Jedro

Čeprav je naklep del krivde kot najbolj subjektivnega splošnega elementa kaznivega dejanja, ga v kazenskem postopku še vedno ugotavljamo čisto objektivno, na podlagi dejstev in indicev, iz katerih sodnik ustvari normativno oceno storilčeve krivde v času kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu zanj določilo kazen dvaindvajset let zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 je obtožencu, upoštevajoč kot določeno enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki je bila obtožencu določena za kaznivo dejanje nasilja v družini po drugem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 2792/2016 z 22. 3. 2022 in določeno kaznijo dvaindvajset let zapora iz izpodbijane sodbe, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen triindvajset let in tri mesece zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 2. 2022 od 19.30 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP stroški zagovornice po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2. Zoper I., II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločitve o kazenski sankciji in zaradi bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja izrecno iz razloga, ker sodba nima razlogov o izvedeniškem mnenju psihiatrične stroke in je v tem delu sama s seboj v nasprotju, gre pa za odločilno dejstvo in dokaz na podlagi katerega je sodišče ugotavljalo obtoženčevo krivdo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je izvedenstvo psihiatrične stroke sui generis dokaz in po svoji vsebini pomeni odstop od siceršnjega procesnega načela proste presoje dokazov, neobstoja formalnih dokaznih pravil, saj se prištevnost obdolženca lahko ugotavlja zgolj s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke (265. člen ZKP). Tudi v tem postopku je bilo psihiatrično izvedeništvo odrejeno zaradi preizkusa obtoženčeve prištevnosti v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Iz izvida in mnenja izvedenke izhaja, da pri obtoženem ni podana nobena duševna motnja, da zatorej ni podan biološki kriterij, ki utemeljuje nadaljnjo presojo vpliva na razumevanje in obvladovanje ravnanj po 29. členu KZ-1. Izvedenka je pri obtožencu ugotovila obstoj osebnostne motnje, ki ne utemeljuje ugotavljanja neprištevnosti, kar je tudi pojasnila. Osebnostna motnja ne ukinja oziroma zmanjšuje prištevnosti, lahko pa vpliva na presojo stopnje krivde. In samo v obrazloženem smislu je moč upoštevati mnenje izvedenke o tem, da po njeni oceni obtoženi ni imel namena oškodovanke ubiti.

