Jedro

Kot je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu že sodišče prve stopnje, je v sodni praksi zavzeto stališče o razlagi pojma "po zakonu overjena listina", s katero novi upnik dokazuje, da je terjatev prešla nanj, in sicer, da za dokaz prenosa terjatve zadošča, da je overjen podpis odstopnika terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v I. točki izreka zavrnilo ugovor dolžnice kot neutemeljen, zavrnilo je predlog dolžnice za odlog izvršbe in odločilo, da dolžnica sama trpi svoje stroške ugovornega postopka, v II. točki izreka je sklenilo, da mora dolžnica upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 1.119,96 EUR v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob dne izteka tega roka dalje.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila dolžnica po pooblaščencu in uveljavljala pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavlja, da predmetna upnikova terjatev ni bila prenesena na zakonsko predpisan način. Podpisa zakonitih zastopnikov odstopnika terjatve sta notarsko overjena, medtem ko podpisa zakonitih zastopnikov prevzemnika terjatev nista notarsko overjena. Dolžnica je v ugovoru izrazila dvom, da sta pogodbo o potrditvi odstopa terjatve z dne 23. 11. 2016 sploh podpisala zakonita zastopnika prevzemnika terjatev. Dokazno breme o tem odločilnem dejstvu je na strani upnika in ni mogoče dolžniku nalagati obveznosti, da preverja, kdo je bil v relevantnem obdobju zakoniti zastopnik prevzemnika terjatev in ali je imel pooblastilo, da sklepa pravne posle sam ali skupaj z drugimi člani poslovodstva. V konkretnem primeru sta podpisa domnevnih zakonitih zastopnikov prevzemnika terjatve ročno zapisana z velikimi tiskanimi črkami, ki naj bi opravljala funkcijo direktorja, pri čemer ni znano, ali sta prevzemnika zastopala samostojno ali skupaj. Dokazno breme, da sta citirano pogodbo podpisala zakonita zastopnika prevzemnika, je na strani upnika, kar pa je sodišče glede na ugovorne razloge in navedbe dolžnice povsem spregledalo. Ročna zapisa imen in priimkov oseb, ki naj bi bila direktorja upnika, listini jemljejo dokazno vrednost. Ročni zapisi na pogodbah so neobičajni in vnašajo dvom glede veljavnosti pravnih poslov. Trdi, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi brez veljavnega prenosa upniške terjatve, ker na pogodbi ni razvidno, da je prevzemnik notarsko overil svoja podpisana na pogodbi. Tako pomanjkljiva listina pa po prvem odstavku 24. člena ZIZ upniku ne daje možnosti za uvedbo in vodenje postopka zoper dolžnico. Zato meni, da je potrebno sklep o izvršbi razveljaviti že iz tega razloga, postopek izvršbe pa ustaviti. Dolžnici ni mogoče naprtiti bremena, da sama ugotavlja, ali je bila pogodba o potrditvi prenosa podpisana s strani zakonitih zastopnikov prevzemnika zavarovanih terjatev, ampak je to dolžnost upnika, ki terjatev realizira. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in ustavi izvršbo, upniku pa se naj v plačilo naložijo stroški vsega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnica v pritožbi ni izrecno navedla, v katerem delu izpodbija uvodoma navedeni sklep sodišča prve stopnje (335. člen v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), vendar pa sodišče druge stopnje na podlagi pritožbenih navedb ugotavlja, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice. Predmet tega pritožbenega preizkusa je zato le odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora kot neutemeljenega v prvem stavku I. točke izreka izpodbijanega sklepa in posledično odločitev o stroških ugovornega postopka v tretjem stavku I. točke izreka in v II. točki izreka izpodbijanega sklepa.

5. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIZ je določeno, da sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.

6. Niso utemeljene v pritožbi ponovno izpostavljene ugovorne navedbe, da se po prvem odstavku 24. člena ZIZ za dokaz prenosa terjatve na upnika zahteva, da je overjen tudi podpis prevzemnika terjatve. Kot je pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu že sodišče prve stopnje, je v sodni praksi zavzeto stališče o razlagi pojma „po zakonu overjena listina,“ s katero novi upnik dokazuje, da je terjatev prešla nanj,1 in sicer, da za dokaz prenosa terjatve zadošča, da je overjen podpis odstopnika terjatve. Pravilnost takega stališča nakazuje tudi primerjava z določbo 431. člena ZPP, ki med drugim kot verodostojne listine označuje tiste zasebne listine, na katerih je podpis zavezanca overil organ, ki je pristojen za overitve.

7. Predložena pogodba o potrditvi odstopa terjatve na upnika, iz katere je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje razvidna identičnost terjatve, katera se izterjuje v tem v tem izvršilnem postopku, in na kateri sta podpisa zastopnikov odsvojitelja predmetne terjatve notarsko overjena, zato predstavlja ustrezno po zakonu overjeno listino (kvalificirano listino), s katero je upnik dokazal, da je bila terjatev prenesena nanj.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno obrazložilo, da niso relevantne ugovorne navedbe dolžnice, da sta na pogodbi o potrditvi odstopa imeni direktorjev upnika zapisani zgolj z roko, in nadalje pravilno pojasnilo, da dolžnica v ugovoru ni zatrjevala, da podpisani osebi naj ne bi imeli upravičenja zastopati upnika. Zato pa ne držijo pritožbene navedbe dolžnice, da je v ugovoru izpostavila dvom, ali sta pogodbo sploh podpisala zakonita zastopnika prevzemnika terjatve (torej upnika), saj tega v ugovoru ni zatrjevala, kakor tudi ni zatrjevala, da je na upniku dokazno breme, da sta podpisnika prevzemnika terjatve bila upravičena zastopati upnika. Pritožbeno sodišče zato teh navedb ne more upoštevati in presojati, saj jih dolžnica prvič zatrjuje šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, čemu teh navedb ni podala že v ugovoru (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ugovor, da upnik ni zakonsko skladno izkazal prenosa predmetne terjatve nanj, ob obrazloženem ni utemeljen. Dolžnica obrazložene zavrnitve ugovora v preostalem delu in odločitve o stroških ugovornega postopka vsebinsko pritožbeno ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa tudi glede pritožbeno izpodbijanih delov sklepa sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere ob pritožbenem preizkusu pazi uradoma skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP in 15. člen ZIZ).

11. Dolžnica sama krije pritožbene stroške, ker ji ti niso bili neutemeljeno povzročeni, saj s pritožbo ni bila uspešna (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj npr. sklepe VSL II Ip 3223/2017, VSL II Ip 609/2017, VSL II Ip 2168/2017, VSL III Ip 2395/2017, VSM 32/2014, VSC 267/2019 in druge.