Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pri zvinu vratne hrbtenice in v njegovi posledici posttravmatske stresne motnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 1.265.400,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala v prometni nesreči 31.3.1996. Višji zahtevek je zavrnilo, toženi stranki je naložilo še plačilo 601.407,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo, oziroma njen ugodilni del in odločitev o stroških, se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je v konkretnem primeru prispevek oškodovanke k poslabšanju njenega zdravstvenega stanja tolikšen, da je ob pravilni uporabi določb o vzročni zvezi in o dolžnih ravnanjih oškodovanke, ugotoviti, da si je pretežni del škode povzročila oškodovanka sama. Sodišče bi njeno soodgovornost moralo upoštevati pri vseh oblikah škode. Posledice, ki jih zatrjuje tožnica, so neadekvatne, neobičajne in nepogojene s samo poškodbo. Sodišče pri višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ne bi smelo upoštevati, da tožnica še vedno nosi Schantzovo ovratnico, ker ji je bila ta izrecno odsvetovana, bolečine v zvezi s poškodbo pa so trajale samo v času zdravljenja. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 2. odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj zaradi ravnanja oškodovanke ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je posledica oškodovankinega ravnanja. Posttravmatska stresna motnja, ki se je razvila pri tožnici, je predvsem posledica njene nekritičnosti pri presoji, kaj se je sploh zgodilo in do kakšne mere je bilo njeno zdravje v poškodbi prizadeto. Izvedensko mnenje je jasno, da pri tožnici sploh ni zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je doslej psihiatrično zdravljenje odklanjala, čeprav bi ob vseh posledicah, ki jih zatrjuje, morala dojeti, da tako zdravljenje potrebuje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji ugovora zastaranja, saj ni upoštevalo objektivnega zastaralnega roka pet let. Vsa tožničina škoda je bila namreč znana že septembra 1996, takrat je tožnica že vedela tudi za svoje psihične težave, le sprejemala jih ni. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji, kolikšna je pravična odškodnina. Prisojena odškodnina namreč odstopa od določb ZOR.

Tožeča stranka je v odgovoru na tožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče pri telesnih bolečinah in nevšečnostih pri zdravljenju upoštevalo, da tožnica še vedno nosi Schantzovo ovratnico in še vedno trpi bolečine. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in jasno obrazložilo, katere posledice je pri določitvi odškodnine upoštevalo in da ni sledilo tožničini izpovedi, da še vedno trpi telesne bolečine. Uporabo Schantzove ovratnice je priznalo le za dobo treh mesecev. Ker je upoštevalo izključno telesne bolečine in nevšečnosti, ki so po ugotovitvah izvedenca objektivno povezane s poškodbo, tudi ni razloga, da bi za to obliko škode ugotavljalo kakršenkoli prispevek tožnice. Pritožbene navedbe, da je ugotovljena škoda neadekvatna vrsti in naravi poškodbe (zvin vratne hrbtenice), prav tako niso utemeljene. Iz izvedenskega mnenja, ki ga tožena stranka sprejema, izhaja, da so vse ugotovljene posledice v vzročni zvezi z nastalo poškodbo in da tožnica ni utrpela samo zvina vratne hrbtenice, ampak tudi posttravmatsko stresno motnjo, ki se je sčasoma razvila v trajno osebnostno motnjo. Že iz tega razloga ni mogoče primerjati običajnih poškodb vratne hrbtenice z obravnavano. Ne drži niti pritožbena navedba, da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da tožnica ob poškodbi ni utrpela trajnih posledic. Res ni trajnih somatskih posledic (kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tovrstnih posledic pri ugotavljanju škode ni upoštevalo), so pa zato posledice na psihičnem področju, ki so celo prerasle v trajno osebnostno motnjo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prispevala k škodi, ker bi se glede na težave, ki jih je imela, morala zavedati, da potrebuje tudi psihiatrično zdravljenje, oziroma vsaj, da mora o težavah seznaniti zdravnike. Po drugi strani je ugotovilo, da ji tovrstnega zdravljenja ni svetoval nihče od zdravnikov, h katerim je redno hodila na preglede. Njene bojazni pred stigmatizacijo sodišče ni upoštevalo. Ob uporabi 192. člena ZOR v zvezi z 205. členom ZOR (oba v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) je ocenilo tožničin prispevek k nastanku škode na 30 %. Nobenega dvoma ni, da pri posledicah, kakršne trpi tožnica, nikoli ni mogoče eksaktno določiti, koliko je k nastanku škode prispeval vsak od vzrokov, prav zato pride skoraj vedno v poštev 2. odstavek 192. člena in sodišče pri razmejitvi upošteva okoliščine primera. Te je sodišče prve stopnje natančno opisalo in na njihovi podlagi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno določilo višino prispevka tožnice k nastanku škode.