5. Osrednji del pritožbe temelji na očitku prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do mnenja izvedenke psihiatrične stroke o tem, da obtoženi ni imel namena oškodovanke ubiti, kar potrjuje enak zagovor obtoženca. Naloga in obseg izvedenki odrejenega dela ni ugotavljanje naklepa. Naklep je subjektivna okoliščina kaznivega dejanja, ki predstavlja storilčev psihičen odnos do samega ravnanja in posledice ter s tem kaznivega dejanja kot celote. Naklep lahko razumemo v laičnem, psihološkem ali filozofskem smislu, za pravnika pa bo bistven pogled, ki naklep obravnava kot strogo pravni institut, in ne psihološki ali psihiatričen pojem. Čeprav odraža storilčev subjektiven odnos do dejanja, tega ne moremo ugotavljati z vpogledom v miselne procese storilca v času izvršitve kaznivega dejanja, saj to ni mogoče, zato se zanašamo na dokazni postopek, kjer sodnik na podlagi dejstev „ugotovi“ storilčev naklep – torej kaj je bilo v storilčevi glavi v času izvršitve kaznivega dejanja. Dejansko je naklep sodniška normativna vrednostna ocena, ki odraža dejstva, ki so na voljo v dokaznem postopku. Tudi če nam storilec zaupa, kaj je bilo v njegovi glavi, pa so to le njegova subjektivna opažanja, ki niso ne preverljiva ne objektivno zanesljiva in bodo tako le eno od dejstev, ki so podlaga za sodniško oceno storilčevega naklepa. Čeprav je naklep del krivde kot najbolj subjektivnega splošnega elementa kaznivega dejanja, ga v kazenskem postopku še vedno ugotavljamo čisto objektivno, na podlagi dejstev in indicev, iz katerih sodnik ustvari normativno oceno storilčeve krivde v času kaznivega dejanja.1 V tem smislu izpodbijani sodbi ni moč ničesar očitati. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do mnenja izvedenke v celoti in pri tem ni prezrlo, da je menila, da obtoženi oškodovanke ni imel namena ubiti. Pritožnica spregleda, da se obtoženemu ni očitalo, da je oškodovanko hotel ubiti (direktni naklep), temveč, da se je zavedal, da jo lahko ubije, pa je v to privolil (eventualni naklep), kar je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo. Ugotovitve izpodbijane sodbe o očitanem eventualnem naklepu oceni izvedenke, da obtoženi oškodovanke ni hotel ubiti, niti niso nasprotne oziroma so samo del presoje dejstev, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče gradilo svoje ugotovitve o tem, da je obtoženi očitano mu kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom, ki se ji pritožbeno sodišče pridružuje. Pri tem je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zavrnilo zagovor obtoženega, da oškodovanki ni hotel nič slabega storiti. Večurno pretepanje s kovinsko palico tudi laično ne pomeni nič dobrega, niti po vsebini ne pomeni nekega dopustnega načina spametovanja oziroma discipliniranja, kot to ponuja pritožnica. Obtoženi je oškodovanko tepel že pred obravnavanimi dogodki, kar je povedal sam, to dejstvo pa izhaja najmanj iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I K 2792/2016, s katero je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini, ki ga je, med drugim, izvajal nad isto oškodovanko. Obtoženi je oškodovanko pretepal tudi kasneje, kar izhaja iz mnenja izvedenca sodne medicine, postavljenega v tem postopku, ko je ugotovil več vrst resnih starih poškodb. Povedano povsem jasno vodi k zaključku, da se je obtoženi zavedal učinka pretepanja oškodovanke, pri tem pa je sam povedal, da je bilo tokrat drugače, da jo je že pred tem dogodkom kdaj pretepel, vendar ne tako, kot sedaj. Obtoženi je videl, da je oškodovanka bleda, pa se v kopalnico za njo niti ni odpravil sam, temveč je tja poslal sina, ki je v nadaljevanju ugotovil, da je mrtva, kar brez vsakega dvoma potrjuje zaključek, da mu je bilo vseeno, kaj se bo z oškodovanko zgodilo, ni občutil nobenega sočutja do oškodovanke in tudi ni klical zdravniške pomoči, torej je privolil v posledico, da lahko oškodovanka umre. Upoštevajoč stanje v katerem jo je našel sin, torej mrtvo, bi težko zaključili, da je komurkoli še lahko prepovedovala klicati zdravnika. Da jo je obtoženi pred odhodom na policijo uredil in poskrbel, da so se otroci od nje poslovili, ugotovljenih relevantnih okoliščin, kot to zatrjuje pritožnica, v ničemer ne zmanjšuje. Svoj odnos do oškodovanke je obtoženi relevantno pokazal z večurnim brutalnim pretepanjem, zaradi katerega je oškodovanka umrla in ne s tem, da jo je posmrtno uredil, da bi jo pokazal otrokom in policiji, kar kaže bolj na empatijo, ki jo zaznava zgolj do samega sebe, kot to ugotavlja izvedenka psihiatrinja.

6. Pritožbeno sodišče nadalje zavrača navedbe zagovornice o tem, da obtoženi oškodovanke ni pretepal po vitalnih delih, saj iz mnenja izvedenca sodne medicine, ki ga pravilno povzema izpodbijana sodba, izhaja, da jo je pretepal po vsem telesu, nogah, rokah, glavi, trupu, zelo močno, tako, da je več ur trpela hude fizične bolečine in umrla zaradi obsežne izkrvavitve v tretji prostor oziroma laično – obsežnih modric, v ekscesu njegovega siceršnjega fizičnega obračunavanja z njo, o čemer je tudi sam izpovedoval. Prvostopenjskih ugotovitev tudi ne ovrže pritožbena navedba o pomenu zatrjevanega poskusa oživljanja. Četudi bi oškodovanko obtoženi poskušal laično oživljati, v danih okoliščinah nima nobene relevantne teže, saj je bilo to že po tistem, ko se je opazno bleda napotila v kopalnico, kjer je umrla, česar se obtoženi niti ni pomujal preverjati sam, temveč je tja poslal mladoletnega sina, ker mu je bilo očitno vseeno.

