporablja od 17. 11. 2020 in sicer v prvem odstavku 39. člena ZIntPK, ki določa, da če obstoja sum, da je pri uradnem ravnanju uradne osebe obstajalo dejansko nasprotje interesov, lahko komisija v roku dveh let od opravljenih uradnih dejanj uvede postopek ugotavljanja obstoja dejanskega nasprotja interesov in njegovih posledic.

15. Toženka pri svojem stališču, da postopek v obravnavani zadevi ni zastaral (da ni potekel omenjeni rok dveh let iz 39. člena ZIntPK), izhaja iz zaključka, da gre v obravnavani zadevi za ponovljen postopek (torej postopek, ki je bil uveden že prej – in s tem za nadaljevanje prvotnega postopka). Sklicuje se na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča RS z dne 8. 1. 2016, ki je upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zadeve po vsebini ni presojalo.

16. Po presoji sodišča je pri vprašanju ali gre v obravnavani zadevi za ponovljen postopek ali za postopek, ki je bil uvedel na novo, bistven izrek sodbe Upravnega sodišča RS, ki je 8. 1. 2016 odločalo o navedeni zadevi in s točko I izreka sodbe ugotovitveni upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 odpravilo ter zadeve ni vrnilo komisiji v ponovni postopek. Glede na to, da postane pravnomočen zgolj izrek sodbe, po presoji sodišča ni pravilno stališče tožnice, da naj bi šlo iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS z dne 8. 11. 2016, za ponovljen postopek, ker je Upravno sodišče RS upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 odpravilo in po vsebini zadeve ni presojalo. Tudi po presoji sodišča gre v konkretnem primeru za nov postopek, kot to v tožbi ugovarja tožnica. S sodbo je Upravno sodišče RS v upravnem sporu 8. 1. 2016 odpravilo upravni akt KPK z dne 9. 10. 2014 (ki ga je sodišče obravnavalo na podlagi 4. člena ZUS-1 in ne na podlagi 2. člena ZUS-1 kot sedaj in kot je navedeno v sodbi VS).3 Če pa sodišče upravni akt odpravi, so po že povedanem odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz njega nastale in se vzpostavi stanje, kot da o zadevi še ni bilo odločeno. Posledično iz navedenega izhaja, da je obravnavani postopek začet na novo in ne gre za ponovljeni postopek, kot to zatrjuje toženka.

17. Ob zaključku, da v obravnavani zadevi ne gre za ponovljen postopek (ki bi bil nadaljevanje že predhodno začetega postopka), pač pa za nov postopek, ki se je začel z Obvestilom z dne 1. 12. 2017, je po presoji sodišča utemeljen tožničin ugovor zastaranja.

18. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – ZIntPK-C4 v prehodni določbi 47. člena določa, da se postopki, ki so se začeli na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 – UPB), končajo po določbah tega zakona. Glede na navedeno, za obravnavani postopek veljajo določbe takrat veljavnega ZIntPK. Na podlagi prvega odstavka 39. člena tedaj veljavnega ZIntPK pa v primeru, če obstaja verjetnost, da je pri uradnih ravnanjih uradnih oseb obstajalo nasprotje interesov, lahko komisija uvede postopek ugotavljanja dejanskega obstoja nasprotja interesov in njegovih posledic. Komisija lahko uvede postopek iz prvega odstavka tega člena v roku dveh let od opravljenih uradnih dejanj (četrti odstavek 39. člena tedaj veljavnega ZIntPK). V predmetni zadevi je toženka presojala uradno dejanje tožnice na 69. redni seji Vlade RS 31. 7. 2014 in sicer njeno sodelovanje pri seznanitvi ter sprejemu odločitve o soglasju (strinjanju) Vlade RS o predlogu oseb, ki bi lahko bile člani Evropske komisije, med katerimi je bila tudi tožnica. Po že povedanem je toženka uvedla nov postopek z Obvestilom z dne 1. 12. 2017, kar pa je več kot dve leti od v tej zadevi obravnavanega uradnega dejanja tožnice (sodelovanje tožnice na seji Vlade RS 31. 7. 2014). Zato je po presoji sodišča v obravnavani zadevi podano zastaranje, saj je toženka zoper tožnico uvedla (nov) postopek po preteku zastaralnega roka dveh let iz četrtega odstavka 39. člena tedaj veljavnega ZIntPK, ki ima kontinuiteto tudi v sedaj veljavnem ZIntPK. Slednje pa je zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta, ker je materialno pravo napačno uporabljeno.

19. Ne glede na to, da je bilo potrebno izpodbijani akt odpraviti že zaradi zastaranja, pa se po presoji sodišča tožnica utemeljeno sklicuje tudi na v postopku storjene kršitve pravil postopka. Toženka bi namreč v obravnavani zadevi morala na novo opraviti ugotovitveni postopek z oceno predlaganih dokazov, s čimer bi izpolnila standard obrazloženosti upravnega akta (214. člena ZUP, ki se v tem postopku subsidiarno uporablja - prvi odstavek 15. člena ZIntPK), česar pa ni storila. Ker gre v obravnavani zadevi za nov ugotovitveni postopek, po presoji sodišča komisija napačno ni vsebinsko presojala tožničinega predloga za izločitev predsednika komisije z dne 4. 1. 2018 zaradi dvoma o njegovi nepristranskosti, s čimer je storila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

20. Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, naj prične postopek za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 18. člena tedaj veljavnega ZIntPK, saj navedena določba za odločitev v obravnavanem primeru ni relevantna in je sodišče ni uporabilo.

21. Ker je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo zaradi zastaranja, se do vseh ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

22. Po povedanem je izpodbijani akt nepravilen in nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 23. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (na seji senata) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti. Zato ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnice.

24. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Če sodišče ugodi tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije - ZIntPK (Uradni list RS, št. 69/11 z dne 2. 9. 2011 - uradno prečiščeno besedilo). 2 Glej Kerševan E. in Androjna V., Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 313. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016. 4 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije - ZIntPK-C (Uradni list RS, št. 158/20 z dne 2. 11. 2020).