Jedro

Uporabnina, torej terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ni občasna terjatev. Gre za neposlovno obveznost, ki že po naravi ne more biti redna, občasna, čeprav je njena višina obračunana glede na mesečna časovna obdobja.

Če je (stranka) ugovarjala zastaranje glavne terjatve, je v tem ugovoru obsežen tudi ugovor zastaranja obresti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenja delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo uporabnine skupnih premičnin (ugotovilo je njegovo terjatev v višini 14.847,00 EUR), ki mu jih je tožnica odvzela, delno pa je ugodilo tudi njenemu pobotnemu ugovoru (ugotovilo je njeno terjatev do tožnika v višini 1540,00 EUR, prav tako iz naslov a uporabnine za skupne premičnine). Rezultat je (očitno po pobotanju, ki v izreku sodbe umanjka!) odločitev, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 13.330,00 EUR, z obrestmi, vsak pa naj nosi sam svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujeta oba, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, češ da zoper odločitev v celoti, obrazloženo pa vsak zoper del, s katerim ni uspel, oba predlagata ustrezno spremembo oz. razveljavitev sodbe ter opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v bistvenem meni, da je upravičen do višje uporabnine, in sicer do vrednosti 50% najemnine, ki jo na trgu doseže opremljena nepremičnina. Pravi, da je bila oprema hiše, ki jo je toženka odvzela, nadstandardna. Glede obresti meni, da je sodišče del teh zavrnilo zaradi zastaranja, čeprav toženka tega ni ugovarjala, pa bi morala. Nasprotuje stališču sodišča, da ni pravočasno ugovarjal toženkinemu pobotnemu ugovoru in nadrobneje pojasnjuje, kdaj in kaj je navedel. Nadalje izraža prepričanje, da je bilo o uporabnini premičnin (očitno glede pobotnega ugovora, torej tistih, ki naj bi jih uporabljal on) že odločeno, saj je sodišče toženki v postopku, kjer je ona tožnika tožila za uporabnino hiše (I P 870/2001), prisodilo uporabnino za nadstandardno hiši in očitno upoštevalo, kot da gre za opremljeno hišo, sploh pa ji uporabnina ne more pripadati za čas po tem, ko je bila hiša prodana (1. 9. 2010). Sodišču dalje očita, da se ni opredelilo do njegovega ugovora zastaranja toženkine terjatev, stavljene v pobot (šele 29. 9. 2013). Končno meni, da bi moralo sodišče upoštevati njegov uspeh s temeljem zahtevka in mu prisoditi pravdne stroške.

4. Toženka pa se še vedno upira temelju svoje obveznosti in vztraja, da se je tožnik s izgubo posesti premičnin sprijaznil in posledično privolil v svoje prikrajšanje. Meni, da bi bilo treba upoštevati tudi predhodne dogodke, in sicer da je tožnik toženko in njunega otroka 5. 4. 1993 nasilno izgnal iz hiše in s tem on njo najprej izključil od uporabe skupnega premoženja. Nadalje poudarja, da je v delitvenem postopku (25. 8. 2009) tožnik sam izjavil, da so njune skupne premičnine že fizično razdeljene in da zato ne morejo biti več predmet delitve. Potem navaja, da če bi čakala na razplet sodnih postopkov, bi tožnik zapravil oz. uničil še tisto (toženka govori o „žlicah“), kar je vzela. Sodišču očita, da se do cele vrste njenih ugovorov in navedb ni opredelilo in potem jih očitno z uporabo funkcije kopiraj/prilepi povzema. Ponavlja, da gre očitno za tožnikov poskus izogniti se končno izstavljenem računu za njegova dejanja in meni, da je njegova pravica zastarala. Glede višine uporabnine meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 216. čl. ZPP o prostem preudarku, upoštevati bi moralo kvečjemu povprečno najemnino v relevantnem obdobju in srednji odstotek zmanjšanja najemnine za opremljene hiše. Nadalje ji ni jasno, zakaj ji je sodišče za njen 51 % delež priznalo zgolj 20 EUR mesečne uporabnine. Kritizira zavrnitev dela njenega pobotnega ugovora in meni, da bi moralo sodišče tožniku v škodo in ne v korist upoštevati, da je zapravil oz. uničil del skupnih premičnin (stroji za plastiko, kamion, avtomobil M., 130.000,00 DEM gotovine), upoštevati pa bi moralo tudi zunanja otroška igrala.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo še odgovoril, se smiselno zavzel za njeno zavrnitev in opredelil še stroške v zvezi s podanim odgovorom, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki jih na več mestih očitata oba pritožnika; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Ni vedno nujno, da je v sodbi izrecno zavzeto stališče o vsaki podrobnosti iz procesnega gradiva strank, še zlasti, če je z uporabo osnovnih logičnih sklepanj jasno, da se podani razlogi nanašajo tudi na dejstva in ugovore, ki niso navedeni eksplicitno. Zato tudi pritožbeno sodišče (zlasti toženki) ne bo po točkah (od 1 do 15, kot to niza v pritožbi) odgovarjalo na očitke o pomanjkanju razlogov o njenih ponavljajočih se navedbah iz predhodnih vlog (s funkcijo kopiraj/prilepi).

