Jedro

Stranka ima z namenom dokazovanja resničnost svojih trditev pravico biti zaslišana, vendar si mora za uresničitev te pravice tudi sama prizadevati, saj v nasprotnem, če tega prizadevanja (v razumno pričakovani meri) ne izkaže, daje sporočilo, da te svoje pravice ne želi izkoristiti. Poleg tega pravica stranke do izjave v postopku ni absolutna, omejena je namreč s pravico nasprotne stranke do sodnega varstva in do sojenja v razumnem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149897/2011 z dne 8. 10. 2011 ostane v veljavi v 1. točki, kjer je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 6.757,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.262,40 EUR od 3. 2. 2011 dalje do plačila, od 184,80 EUR od 9. 2. 2011 dalje do plačila, od 5.040,60 EUR od 20. 4. 2011 dalje do plačila in od 270,00 EUR od 30. 4. 2011 dalje do plačila, in v 3. točki, kjer je toženi stranki naloženo, da iz naslova stroškov plača 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2011 dalje do plačila. Toženo stranko je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 258,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je toženemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitev, da je tožeča stranka opravila vsa s strani tožene stranke ustno in pisno naročena dela (dobava programske in strojne opreme, tehnično svetovanje, delo na računalniškem omrežju ipd., vse na objektu H.); da je tožena stranka opravljena dela prevzela; da ni uveljavljala nobenih reklamacij, in da računov tožeče stranke nikoli ni zavrnila. Ocenilo je, da je tožeča stranka navedena dejstva dokazala s predloženimi listinami (izdanimi računi) in prepričljivo izpovedjo zakonitega zastopnika. Ugotovilo je nadalje, da je enega od vtoževanih računov tožena stranka sama prijavila v večstranski pobot oziroma kompenzacijo, kar pomeni, da ga je imela v lastnem knjigovodstvu zavedenega kot dolg do tožeče stranke. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje ugovore tožene stranke, da storitve niso bile naročene; da niso bile opravljene; da so bile preveč zaračunane;ocenilo kot nekonsistentne in pavšalne, poleg tega pa tožena stranka za te trditve tudi ni predložila nobenih dokazov. V zvezi s (pavšalnimi) navedbami, da ji je zaradi tožnikove odpovedi sodelovanja 14 dni pred odprtjem hotela nastala poslovna škoda; pa tožena stranka ni postavila niti zahtevka.

5. Nosilni pritožbeni ugovor je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, ki bi lahko izpovedal, da je med strankama obstajal drugačen dogovor glede plačila, ki ga terja tožeča stranka. Kršitev neizvedbe dokaza zaslišanja je v skladu s 286.b členom ZPP na naroku grajala že pooblaščenka tožene stranke. Pritožba navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti v postopku, ker toženi stranki ni bila dana možnost, da se izjavi, sodišče pa je svojo odločitev oprlo le na listinske dokaze v spisu in zaslišanje zgolj zakonitega zastopnika tožeče stranke, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno.

6. Načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku (prvi odstavek 5. člena ZPP) določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sodišče mora torej dati stranki možnost sodelovanja v postopku, na stranki pa je, ali bo to možnost tudi izkoristila – ima namreč pravico in ne dolžnost, da se izjavi. Stranka ima z namenom dokazovanja resničnost svojih trditev tudi pravico biti zaslišana, vendar si mora za uresničitev te pravice tudi sama prizadevati, saj v nasprotnem, če tega prizadevanja (v razumno pričakovani meri) ne izkaže, daje sporočilo, da te svoje pravice ne želi izkoristiti. Poleg tega pravica stranke do izjave v postopku ni absolutna, omejena je namreč s pravico nasprotne stranke do sodnega varstva in do sojenja v razumnem roku. Ker so si pravice in dolžnosti pravdnih strank marsikdaj nasprotujoče, je treba možnosti za njihovo uresničitev nujno tehtati v skladu z načelom sorazmernosti.

7. ZPP v drugem odstavku 258. člena izrecno določa, da lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (glej tudi VSL sodbo II Cp 2033/2012). Kot je v obrazložitvi sodbe zapisalo že prvostopenjsko sodišče, je bil zakoniti zastopnik tožene stranke vabljen na zaslišanje na glavno obravnavo, na katero ni pristopil in svojega izostanka tudi ni opravičil. Pooblaščenka tožene stranke je povedala, da je službeno odsoten, dokazil v zvezi s tem pa ni predložila. Upoštevajoč neizkazano upravičenost odsotnosti z glavne obravnave v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP (zakoniti zastopnik ni dokazal službene odsotnosti niti ni zatrjeval, da je bila ta tako nepredvidljiva in nenadna, da ni mogel pravočasno predlagati preložitve naroka) in zasledujoč načelo ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) ga sodišče ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje na glavno obravnavo, ampak je upravičeno odločilo, da v postopku zasliši le tožečo stranko oziroma njenega zakonitega zastopnika. Pritožbene navedbe tožene stranke glede kršitve načela kontradiktornosti se tako izkažejo za neutemeljene.

8. Pritožba navaja še, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka plačilnim pogojem ter izdanim računom tožeče stranke ugovarjala oziroma se z njimi ni strinjala, in to že pred začetkom izvršilnega postopka. Navedbe pritožnice so pavšalne in nesubstancirane, njeno pritožbeno stališče pa ne vzdrži. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka računov nikoli ni prerekala, tožena stranka pa dokazov o nasprotnem ni ponudila.

9. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela.