Jedro

Do lastninjenja stavbnih zemljišč so se pravice na funkcionalnih zemljiščih prenašale skupaj s pravico na stavbi. Pri tem ni pomembno, ali je bilo funkcionalno zemljišče določeno in odmerjeno. Ker vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, je treba ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL imel pravico uporabe na tem zemljišču.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se ugodi in se III. točka izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbama obeh pravdnih strank zoper sklep se ugodi in se sklep razveljavi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da sta tožnika, vsak do ½ nerazdelno, solastnika novonastalih parc. št. 444/32 v izmeri 54 m2 in št. 444/33 v izmeri 131 m2, obe k.o. X kot je razvidno iz tehničnega poročila – parcelacije ter elaborata, ki je sestavni del sodbe. Toženi stranki je naložena obveznost izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri novonastalih parcelah vknjižila lastninska pravica v korist tožnikov, ker bo sicer zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila sodba (II. točka izreka). V preostalem delu je tožba zavržena (III. točka izreka).

2.Z izpodbijanim sklepom je odločeno o pravdnih stroških.

3.Zoper obe odločbi – sodbo in sklep – se pritožujeta obe pravdni stranki.

4.V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka nasprotuje zavrženju tožbe (III. točki izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe v tem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da je sodišče neutemeljeno odreklo sojenje o zahtevku, da so parc. št. 444/23, 444/25 in 444/30, vse k.o. X skupna lastnina vsakokratnega lastnika vrstnih hiš. Trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se v sodbi ne navaja pravna podlaga za zavrženje tožbe. Razloge sodbe, s katerimi je argumentiran ta del odločitve, označuje za nejasne. Sklicuje se na 2. odstavek 19. čl. ZPP in navaja, da se okrožno sodišče za zadeve iz okrajne pristojnosti lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno le do razpisa glavne obravnave. Meni, da razlogov za tak ukrep razpravljajočega sodišča ni, ker okrožno sodišče lahko odloča o zadevi iz pristojnosti okrajnega sodišča. Če pa bi razlogi bili, bi morala biti zadeva odstopljena v delo drugemu sodišču, ne pa tožba zavržena. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo 100. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). S tem določilom je skupnim lastnikom zagotovljeno varstvo lastninske pravice na celi stvari, ne le pred neupravičenimi posegi (negatorna tožba), temveč tudi glede drugih oblik varstva lastninske pravice. Sklicuje se na sodno prakso in ugotavlja, da skupno funkcionalno zemljišče znotraj naselja vrstnih hiš (toplotna postaja, dovozi, parkirišča, prostor za odlaganje smeti, za drogove in zastave, zelenica) pripada vrstnim hišam. To je bilo določeno že z akti v času izgradnje, sicer pa gre za neprerekano dejstvo. Opozarja, da je Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) začel veljati šele v teku tega postopka, razen tega ta zakon le dopolnjuje varstvo in ne izključuje pravnega varstva solastnika ali skupnega lastnika po splošnih stvarnopravnih določilih.

5.V pritožbi zoper sodbo tožena stranka nasprotuje ugodilnemu delu sodbe (II. točki izreka). Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v tem delu zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnika nista upravičena do več zemljišča, kot sta ga kupila s prodajno pogodbo. Nikoli nista bila dobroverna uporabnika zemljišča, katerega lastnik je tožena stranka. Tožena stranka je tožeči stranki dovolila uporabo zemljišča pred in za hišo, skupaj s potjo, parkiriščem in prostorom za smeti. Tožnika sta bila torej prekarista, saj sta izvajala posest s soglasjem tožene stranke. Opozarja, da so tekla pogajanja za nakup tega zemljišča. Soglaša, da sta tožnika odkupila funkcionalno zemljišče v obsegu, ki zagotavlja redno rabo hiše; ne soglaša pa, da vrstna hiša brez posebnega parkirnega prostora, prostora za smetnjake in zastave ne more funkcionirati. Meni, da je prisojena površina nesorazmerna glede na dejansko odkupljeno površino in opozarja na izvedenkino ugotovitev o ustreznosti obstoječega razmerja med pozidano in nepozidano površino. Opozarja na načelo sorazmernosti in enakosti pred zakonom. Opozarja, da tožnikoma, ki sta vrstno hišo kupila po t.i. „Jazbinškovem zakonu“ pripada več, kot sta dejansko kupila. Kupci, ki niso kupovali po tem zakonu, ne morejo pridobiti tolikšne površine. Meni, da je treba upoštevati različnost pravnih položajev in zagotavljati enakost pred zakonom ter sorazmernost pri odločanju o pravicah.