O toženkini pritožbi

9. Sodišče prve stopnje je tokrat glede podlage tožnikovega zahtevka pravilno uporabilo materialnopravno podlago, ki je v določbah 190. in 198 čl. Obligacijskega zakonika (OZ); pravilno je ocenilo, da je dokazano njegovo prikrajšanje, toženkina obogatitev, vzročna zvezo med obema, odsotnost temelja ter neprivolitev tožnika v lastno prikrajšanje.

10. Prvostopenjsko sodišče je v novem sojenju pravilno presodilo, da tožnikova privolitev v prikrajšanje implicite ni podana že zaradi dejstva, da od toženke nikoli ni zahteval vrnitve stvari oziroma njihove (so)uporabe. To narekuje posebnost konkretnega primera, ki očitno niti ni sporna, namreč, da je toženka tožniku 3. 8. 1993 z grobo silo odvzela posest skupnih stvari, ko je vdrla v (skupno) hišo, ga s svojimi pomočniki zvezala in hišo izpraznila (tudi) predmetov, za katere sedaj tožnik zahteva plačilo uporabnine. Čeprav se je to zgodilo že leta 1993, to samo po sebi tožniku pravice ne jemlje, saj so poteku časa in pasivnosti upravičenca namenjene določbe o zastaranju terjatev. Prav tako ne more biti argument za zavrnitev tožnikovega zahtevka to, da je bila vložena tožba njegovo obrambno sredstvo (nasprotna tožba) v postopku, v katerem je toženka od njega (uspešno) zahtevala plačilo uporabnine za skupno hišo, kvečjemu nasprotno.

11. Glede na to, kako je bila tožniku posest predmetov odvzeta, je logično in razumljivo, da jih ni zahteval nazaj, iz tega pa ne sledi, da se je odrekel svojim pravicam na njih oz. da se je s tem „sprijaznil“.(1) Ni sporno, da je tožnik predlagal njihovo delitev, do njene realizacije pa mu je na njih ostala gola lastnina (nudum ius), s čimer je vsekakor bil prikrajšan. Tožnica je skupne predmete (lahko) uporabljala, sam pa jih je moral (kot neprerekano navaja) nadomestiti.

12. Tudi tožnikova izjava v nepravdnem delilnem postopku, da so premičnine že razdeljene, ne pomeni, da se je odpovedal obravnavanemu tožbenemu zahtevku oz. svoji (lastninski) pravici na odvzetih stvareh.

