Jedro

Komunalni prispevek je javna dajatev, za kakršno zakon ne predpisuje roka, in ne gre za obligacijsko razmerje, kot zmotno navaja tožnica, zato v obravnavnem primeru ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.

Čeprav je bil komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki naj bi se nahajal na parceli, iz katere je nastala parcela, na kateri stoji tudi predmeten objekt, plačan, pravice, ki so tožničinima pravnima prednikoma v tistem času šle zaradi plačanega prispevka zaradi neizvedene gradnje objekta, za katerega je bil odmerjen, niso bile konzumirane. Zato niti ni bistveno, da se je gradnja treh novih stavb izvajala na drugih gradbenih parcelah in ne na gradbeni parceli, na kateri je bila predvidena gradnja hiše in za katero je bil odmerjen in plačan komunalni prispevek.

V obravnavanem primeru je bistveno, ali so stroški investicije za gradnjo sekundarne komunalne opreme, ki je bila predmet navedene pogodbe z dne 7. 7. 2008, sklenjene med tožnico in še tremi investitorji, in toženko, zajeti v obračunskih stroških, na podlagi katerih je bila v odloku določena cena na enoto mere (kvadratnega metra stavbnega zemljišča in kvadratnega metra neto tlorisne površine objekta). Le če bi bili, bi bil v obravnavanem primeru tožnici dvakrat zaračunan komunalni prispevek za isto komunalno opremo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka tožnici odmerila komunalni prispevek v znesku 7.591,08 EUR za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 580/12 k.o. ... in določila pogoje plačila tega komunalnega prispevka. Iz obrazložitve izhaja, da odmera komunalnega prispevka temelji na določbah 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok). Pri odmeri je bila med drugim upoštevana opremljenost zemljišča s primarnim in sekundarnim vodovodnim omrežjem ter primarnim in sekundarnim kanalizacijskim omrežjem. Toženka ugotavlja, da je parcela 580/12 k.o. ... ena od treh parcel, ki so nastale iz parcele 580/8 iste k.o. Ker je bila za gradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 580/8 v letu 2004 že izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka in je bil komunalni prispevek v višini 4.769,12 EUR tudi plačan, do gradnje pa ni prišlo, je toženka tretjino tega zneska odštela od sicer obračunanega komunalnega prispevka. Ker predmetno zemljišče spada v območje, ki je opremljeno s primarnim in sekundarnim vodovodnim in kanalizacijskim omrežjem, s tožnikoma pa ni sklenila pogodbe o opremljanju, pri odmeri ni upoštevala stroškov sekundarnega vodovoda in kanalizacije, ki izhajajo iz pogodbe, ki sta jo predložila tožnika.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka že julija 2008 prejela dopis UE Novo mesto, iz katerega je razvidno, da sta tožnica in A.A. podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo treh stanovanjskih hiš, ki jih je omenjena UE izdala za vse tri objekte na parcelah št. 580/12, 580/13 in 580/14, vse k.o. ... Ta gradbena dovoljenja so bila vročena tudi toženki, ki pa je o odmeri komunalnega prispevka za vsako od omenjenih nepremičnin odločbo izdala šele 2. 12. 2014, kar je več kot 6 let po vložitvi vlog za odmero, pri čemer ni upoštevala vlaganj tožnice in A.A. v komunalne in vodovodne vode, ki izhajajo iz Pogodbe o prevzemu sekundarnega vodovoda in kanalizacije z dne 7. 7. 2008 (v nadaljevanju Pogodba), prav tako pa je tudi napačno upoštevana površina, za katero je že plačan komunalni prispevek s strani njenih pravnih prednikov leta 2004. Poleg tega je kot zavezanka za plačilo komunalnega prispevka navedena tožnica, ki ob uvedbi postopka (postopek je bil uveden decembra 2014 po uradni dolžnosti) ni bila več lastnica predmetne nepremičnine. Po drugi strani pa postopek odmere komunalnega prispevka za potrebe gradnje na isti parceli, začet leta 2008, še vedno ni končan niti s sklepom o ustavitvi, niti z odmero.