6.Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Opozarja, da odločitev ne temelji na priposestvovanju. Pritrjuje ugotovitvam sodišča o obsegu funkcionalnega zemljišča in opozarja, da so nerelevantne pritožbene navedbe v zvezi s prostorom za smetnjake, zastave, parkirišča, ker ta zemljišča niso predmet izpodbijane odločitve. Trdi, da so bili v času odkupa vrstne hiše (1993) enaki pogoji za vse vrste nakupov nepremičnin. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7.V pritožbah zoper sklep pravdni stranki predlagata spremembo odločitve. Tožeča stranka meni, da bi ji morali biti priznani tudi priglašeni stroški sodne takse za sodbo; kljub temu, da v času odločanja še niso bili plačani. Tožena stranka ne soglaša s po sodišču prve stopnje ugotovljenim uspehom strank v postopku.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.Ker odločitve o utemeljenosti zahtevka za zemljišče, sedaj označenega s parc. št. 444/32 in 444/33, obe k.o. X sodišče prve stopnje ni utemeljilo s priposestvovanjem, so pritožbeni razlogi, ki se tičejo teka priposestvovalne dobe in dobrovernosti, nerelevantni. Tudi s priznanjem tožene stranke sodišče prve stopnje zahtevka ne utemeljuje. Niti dejstvo, da sta tožnika sporno zemljišče uporabljala, niti dejstvo, da jima je tožena stranka to dovoljevala, nista za odločitev pravno pomembni dejstvi.

10.Zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bosta tožnika lahko izposlovala vknjižbo lastnine pravice na zemljišču, ki je označeno s parc. št. 444/32 in 444/33, oba k.o. X je utemeljen, ker je bilo tudi to zemljišče predmet prodaje s prodajno pogodbo z dne 19.5.1993 (dokaz A14 in A26). Kljub temu, da se to zemljišče v pogodbi (zavezovalnem poslu) ne omenja, je bilo predmet pogodbenega prenosa. Na podlagi tega zavezovalnega pravnega posla sta tožnika upravičena zahtevati vknjižbo na parc. št. 444/32 in 444/33, obe k.o. X. ker gre za funkcionalno zemljišče k stavbi, ki je bila kupljena. V času sklepanja pogodbe (1993) veljavna zakonodaja (1) je določala, da se skupaj s stavbo prenaša pravica uporabe funkcionalnega zemljišča, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Do prenosa pravice uporabe je prišlo, ne glede na to, ali je pogodba določilo o prenosu pravice uporabe na zemljišču vsebovala in ne glede na to, ali se je sprememba imetnika pravice uporabe tega zemljišča zabeležila v zemljiški knjigi. Prenos imetnika pravice uporabe ni bil pogojen z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi določitev in geodetska odmerjenost funkcionalnega zemljišča nista bila pogoj za njegov prenos. Ugotovitev, da je zemljišče, ki je sedaj označeno s parc. št. 444/32 in 444/33, obe k.o. X funkcionalno zemljišče k stavbi, ki je bila kupljena s pogodbo z dne 19.5.1993, torej utemeljuje zaključek, da je bilo tudi to zemljišče predmet pogodbenega prenosa (prodaje). V času uveljavitve Zakona o lastninjenju zemljišč v družbeni lastnini (Ur. list RS št. 44/1997), ki je pravico uporabe pretvoril v lastninsko pravico, sta bila torej tožnika imetnika pravice uporabe na zemljišču, sedaj označenem s parc. št. 444/32 in 444/33, obe ko. X. S tem zakonom se je pravica uporabe pretvorila v lastninsko pravico, zato tožnika utemeljeno postavljata ugotovitveni zahtevek (da sta lastnika). Ker je bilo zemljišče pridobljeno na pravnoposloven način, je utemeljen tudi zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine.

11.Obsegu funkcionalnega zemljišča tožena stranka ugovarja z oporekanjem, da vrstna hiša brez posebnega parkirnega prostora, prostora za smetnjake in zastave ne more funkcionirati. Ta očitek je nerelevanten, ker je tožba glede zemljišča, na katerem so posebni parkirni prostori, prostor za smetnjake in zastave, zavržena. Pritožba sodišču pripisuje ugotovitev, ki je sodba ne vsebuje.