13. S sklicevanjem na predhodno nasilje tožnika, češ da jo je on prvi s silo izključil od souporabe skupne nepremičnine (in posledično premičnin), si toženka ne pomaga. Protipravno ravnanje, ki ga tožniku očita, ne opravičuje njenega kasnejšega protipravnega ravnanja, glede na naravo oz. način izvedbe in časovno razmaknjenost obeh dogodkov pa ne gre za samopomoč. Konec koncev je toženka od tožnika iztožila uporabnino, ker ji je preprečeval souporabo skupne hiše, glede premičnin, ki jih je ona njemu s silo odvzela, pa velja obratno. Argument, češ da ni mogla čakati na razplet sodnih postopkov, saj da bi tožnik vse zapravil in uničil, je vsebinsko zgolj priznavanje lastne samovolje, ki pa ni dopustna.

14. Tožnikova pravica ni zastarala, ker uporabnina, torej terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ni občasna terjatev. Občasne so terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (1. odst. 347. čl. OZ). Pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več (1. odst. 348. čl. OZ). Tu pa gre za neposlovno obveznost, ki že po naravi ne more biti, redna, občasna, čeprav je njena višina obračunana glede na mesečna časovna obdobja.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini toženkine obveznosti, torej o višini uporabnine, in sicer v osnovi kot razliko med tržno najemnino primerljive opremljene in neopremljene hiše v relevantnem časovnem obdobju. Ob ustreznih poizvedbah o najemninah na trgu se je odločilo za upoštevanje razlike 20 % (ugotovljena razlika je med 10 in 20 %, tako da je upoštevana znotraj tega razpona) od 1500 EUR (čeprav so najemnine variirale, a je upoštevana znotraj razpona) in posebnosti obravnavanega primera (sodišče prve stopnje temu reče „stanje nepremičnine“). Na podlagi teh ugotovitev je po 216. čl. ZPP ocenilo tožnikovo terjatev v višini 147 EUR mesečno (glede na njegov 49% delež), kar pritožbeno sodišče sprejema kot primerno, ustrezno. Prosti preudarek, ki ga omogoča navedena določba 216. čl. ZPP, je predviden ravno za primer, kot je ta, ko bi bilo praktično nemogoče povsem natančno ugotoviti višino prikrajšanja oz. obogatitve, glede na obsežen seznam različnih premičnih stvari, ki jih same zase na trgu seveda niti ni možno oddajati v najem. Hkrati pa je to tudi odgovor na očitek, zakaj je številka ravna takšna, kot je (in nemara ne nižja, za kar se podredno imlicite zavzema toženka, ob upoštevanju denimo še amortizacije).

16. Toženkin očitek, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku v korist upoštevalo, da je nekatere skupne stvari, tovorno vozilo, osebno vozilo M. in gotovino, tožnik že »zapravil oz. uničil«, je nekorekten. Sodišče je izrecno in jasno obrazložilo, da je toženka že v drugih sodnih postopkih za to prejela odškodnino (1., 2. in 3. alineja 15. točke na strani 10 sodbe sodišče prve stopnje). Tega v pritožbi ne izpodbija.

17. Končno ocenjuje pritožbeno sodišče tudi kot ustrezno oceno višine toženkine terjatve do tožnika, ki temelji na neupravičeni uporabi nekaterih skupnih stvari, ki so v hiši ostale (in jih je z njo vret uporabljal tožnik): karnise, jogi, police v zaklonišču, korita za rože, itd., kot je povzeto v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 20 EUR mesečno iz naslova 51% toženkinega deleža ne teh predmetih je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odmena za neupravičeno izključno uporabo navedenega, po prostem preudarku (ali bi morala biti ovrednotena tudi zunanja otroška igrala, ni bistveno, pritožbeno sodišče pa glede tega tudi sprejema dokazno oceno sodišče prve stopnje). Izčrpnejših razlogov o tem res ni, a jih glede na naravo stvari tudi ne more biti. Podani razlogi so zadostni, odločitev pa je pravilna in zakonita.