4. Meni, da bi morala toženka pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati, da se površina stanovanjske hiše, za katero je bil odmerjen komunalni prispevek, odšteje od površine treh objektov, tako da se pri vsakem od treh objektov v izmeri 172,85 m odšteje tretjina stanovanjske površine objekta na prvotni parceli 580/8 (kar znese 107,26 m2) in se torej pri vsakem od treh novih objektov odmeri komunalni prispevek le za 65,59 m stanovanjske površine. Z izračunom, kot ga je opravila toženka, se tožnica ne strinja in meni, da je v nasprotju s sedmim odstavkom 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik).

5. Ne strinja se niti z utemeljitvijo toženke, da bi bil način poračunavanja plačanega komunalnega prispevka, kot ga predlaga tožnica, možen le, če se gradbena parcela ne bi spremenila. Tudi če bi bilo navedeno stališče pravilno, pa bi morala toženka tožnico pred izdajo odločbe opozoriti, da bo zanjo ugodneje, če parcele zopet združi in jih po odmeri komunalnega prispevka spet razdruži. Poudarja, da so vse tri hiše locirane na zemljišču, ki je obsegalo parcelo št. 580/8, za katero je občina dobila povrnjene stroške za izgradnjo komunalne opreme. Pri tem je toženka kršila tretji odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je upoštevala deseti odstavek 79. člena ZPNačrt, ki je za tožnico manj ugoden kot sedmi odstavek 6. člena Pravilnika.

6. Poleg tega je po navedeni določbi ZPNačrt upravičenec do vračila investitor, ki je prispevek plačal, ne pa morebitna tretja oseba. Poudarja, da bi toženka morala odločbo o odmeri komunalnega prispevka izdati v 15 dneh, ko je od UE prejela obvestilo o popolnosti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato je odmera komunalnega prispevka, odmerjena več kot 6 let pozneje, zastarana na podlagi 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da komunalni prispevek, ki se odmerja za potrebe gradnje na zahtevo investitorja, nima značilnosti javno finančnih terjatev, saj mora biti za nastanek terjatve predhodno izražena volja investitorja. Poudarja, da je pred izdajo odmerne odločbe stanovanjsko hišo, za katero je bil odmerjen komunalni prispevek, prodala. Ker odmerna odločba ni bila izdana v zakonsko določenem roku, zneska ni mogla uveljavljati kot strošek in je bila s tem oškodovana, saj je morala plačati večji davek od dobička, kot bi ga sicer.

7. V vlogi za odmero komunalnega prispevka je predlagala, naj se pri odmeri upošteva tudi izgradnja sekundarnega vodovodnega in kanalizacijskega omrežja, na katerega se nanaša Pogodba. Toženka o tem zahtevku ni odločila v izreku izpodbijane odločbe, čeprav bi to v skladu z 213. členom ZUP morala storiti, pač pa je ta del zahtevka zavrnila v obrazložitvi. Ne strinja se z utemeljitvijo toženke, da bi po Odloku tožnica s toženko morala skleniti pogodbo o opremljanju, kar priložena pogodba ni. Poudarja, da je omenjeno pogodbo podpisal tudi župan in da je v njenem 6. členu določeno, da bodo investitorji zaradi gradnje javnega vodovoda in kanalizacije oproščeni plačila dela komunalnega prispevka v višini vlaganj v gradnjo javnega voda in kanalizacijo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, naj zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje ter da ta postopek združi s postopkoma, v katerem tožnica skupaj s A.A. vlaga tožbo zoper odločbo toženke št. 351-646/2008/15 z dne 2. 12. 2014, A.A. pa tožbo zoper odločbo toženke št. 35112-254/2014/3 z dne 2. 12. 2014. Predlaga tudi, naj sodišče toženki naloži plačilo stroškov postopka v višini sodne takse ter materialnih stroškov v višini 50,00 EUR.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

9. Tožnica je predlagala združitev treh postopkov, ki tečejo pred naslovnim sodiščem, na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je vprašanje, ali bo sodišče odredilo združitev postopkov, stvar procesnega vodstva, sodišče na tožničin predlog ni vezano. V obravnavnem primeru se sodišče za združitev treh postopkov, ki tečejo pred naslovnim sodiščem, ni odločilo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

12. Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe. Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

13. Komunalni prispevek se odmerja za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt) ali zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek navedene določbe). V obravnavnem primeru je sporna odmera komunalnega prispevka za potrebe novogradnje stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 580/12 k.o. ..., ki je bila v času vložitve zahteve za odmero komunalnega prispevka (28. 7. 2008) v tožničini lasti.

14. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila obravnavna parcela leta 2004 del parcele št. 580/8 k.o. ..., ki je bila v lasti B.B. in C.B. Navedena sta leta 2004 na tem zemljišču pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo hiše neto tlorisne površine 321,79 m2 in bruto tlorisne površine 473,25 m2, odmerjen pa jima je bil tudi komunalni prispevek v višini 1.142.871,39 SIT, kar znaša 4.769,12 EUR. Kljub pridobljeni spremembi gradbenega dovoljenja zaradi spremembe lastništva navedene nepremičnine do gradnje nikoli ni prišlo, kar ni sporno. Leta 2008 se je ponovno spremenilo lastništvo predmetne nepremičnine, izvedena pa je bila tudi njena parcelacija, in sicer je bila parcela št. 580/8 razdeljena na tri nove parcele, in sicer parc. št. 580/12, parc. št. 580/13 in parc. št. 580/14. Na vsaki izmed njih je bila zgrajena samostojna stavba. Tožnica in A.A. sta 5. 11. 2008 med drugim zahtevala odmero komunalnega prispevka za stanovanjski objekt na parceli št. 580/12 k.o. ...Toženka je nato 7. 4. 2014 od Upravne enote Novo mesto zahtevala kopijo izdanih gradbenih dovoljenj, med drugim tudi za stavbo, zgrajeno na parc. št. 580/12, ki je bilo 14. 8. 2008 izdano tožnici kot investitorici predmetne gradnje. Sporni komunalni prispevek je odmerila na podlagi podatkov, povzetih iz projektne dokumentacije, priložene navedenemu gradbenemu dovoljenju, in na podlagi določb Odloka. Glede na to, da je bil za gradnjo hiše na parceli št. 580/8 (iz katere so nastale parc. št. 580/12, 580/13 in 580/14), ki se nikoli ni pričela, leta 2004 že plačan komunalni prispevek, je toženka obračunanemu znesku komunalnega prispevka odštela znesek 1.589,71 EUR, kar znaša tretjino plačanega komunalnega prispevka.

15. Res je, da je toženka izdala izpodbijano odločbo šele šest let po vložitvi vloge za odmero komunalnega prispevka in prejemu obvestila o izdanem gradbenem dovoljenju. Vendar tako ravnanje toženke ne pomeni kršitve, zardi katere bi bila izpodbijana odločba nezakonita. Iz citiranih določb zakona (79. člena ZPNačrt) namreč ne izhaja, da bi bila odmera navedene javne dajatve, ne glede na to, ali se odmerja za potrebe gradnje, na predlog zavezanca, ali zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, po uradni dolžnosti, časovno omejena. Ker je komunalni prispevek javna dajatev, za kakršno zakon ne predpisuje roka, in ne gre za obligacijsko razmerje, kot zmotno navaja tožnica, v obravnavnem primeru ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1737/2006). Ugovor o zastaranju terjatve zato ni utemeljen.

16. Tožnica ima prav, da v obravnavnem primeru, ko ni sporno, da gre za odmero komunalnega prispevka za potrebe gradnje, in ni sporno, da je tožnica zahtevala odmero komunalnega prispevka za stavbo, zgrajeno na parc. št. 580/12, toženka ni imela podlage, da je izdala odločbo po uradni dolžnosti ob sklicevanju na določilo 135. člena ZUP. To pa ni vplivalo na odločitev, saj na pravice in pravne koristi tožnice ne vpliva, ali je odločba izdana po uradni dolžnosti, ali pa na njeno zahtevo, za katero ni sporno, da jo je podala, saj to v tožbi navaja tudi sama. Pravilno pa je tudi, da je odmerna odločba izdana tožnici, saj ni sporno, da je zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložila sama, kar navaja tudi v tožbi, in da je bila investitorka objekta na parc. št. 580/12, ki se je na novo priključeval na komunalno opremo.

