Jedro

Toženec se je zahtevku za izselitev iz stanovanja branil s trditvijo, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Pri tem gre za pravni standard, ki predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma, zato bi moral toženec podati tudi trditve o vrsti in obsegu vlaganj toženčevega dela in sredstev, ki so bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze.

Dejstvo, da skupno premoženje, katerega delitev toženec predlaga z izplačilom njegovega deleža v denarju, še ni razdeljeno, toženčevemu vztrajanju pri bivanju v hiši ne daje legitimnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno sodbo je ugodeno zahtevku za izselitev toženca iz stanovanja in izročitve stanovanja v posest tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker je odločeno brez zaslišanja strank. Meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožeče stranke in jih celo označilo kot splošno znana dejstva. Opozarja, da je hiša N. skupno premoženje strank, o katerem pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. P 2380/2011-II teče pravdni postopek. Opozarja, da sodišče ne navaja, katere listine v tem spisu so se vpogledale. Meni, da sodišče spisa dejansko ni pogledalo, saj je bila delna sodba izdana istega dne, kot je bil sprejet dokazni sklep, da se dopusti dokaz z vpogledom v ta spis. Meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z dokaznim sklepom. Tudi iz obrazložitve ni razvidno katere listine so bile vpogledane, zato se sodba ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Graja ugotovitev, da je skupno življenje strank neznosno in psihično uničujoče, saj to iz listin ne izhaja, dokaz z zaslišanjem strank pa ni bil izveden. Ne gre za splošno znana dejstva. Opozarja, da je tožena stranka tovrstne trditve zavrnila kot neresnične.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da toženec svoje odsotnosti z glavne obravnave ni opravičil, zato je izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem onemogočil. Opozarja na svojo navedbo iz IV. točke svoje vloge, v kateri je pojasnjeno, da je v pravdi postavljen zgolj obligacijski in ne stvarnopravni zahtevek. Ker ta trditev ni bila prerekana, je nesporna. Opozarja, da tožena stranka ni navedla, katere listine v spisu II P 2380/2011-II naj se vpogledajo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahtevek za toženčevo izselitev iz stanovanja v hiši N. utemeljuje s trditvijo, da toženec stanovanje uporablja nezakonito, ker za uporabo nima pravnega naslova oz. pravne podlage. Toženec to trditev zavrača s trditvijo, da je stanovanje v hiši N. njegovo in tožničino skupno premoženje. Svoje upravičenje torej izvaja iz lastninske pravice. Dokaza, s katerima to pravico in s tem zakonitost uporabe stanovanja dokazuje, sta njegovo zaslišanje in listine v spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2380/2011-II.

6. Trditev o svojih vlaganjih dela in z delom pridobljenih sredstev v stanovanje oz. hišo N. toženec ni podal. Njegova trditev, da je stanovanje skupno, v trajanju zakonske zveze pridobljeno premoženje, je pravni standard, ki predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma. Napolniti ga je treba z vrsto in obsegom vlaganj toženčevega dela in z delom v trajanju zakonske zveze pridobljenih sredstev. Tovrstnih trditev pa toženec ni podal. Dejstva, o katerih bi v zvezi s skupnim premoženjem toženec lahko izpovedoval, torej niso zatrjevana, zato dokaza z njegovim zaslišanjem ni potrebno izvajati.

7. Da toženec v pravdi lastninske pravice na hiši N. ne uveljavlja, je zatrdila tožeča stranka, tožena stranka pa tega dejstva ni zanikala. Nesporno torej je, da toženec v pravdni zadevi P 2380/2011-II lastninskega zahtevka ni vložil (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Zaradi nespornosti tega dejstva z branjem spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2380/2011-II ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. čl. ZPP). Brezpredmetne so zato pritožbene trditve o nepravilnostih pri izvedbi tega dokaza. Da bi bil v zemljiški knjigi, ki je uradna evidenca lastnikov nepremičnin, toženec vpisan kot lastnik, tožena stranka ne zatrjuje.

8. Dejstvo, da skupno premoženje, katerega delitev toženec predlaga z izplačilom njegovega deleža v denarju, še ni razdeljeno, toženčevemu vztrajanju pri bivanju v hiši ne daje legitimnosti. Ustava med človekovimi temeljnimi svoboščinami in pravicami navaja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostne pravice (35. čl. Ustave RS). Pogoj za uresničitev teh pravic je zagotovljenost zasebnosti v stanovanju in njegova nedotakljivost (prvi odstavek 36. čl. Ustave RS). Ker tožnica pri sobivanju s tožencem teh pravic ne more uresničiti, je sprejemljiva odločitev, da se je toženec že pred pravnomočnostjo odločitve o delitvi skupnega premoženja dolžan izseliti iz stanovanja, na katerem stvarne (lastninske) pravice ne uveljavlja. Trditev o nevzdržnosti tožničinega sobivanja s tožencem v skupnem stanovanju je rezultat subjektivne ocene, ki jo je podala tožnica, ki ugotovitve o neznosnosti skupnega življenja ne graja.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker je za odločitev o stroških postopka odločilen uspeh strank tudi glede denarnega dela zahtevka, je skladno s 164. čl. ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločitev (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 164. čl. ZPP).