Jedro

S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, saj ne moreta hkrati teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon iz tretje točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku na način iz šestega odstavka 112. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je 31. 12. 2002 zoper obtoženega S.A. vložilo obtožnico zaradi storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki naj bi ga storil dne 28.2.1997. Okrožno sodišče v Mariboru je obtoženega spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, za katero mu je izreklo kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obtoženčevih zagovornikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper slednjo je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo in s sodbo I Ips 76/2006 z dne 9.3.2006, pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 14.9.2008, kazenski postopek zoper S.A. zaradi poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in v zvezi z 22. členom KZ ustavilo, ker je kazenski pregon absolutno zastaral. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka in potrebni izdatki obdolženca in njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP in v zvezi z 2. in 3. točko 112. člena KZ in 111. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi, podrejeno pa, da ugotovi, da je bil kršen zakon.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo S.A., ki sodne pošiljke ni dvignil, in njegovi zagovornici, ki se o zahtevi ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da sodni odločbi, s katerima je bil sodni postopek pravnomočno ustavljen, nista v skladu z zakonom ter sta v temeljnem nasprotju s pravno naravo izrednih pravnih sredstev in sistemsko razlago uvrstitve pravnega instituta zahteve za varstvo zakonitosti v veljaven pravni sistem. V konkretnem primeru bi bilo sprejemljivo le stališče, da s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona, četudi se po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje ter da se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe kazenskega zakona in kazenskega postopka o zastaranju kazenskega pregona. Takšno stališče izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999. Prav tako ne moreta hkrati teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni, do česar bi prišlo, če bi se upoštevalo stališči, ki sta ju zavzeli nižji sodišči. 5. Odločitev, da je kazenski pregon zoper S.A. zaradi poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ in v zvezi z 22. členom KZ, ki naj bi ga storil 28.2.1997, absolutno zastaral, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da je od dneva storitve poskusa očitanega kaznivega dejanja do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje 1.9.2005 preteklo osem let, šest mesecev in štiri dni ter da v času, ko je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, to je od 1.9.2005 do 9.3.2006, zastaranje kazenskega pregona ni teklo (zadržanje zastaranja) in se je nadaljevalo 9.3.2006, tako da je kazenski pregon absolutno zastaral 5.9.2007. 6. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, navedlo, da se pritožnica neutemeljeno sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1999. Sodišče druge stopnje je menilo, da kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata le za kazniva dejanja, omenjena v 116. členu KZ, v obravnavanem primeru pa ne gre za takšno kaznivo dejanje. Kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje je po stališču sodišča druge stopnje absolutno zastaral dne 28. 2. 2007, ko je preteklo deset let od storitve očitanega kaznivega dejanja. V ta rok je vštet tudi čas, ko je bila zadeva v postopku pred Vrhovnim sodiščem, zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje v tem času zadržano.