17. Nadalje je v zadevi sporno, ali je toženka pri odmeri komunalnega prispevka pravilno upoštevala komunalni prispevek, ki sta ga leta 2004 za gradnjo stanovanjske stavbe na parceli 580/8 plačala tedanja lastnika navedene parcele, iz katere je s kasnejšo delitvijo nastala tudi tožničina parcela. Pri tem ni sporno, da do gradnje objekta, za katerega je bil plačan ta komunalni prispevek, nikoli ni prišlo. Tožnica in A.A. sta na Upravno enoto Novo mesto 23. 7. 2008 sicer vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja za gradnjo treh stanovanjskih stavb na pac. št. 580/12, 580/13 in 580/14, ki pa jo je Upravni organ štel za tri samostojne zahteve za izdajo novega gradbenega dovoljenja, saj za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja ni bilo podanih pogojev (stran 3 gradbenega dovoljenja št. 351-961/2008-11 z dne 14. 8. 2008, ki ga kot dokaz navajata tožnika v tožbi).

18. To pomeni, da sta gradbeno dovoljenje iz leta 2004 in njegova sprememba iz leta 2006 prenehala veljati in je šlo v obravnavnem primeru za situacijo iz 10. odstavka 79. člena ZPNačrt, ki določa, da če je investitor plačal komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka, pa mu je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka, kar je pravilno pojasnila toženka. Ali povedano drugače, čeprav je bil komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki naj bi se nahajal na parceli, iz katere je nastala parcela, na kateri stoji tudi predmeten objekt, plačan, pravice, ki so tožničinima pravnima prednikoma v tistem času šle zaradi plačanega prispevka zaradi neizvedene gradnje objekta, za katerega je bil odmerjen, niso bile konzumirane. Zato niti ni bistveno, da se je gradnja treh novih stavb izvajala na drugih gradbenih parcelah in ne na gradbeni parceli, na kateri je bila predvidena gradnja hiše in za katero je bil odmerjen in plačan komunalni prispevek.

19. Položaj je drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za legalno zgrajen objekt, za katerega je investitor že plačal komunalni prispevek, zaradi investitorjeve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe neto tlorisne površine obstoječega objekta oziroma zaradi spremembe njegove namembnosti. V takem primeru bi toženka komunalni prispevek odmerila na podlagi sedmega odstavka 6. člena Pravilnika, ki določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali njegovo namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta in višina komunalnega prispevka pred spremembo. V obravnavanem primeru pa, kot je predhodno pojasnjeno, ne gre za tak primer, zato je tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri odmeri uporabiti sedmi odstavek 6. člena Pravilnika, neutemeljen.

20. Res je, da je do vračila plačanega komunalnega prispevka po desetem odstavku 79. člena ZPNačrt upravičen investitor, ki je komunalni prispevek plačal. Vendar dejstvo, da je toženka upoštevala plačan komunalni prispevek pri odmeri komunalnega prispevka tožnici in ne njenima pravnima prednikoma, ki sta navedeni komunalni prispevek plačala (in njegove vrnitve na podlagi desetega odstavka 79. člena ZPNačrt nista zahtevala), ne pomeni odločanja toženke v tožničino škodo.

21. Sporno je še, ali je toženka ravnala pravilno, ko pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala vlaganj tožnice in treh drugih investitorjev v komunalno in vodovodno opremo.

22. V zadevi ni sporno, da je tožnica s tremi soinvestitorji v lastni režiji zgradila sekundarni vodovod in sekundarno kanalizacijo do njihovih stanovanjskih hiš v vrednosti 9.850,00 EUR, ki so ga s pogodbo z dne 7. 7. 2008 brezplačno predali v last toženki. Sporno pa je, ali je mogoče v obravnavanem primeru situacijo, kot je opisana, enačiti s situacijo, kot če bi investitorji s toženko za navedeno komunalno opremo sklenili pogodbo o opremljanju iz 78. člena ZPNačrt in bi morala zato toženka navedena vložena sredstva na podlagi četrtega odstavka navedene določbe upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka.