12.Obsegu funkcionalnega zemljišča pritožba ugovarja tudi s trditvijo, da je prisojena površina nesorazmerna z dejansko odkupljeno površino. Pritožbena trditev je zavajajoča, kajti predmet nakupa (prodaje) je bilo vse zemljišče – tisto, glede katerega sta tožnika že vpisana kot lastnika, kot tisto, glede katerega je s sodbo ugotovljeno, da je bilo (tudi) funkcionalno zemljišče. Razmerje med pozidano in nepozidano površino, o katerem govori pritožba, je izvedenki služilo za pomoč oz. izhodišče pri ugotavljanju obsega zemljišča, ki je potrebno za uporabo stavbe.

13.Zahtevo po zagotavljanju enakosti pred zakonom pritožnica utemeljuje s trditvijo, da sta tožnika z nakupom v postopku lastninjenja (po določilih Stanovanjskega zakona; Ur. list RS 18/91 s spremembami) pridobila več zemljišča, kot kupci izven postopka lastninjenja. Meni, da sta tožnika privilegirana glede na druge, ki so v istem obdobju kupovali stavbe. Očitek ni utemeljen, ker so v opombi citirana zakonska določila (o prenosu funkcionalnega zemljišča skupaj s stavbo) veljala za vse pogodbene prenose lastninske pravice na stavbah.

14.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo

15.Pritožba je utemeljena.

16.Pritožba utemeljeno opozarja, da odločitve iz III. točke izreka ni mogoče preizkusiti. Iz 9. točke obrazložitve je razbrati, da sodišče tožnikoma odreka aktivno legitimacijo za uveljavljanje lastninske pravice na parc. št. 444/23, 444/25 in 444/30, vse k.o. X kar bi terjalo zavrnitev zahtevka. Tožba pa je zavržena zaradi stvarne nepristojnosti razpravljajočega – okrožnega – sodišča. Pritožbena interpretacija 2. odstavka 19. čl., 21. čl. in 23. čl. ZPP je pravilna. Tožnika zahtevata varstvo pravic iz civilnega razmerja, zato je razpravljajoče sodišče o zahtevku dolžno odločiti (1. čl. ZPP). ZVEtL zgolj dopolnjuje obstoječo ureditev in ne posega v varstvo lastninske pravice po splošnih stvarnopravnih pravilih.

17.Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da 100. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) solastniku in skupnemu lastniku ne omogoča le varstva pravice pred neupravičenimi posegi (negatorna tožba), ampak tudi druge oblike varstva lastninske pravice. V odločbi II Ips 71/2011 z dne 6.6.2011 se je Vrhovno sodišče izreklo, da tako interpretacijo zakonskega določila utemeljujejo jezikovna in sistemska razlaga ter razlaga po namenu. Navedlo je še druge argumente za stališče, da skupni lastnik svojo stvarno pravico lahko s tožbo varuje sam, neodvisno od drugih skupnih lastnikov, da torej nujnega sosporništva na aktivni strani ni. Enako velja za solastnika.

18.Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (100. čl. SPZ) je dejansko stanje glede nepremičnin parc. št. 444/23, 444/25, 444/26, 444/27, 444/28, 444/29 in 444/30, vse k.o. X ostalo neugotovljeno. Ker gre za cel sklop pravno odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče, v izogib kršitvi pravice do pritožbe, prvostopenjske odločitve ne spreminja, ampak je III. točka izreka razveljavljena (355. čl. ZPP); posledično je razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka, vsebovana v sklepu z dne 13.3.2013 (3. točka 365. čl. ZPP). O stroških postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku.

O pritožbah obeh pravdnih strank zoper sklep

19.Pritožbi sta utemeljeni.

20.Odločitev o stroških postopka je preuranjena, ker zaradi delne razveljavitve sodbe uspeh strank v postopku še ni znan. Kriterij za odločanje o stroških postopka je uspeh strank v postopku (154. čl. ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi 3. in 4. odstavka 165. čl. ZPP.

(1) 12. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 6/1980), 7. čl. Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS 19/1976 in 42/1986); določitev funkcionalnega zemljišča je Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS 18/84 s spremembami) predvidel v 3. odstavku 46. čl.; v času sklepanja pogodbe je bila vsebina pravnega pojma „funkcionalno zemljišče“ opredeljena z 9. čl. Stanovanjskega zakona (Ur. list RS 18/91 s spremembami).