7. Za kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ je bila predpisana kazen zapora do osem let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Kazenski pregon pa v vsakem primeru zastara, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena KZ). Kazenski pregon se konča s pravnomočnostjo sodbe, zato lahko njegovo zastaranje teče le do pravnomočnosti sodbe. Če je bila storilcu kaznivega dejanja izrečena kazen, začne teči tistega dne, ko je postala sodba pravnomočna, zastaranje izvršitve kazni. S pravnomočnostjo sodbe torej preneha teči zastaranje kazenskega pregona, saj ne moreta hkrati teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni. Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju z dne 16.6.1999 zavzelo stališče, da v primerih, ko je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno in izpodbijana sodba razveljavljena, v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP ni več pravnomočne sodbe. Kazenski pregon storilca kaznivega dejanja se konča s pravnomočnostjo sodbe in zato lahko tudi zastaranje kazenskega pregona teče le do pravnomočnosti sodbe. Če je bila s pravnomočno sodbo storilcu kaznivega dejanja izrečena kazen, začne z dnem pravnomočnosti sodbe teči zastaranje izvršitve kazni. S pravnomočnostjo sodbe tako preneha teči zastaranje kazenskega pregona, saj ne moreta hkrati teči zastaranje kazenskega pregona in zastaranje izvršitve kazni. V postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ne gre za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč gre le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Tako v postopku nove razsoje ni več kazenskega pregona, zaradi česar se tudi ne morejo uporabljati določbe KZ o teku in pretrganju kazenskega pregona. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je v vsakem primeru končano s pravnomočnostjo prejšnje, torej razveljavljene sodbe, zato se vprašanje zastaranja kazenskega pregona ne more znova pojaviti v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP. Sprejeto načelno pravno mnenje pa ne velja za primere, ko so bile določbe KZ o zastaranju nepravilno uporabljene že v postopku pred pravnomočnostjo sodbe. Kadar sodišče v postopku nove razsoje po prvem odstavku 428. člena ZKP ugotovi, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje iz razveljavljene pravnomočne sodbe zastaral že pred pravnomočnostjo te sodbe, oziroma ugotovi, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, za katero je pravnomočno obsojen, ampak milejše kaznivo dejanje, za katero je kazenski pregon zastaral že v času izdaje prejšnje razveljavljene sodbe, mora uporabiti določbe KZ o zastaranju kazenskega pregona. Končno je tudi Ustavno sodišče v razlogih odločbe U-I-92/97 z dne 8. 5. 1997 zavzelo stališče, da sprememba pravnomočne sodbe v delu o kazni na podlagi izrednega pravnega sredstva ne predstavlja novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil posameznik v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo že obsojen.

8. Pritrditi gre stališču vložnika, da nižji sodišči kazenskega zakona nista uporabili pravilno. Kot je bilo izpostavljeno že zgoraj, v postopku nove razsoje po odločitvi o zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljaviti pravnomočne sodbe ni več kazenskega pregona. Iz tega razloga nižji sodišči nista pravilno uporabili določb iz drugega in tretjega odstavka 112. člena KZ, saj se postopku nove razsoje določbe KZ o teku in pretrganju zastaranja kazenskega pregona sploh ne uporabljajo več. V času, ko je Vrhovno sodišče odločalo o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, zastaranje kazenskega pregona zoper S.A. ni več teklo, zaradi česar v tem času tudi ni moglo priti do zadržanja zastaranja kazenskega pregona, kot je to menilo sodišče prve stopnje. Prav tako se zastaranje kazenskega pregona po odločitvi Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nadaljevalo. V novem postopku gre le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Zastaranje kazenskega pregona je prenehalo teči z odločitvijo sodišča druge stopnje, torej takrat, ko je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna - na dan seje sodišča druge stopnje. V obravnavani zadevi je sodba postala pravnomočna 15.2.2008. Tega dne je zastaranje kazenskega pregona proti S.A. prenehalo teči, hkrati pa se je začelo zastaranje izvršitve kazenske sankcije (prvi odstavek 115. člena KZ).

9. Zgornji zaključek Vrhovnega sodišča potrjujeta tako ureditev v novem Kazenskem zakoniku, ki je pričel veljati 1. 11. 2008 (Ur. l. RS, št. 55/2008, v nadaljevanju: KZ-1), ter odločba Ustavnega sodišča RS U-I-25/07 z dne 18.9.2008. Po določbi drugega odstavka 7. člena KZ-1 mora sodišče uporabiti zakon, ki je milejši za storilca, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni. Po določbi drugega odstavka 91. člena KZ-1 je v primeru, ko je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Takšen rok za reševanje zadev, razveljavljenih po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, je postavilo tudi Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi, glede kazenskih postopkov, ki so v postopku nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe že več kot dve leti, pa je Ustavno sodišče odločilo, da se po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ne morejo nadaljevati. Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo razveljavilo 9.3.2006 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki je postopek s sklepom z dne 14.9.2007 ustavilo. Sodišče druge stopnje je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo 15.2.2008, kar pomeni, da je bilo o zadevi odločeno v okviru dvoletnega roka.

C.

10. Ker nižji sodišči nista pravilno uporabili določbe o zastaranju kazenskega pregona iz šestega odstavka 112. člena KZ v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da sta nižji sodišči v času odločanja kršili kazenski zakon.