23. Kot je predhodno pojasnjeno, je občina tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. ZPNačrt v 78. členu omogoča tudi dogovor med občino in investitorjem, da bo ta sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, vendar se v tem primeru glede na določbo četrtega odstavka istega člena šteje, da investitor v naravi plača komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme s tem, ko nosi stroške izgradnje komunalne opreme, ki jo je zgradil sam, je pa dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, če se obremeni že zgrajeno komunalno opremo, na katero priključi komunalno opremo, ki jo sam investira. To pomeni, da občina komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki jo investitorji zgradijo sami, ne more odmeriti, saj bi v tem primeru prišlo do dvakratnega plačila za isto komunalno opremo, da pa so investitorji dolžni plačati komunalni prispevek še za preostalo komunalno opremo istega obračunskega območja.

24. V zadevi zato niti ni bistveno, ali je šlo v obravnavanem primeru za dogovor med toženko in tožnico in ostalimi investitorji o zgraditvi dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, ampak ali je toženka v obravnavanem primeru tožnici odmerila komunalni prispevek tudi za del komunalne opreme, ki jo je tožnica z ostalimi investitorji zgradila sama in jo predala občini. Le v takem primeru bi tožnica komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt. Povedano drugače, v obravnavanem primeru je bistveno, ali so stroški investicije za gradnjo sekundarne komunalne opreme, ki je bila predmet navedene pogodbe z dne 7. 7. 2008, sklenjene med tožnico in še tremi investitorji, in toženko, zajeti v obračunskih stroških, na podlagi katerih je bila v Odloku določena cena na enoto mere (kvadratnega metra stavbnega zemljišča in kvadratnega metra neto tlorisne površine objekta). Le če bi bili, bi bil v obravnavanem primeru tožnici dvakrat zaračunan komunalni prispevek za isto komunalno opremo.

25. Tožnica česa takega niti ne zatrjuje, drugostopenjski organ pa v odločbi smiselno zatrjuje, da stroški, ki so jih imeli tožnica in ostali trije investitorji z gradnjo sekundarne komunalne opreme, niso zajeti v obračunskih stroških, ki izhajajo iz Odloka. Toženka v odločbi namreč navaja, da če bi šlo v zadevi za pravi sekundarni vod, bi s tožnico in ostalimi sklenila pogodbo o opremljanju ter naredila nov Program opremljanja, kar pa ni bilo storjeno. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da obračunski stroški, ki so upoštevani v Odloku, ki je bil podlaga za odmero komunalnega prispevka v obravnavnem primeru, ne vključujejo tudi stroškov obravnavne investicije v komunalno opremo, ki jo je tožnica z ostalimi investitorji zgradila sama. Odločitev toženke, da teh sredstev ne upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, je zato pravilna, iz obrazložitve pa za to izhajajo tudi razlogi. Za to, da bi moralo biti o tem odločeno v izreku odločbe, tožnica ne navede pravne podlage, poleg tega niti iz zahtevka za odmero komunalnega prispevka z dne 5. 11. 2008 kaj takega ne izhaja.

26. Ker gre pri odmeri komunalnega prispevka za javnopravno dajatev, ki jo predpisuje zakon, stranke s pogodbo ne morejo določiti drugačne odmere, kot jo prepisuje zakon. Zato je sklicevanje tožnice na pogodbeno določilo, iz katerega naj bi izhajal drugačen način odmere, kot je določen v Odloku, za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Če tožnica in ostali investitorji menijo, da jim gre na podlagi sklenjene pogodbe kakšna olajšava pri plačilu komunalnega prispevka, bodo morali to uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti in ne v obravnavnem sporu. Prav tako pa bo tožnica pred sodiščem splošne pristojnosti lahko uveljavljala morebitno škodo, ki ji je nastala zaradi pozne izdaje odmerne odločbe.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.