7. Pritožnica nadalje izpodbija prvostopenjsko odločitev o kazni, saj meni, da je ta previsoka in da ni bilo upoštevanih več relevantnih olajševalnih okoliščin, kar pritožbeno sodišče zavrača. Obtoženi sam ni izpovedoval o posebno travmatičnem otroštvu, izvedenki psihiatrinji je povedal, da je njegova mati naredila samomor, ko je bil star dva meseca in da sta zanj skrbela babica in dedek, za katera je šele kasneje, pri dvajsetih, izvedel, da nista starša. Povedal pa je tudi, da sta stara starša zanj dobro skrbela. O kakšni izraziti travmatičnosti zgodnjega otroštva ni v spisu oziroma niti v mnenju izvedenke psihiatrinje, nobenega podatka. Da je pri 17 letih, pred dogodki in okoljem Kosova, pobegnil je dejstvo, ki ga pripisujemo širši populaciji tega področja in samo po sebi ni moč upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino. Obtoženi se je v Sloveniji znašel, življenjska skupnost z oškodovanko je bila že druga v Sloveniji, zatorej je moč zaključiti, da tudi pri navezovanju socialnih stikov ni imel težav, da te niso bile v skladu z njegovimi pogledi o podrejenosti v življenjskih skupnostih, ni moč pripisovati nekim posebnim olajševalnim okoliščinam, bolj obteževalnim. Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, izvedenka psihiatrinja pri obtoženem ni ugotovila nobene duševne motnje, kot to navaja pritožnica, zgolj osebnostno, ki je same po sebi ni moč šteti kot olajševalno okoliščine, vsaj ne način, kot ga ponuja pritožnica, t.j. da zmanjšuje njegovo prištevnost. 8. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo in tehtalo tako olajševalne okoliščine, ki jih na obtoženčevi strani ni prav veliko, t.j. da ni bil prekrškovno sankcioniran, a pri tem pretehta obteževalna okoliščina, da je bil že kaznovan za nasilje nad isto oškodovanko (kaznivo dejanje nasilje v družini) in nad njenim očetom (kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe), da je oče šestih mladoletnih otrok, ko pretehta obteževalna okoliščina, da jim je ubil mamo in da so bili v času umora, brutalnega večurnega pretepanja, v sosednji sobi, tudi sicer pa so bili priča večletnemu nasilju nad materjo. Zavrniti je pritožbeno izvajanje o prevrednotenju obsodbe Okrožnega sodišča v Kranju I K 2792/2016, ko naj bi potek časa od tam obravnavanih dejanj utemeljeval tako določitev nižje kazni za predmetno kaznivo dejanje, kot izrek nižje enotne kazni. Za ponudbo takih znižanj ni zagovornica navedla nobenega prepričljivega razloga. Prvostopenjsko sodišče je bilo prejšnjo kazen dolžno upoštevati kot določeno in je z določitvijo kazni za predmetno kaznivo dejanje, kjer je pravilno upoštevalo večletno pretepanje oškodovanke, t.j. predvsem dejstvo, da je s fizičnim nasiljem kljub obsodbi nadaljeval, da mu tega ni preprečilo niti zaupanje, izraženo z izrečeno pogojno obsodbo, izreklo pravično in pravilno kazen.

9. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva točno in popolno ugotovilo in na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke, za katere je navedlo razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje in mu pritožbeno sodišče v celoti sledi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialni zakon in ni kršilo določb kazenskega postopka, obtoženemu pa je izreklo pravično kazensko sankcijo. Sodišče tako ugotavlja, da je pritožba neutemeljena, prav tako pa niso podane kršitve, ki jih mora presojati sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Glede na podatke o premoženjskem stanju obtoženca, ga je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

1 Šepec M., člen 25, r. št. 7 v: Korošec D., Filipič K., Zdolšek S., Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).