V zvezi z zastaranjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica že od začetka vložila tudi zahtevek za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato o zastaranju zahtevka, niti absolutnem, ni mogoče govoriti. Res je sprva govorila samo o somatskih posledicah, vendar iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je posttravmatska stresna motnja pri tožnici šele kasneje razvila v trajno osebnostno motnjo in do tovrstne škode gotovo še ni prišlo v letu 1996 (ampak najprej v letu 1998). Tožeča stranka je na naroku 1.10.2002 (se pravi prej kot v petih letih po letu 1998) navajala, da se je njeno zdravstveno stanje od vložitve tožbe poslabšalo ter da bi v zvezi s tem predlagala izvedenca, vendar je takrat obstajala možnost izdaje zamudne sodbe (tožena stranka na tožbo ni niti odgovorila niti se ni udeležila prvega naroka) in pri predlogu ni vztrajala. Sodišče je res izdalo zamudno sodbo, po razveljavitvi te sodbe pa je tožnica takoj ustrezno dopolnila navedbe z opisom vseh svojih težav, ki vplivajo na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opisano ob že od začetka vloženem zahtevku za tovrstno obliko škode pomeni, da zahtevek ni zastaral. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri določitvi pravične odškodnine. Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Pri ugotavljanju obsega škode se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje in na izpoved tožnice, ki je opisala posledice poškodbe in svoje težave, povezane z njimi. Sodišče prve stopnje je tako glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ugotovilo (na dejanske ugotovitve tožena stranka drugih pripomb, razen tistih, na katere je bilo odgovorjeno že zgoraj, nima), da je tožnica hude telesne bolečine trpela 14 dni, 1 mesec in 1 teden pa lahke. Bila je 11 dni hospitalizirana, večkrat RTG slikana, 2 meseca je izvajala fizioterapijo, večkrat je bila na pregledih pri zdravnikih, dva meseca je imela na glavi, vratu in prsnem košu mavec, ki je preprečeval vsako gibanje zgornjega dela telesa, jo oviral pri jedi in osebni higieni, pod mavcem se je potila in zato smrdela, kasneje je imela tri mesece Schantzovo ovratnico. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev na eni strani in okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa, na drugi strani, odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 1.800.000,00 SIT primerna in ustreza specifičnim okoliščinam obravnavanega odškodninskega primera (zlasti v zvezi z nevšečnostmi pri zdravljenju, ki so bile nedvomno večje od nevšečnosti pri običajnih tovrstnih poškodbah), zato je pritožbo v tem delu zavrnilo. Enako velja za odškodnino za strah. Že tožena stranka sama je v pritožbi navajala, da se strinja, da je v konkretnem primeru šlo za večji strah od običajnega. Sodišče prve stopnje je namreč glede primarnega strahu ugotovilo, da se je neposredno po trku iz avtomobila pričelo kaditi in nekaj časa tožnici ni hotel nihče pomagati, ker so se bali, da bo avto eksplodiral. Glede sekundarnega strahu pa je bilo ugotovljeno, da je trajal do konca diagnostičnega postopka, pri tem pa je bilo treba posebej upoštevati, da so tožnici najprej rekli, da ima zlomljeno četrto vratno vretence, poleg tega ima tožnica še danes strah pred vožnjo z avtomobili in zaprtimi prostori. Odškodnina v višini 600.000,00 zato ustreza standardu pravične odškodnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče, glede na svoje ugotovitve (trajna osebnostna motnja, ki se kaže v umikanju iz socialnega okolja, doživljanju tesnobe, povečani razburljivosti in izgubi motivov za stvari, ki so jo prej veselile ter zaradi vsega tega poslabšani kakovosti njenega življenja) pravilno uporabilo zgoraj opisane kriterije za določitev pravične odškodnine. Opozoriti je, da pri tožnici ni šlo samo za zvin vratne hrbtenice ampak je bila posledica poškodbe tudi posttravmatska stresna motnja, ki se je razvila v trajno osebnostno motnjo, zato je določena odškodnina povsem primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih.

Ker sodišče tudi sicer ni odkrilo nobenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP (glede tožene stranke) in na določbi 155. člena ZPP (glede tožeče stranke).