O tožnikovi pritožbi

18. Ne drži, da bi sodišče zastaranje upoštevalo brez tovrstnega ugovora toženke. Zastaranje je bil eden njenih glavnih ugovorov. Če je ugovarjala zastaranje glavne terjatve, je v tem ugovoru obsežen tudi ugovor zastaranja obresti.

19. Tožnikovo zavzemanje za višji znesek uporabnine - 50 % najemnine za opremljeno stanovanje, je brez podlage, mutatis mutandis iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo po točko 15 zgoraj.

20. Ne drži, da bi bilo o toženkinem pobotnem ugovoru že pravnomočno odločeno, in sicer v zadevi, v kateri je od tožnika iztožila uporabnino za hišo, iz katere je odnesla predmete, ki so predmet te pravde. Tam je toženka zahtevala uporabnino za nepremičnino, tu pa v pobot ugovarja uporabnino za določene premičnine. Za sklep, da je dobila uporabnino za opremljeno hišo, ni dejanske podlage.

21. Zato je nesklepčen tudi ugovor, da do uporabnine premičnin toženka ni upravičena (vsaj) od trenutka prodaje nepremičnine.

22. Tudi siceršnje tožnikovo imlicite zavzemanje za nižjo uporabnino po toženkinem pobotnem ugovoru je neutemeljeno. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o obsegu skupnih premičnin, ki so ostale v hiši in jih je (lahko) uporabljal tožnik, kar je toženki s silo preprečil (preprečeval); četudi bi bili razlogi za oceno delno netočni (češ da toženec nečesa ni prerekal, pa v resnici je), to glede na sorazmerno majhen znesek nasprotno ugotovljene terjatve ne bi privedlo do drugačnega zaključka (ergo gre kvečjemu za relativno kršitev, takšno, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve).

23. Očitek neupoštevanja oz. neobrazloženosti tožnikovega ugovora zastaranja tudi ni utemeljen. Ne drži, kar pravi tožnik v pritožbi, da je toženka pobotni ugovor podala 29. 9. 2013, saj drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da je to storila s svojo vlogo 9. 12. 2011. V 16. točki obrazložitve svoje sodbe sodišče prve stopnje pravilno razlaga, da je njena terjatev po določbi 346. čl. OZ pred decembrom 2006 zato zastarala.

24. Tožnik se neutemeljeno zoperstavlja posebej tudi odločitvi o stroških. Odločitev, da krijeta vsak svoje je pravilna in ustrezno oprta na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP. Zavzemanje za posebno vrednotenje uspeha s temeljem zahtevka ni upravičeno, saj ne drži, da bi bil večji del postopka potreben zaradi ugotavljanja slednjega, poleg tega pa je bil tožnikov končni uspeh pod polovičen (okoli 38 %), četudi zaradi delno uspešnega pobotnega ugovora. Ker sta imela oba pooblaščenega odvetnika, je obseg njunih stroškov primerljiv, odločitev prvostopenjskega sodišča pa, kot rečeno, pravilna in zakonita.

Sklepno

25. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške vsak svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), tožnik pa še svojega nepotrebnega odgovora na toženkino pritožbo (155. čl. ZPP).

Op. št. (1): V tem delu prvostopenjsko sodišče sicer napačno povzema stališče pritožbenega sodišča, izraženo v tej zadevi v prvem pritožbenem postopku. Nikjer ni navedeno (da je stališče višjega sodišča), da je tožnik s predlogom za delitev premičnin podal zahtevo za njihovo souporabo, zato je navajanje pod tč. 11 na 6. str. spodaj sodišča prve stopnje napačno. Pač pa je pritožbeno sodišče prepričano, da glede na to, da so bili predmeti odvzeti s silo, ni bilo treba, da se jih zahteva nazaj, da se ogne očitku „sprijaznjenosti“ (privolitve v prikrajšanje), saj česa takega po načinu odvzema ne bi bilo razumno pričakovati.