Jedro

Tožnikova pogodba o zaposlitvi za določen čas ni predčasno prenehala na podlagi sporazuma med strankama ali na drug način oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo in je trajalo do datuma, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku dne 31. 7. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ugotovilo je tudi, da mu je delovno razmerje trajalo do 4. 8. 2014 (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za obdobje od 1. 8. 2014 do vključno 4. 8. 2014 prijavi v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ (točka II izreka) in da mu za čas od 1. 8. 2014 do 4. 8. 2014 obračuna bruto nadomestilo plače, od bruto zneska odvede prispevke in davke, tožniku pa izplača pripadajoči neto znesek nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 (točka III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in da je tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 237,50 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je predmet spora slabih 5 dni delovnega razmerja in da je nerazumljivo, zakaj sodišče prve stopnje ni razjasnilo dejanskega stanja, če je štelo, da je delovno razmerje še naprej trajalo. Tožnik že pred domnevno nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja ni prihajal na delo. V času domnevno nezakonitega odpusta je bil tožnik samoiniciativno na dopustu, ki mu ni bil odobren. Tožnik v času domnevne nezakonite odpovedi delovnega razmerja ni vedel, da je bilo delovno razmerje odpovedano, ker je svoje misli posvetil drugim opravilom. Sodišče prve stopnje bi toženi stranki lahko naložilo le plačilo plače, kakršna po pogodbi o zaposlitvi in delovnopravni zakonodaji delavcu pripada v času dopusta oziroma plačo, ki gre delavcu, ki ga neupravičeno ni na delovnem mestu. Pritožba se sklicuje na SMS sporočilo tožnika, v katerem je ta nakazal, da bo koristil letni dopust. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka uveljavlja „vse pritožbene razloge“, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas 3 mesece in sicer za obdobje od 4. 5. 2014 do 4. 8. 2014; - tožena stranka je tožnika z 31. 7. 2014 odjavila iz obveznega zavarovanja; - tožnik je od tožene stranke prejel le obvestilo o poteku pogodbe o zaposlitvi; - tožena stranka ni izkazala, da bi izvedla, katerega izmed predpisanih postopkov za odpoved pogodbe o zaposlitvi; - ni izkazano, da bi pogodba o zaposlitvi za določen čas predčasno prenehala na podlagi sporazuma med strankama ali na kak drug način oziroma pod pogoji, ki jih določa zakon.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 31. 7. 2014 in da mu je trajalo do 4. 8. 2014, zaradi česar ga je tožena stranka za navedeno obdobje dolžna prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ. V skladu s 77. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) pogodba o zaposlitvi lahko preneha veljati le na enega od v zakonu določenih načinov. Ob ugotovitvi, da 31. 7. 2014, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanj, ni bil podan nobeden od taksativno naštetih primerov prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nezakonitost takšnega prenehanja delovnega razmerja.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da opomin, ki ga je tožena stranka 28. 7. 2014 naslovila na tožnika, ne izpolnjuje predpisanih pogojev za zakonito redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za kak drug zakonit način predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tem opominu je tožena stranka navedla, da gre za prvi opomin, pred enostransko prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi, razlog odpovedi pa je neupravičena odsotnost. Elektronska sporočila, ki sta si jih izmenjala tožnik in tožena stranka dne 20. 7. 2014 niso zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožnika z 31. 7. 2014. Iz teh sporočil je razvidno, da je tožnik toženi stranki sporočil, da bo od naslednjega dne koristil dopust, da mu je tožena stranka odgovorila, da mu pripada 1,5 dneva dopusta za mesec zaposlenosti in da mu zato zmanjka en teden, nakar je tožnik odgovoril, da mu za 3 mesece pripada 6 dni dopusta. Navedeno sicer lahko kaže na to, da sta se stranki dogovorili za izrabo letnega dopusta, da pa je med njima bilo sporno, koliko dopusta tožniku sploh pripada. Vendar pa navedena okoliščina tožene stranke ni opravičevala, da je tožnika z dne 31. 7. 2014 odjavila iz zavarovanja in s tem dnem dejansko zaključila delovno razmerje.

Ob ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 4. 8. 2014, ko je iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi zahtevku tožnika, da se toženi stranki naloži, da mu za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (to je za čas od vključno 1. 8. 2014 do vključno 4. 8. 2014) obračuna nadomestilo plače, od tega odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek. Podlaga za takšno odločitev je dejstvo, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo z 31. 7. 2014, zato mu je tožena stranka dolžna izplačati nadomestilo plače za čas do izteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za to, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da gre tožniku nadomestilo plače za navedene 4 dni v nekem nižjem znesku, do kakršnega naj bi bil delavec upravičen v primeru izrabe letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožniku za navedeno obdobje obračunati bruto nadomestilo plače, od njega izvesti prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto znesek. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot 3 mesece, je očitno, da se to nadomestilo ne more spreminjati, ne glede na to, ali se ga izračuna na podlagi določbe sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 ali na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Še zlasti glede na to, da je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena plača, ki je bila nižja od minimalne plače in bi delodajalec v vsakem primeru plačo moral obračunati v višini minimalne plače, minimalno plačo pa bi delodajalec moral vzeti tudi za osnovo za izračun nadomestila plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.