Jedro

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu predlagateljev delno ugodilo in nasprotnemu udeležencu naložilo, da predlagateljem v roku 24 ur po prejemu sklepa za dobo šest mesecev prepusti stanovanje v izključno uporabo in se mu v tem času ne približa na razdalji do 100 metrov. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da ne gre za enkraten dogodek ali posamične dogodke nasilja v družini, temveč gre za stanje, ki traja dalj časa. Ne gre za običajne prepire med partnerjema z besedami, ki so običajne v njuni kulturi. Gre za nasilje v družini, ki se je očitno stopnjevalo. Ob tehtanju, ali je glede na opisano situacijo potrebno ukrepanje, ki ga je za zaščito žrtev nasilja v družini izreklo sodišče prve stopnje, ali pa je kljub temu treba varovati ustavno varovane pravice nasprotnega udeleženca, je odgovor brez dvoma, da je ukrepanje potrebno, poseg v ustavno varovane pravice nasprotnega udeleženca pa dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., II., IV. in VI. točki) potrdi.

II. Nasprotni udeleženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu predlagateljev delno ugodilo in nasprotnemu udeležencu naložilo, da predlagateljem v roku 24 ur po prejemu sklepa za dobo šest mesecev prepusti stanovanje v izključno uporabo in se mu v tem času ne približa na razdalji do 100 metrov, za primer kršitve pa mu je izreklo kazen v višini 500 EUR (I., II. in IV. točka izreka). V preostalem delu je predlog zavrnilo (III. točka izreka). Naložilo mu je tudi, da povrne stroške predlagateljev v višini 514,08 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in VI. točko se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil nasprotni udeleženec. Meni, da je sklep protisloven in nezadostno obrazložen, strinja se, da je nasilje nedopustno, prepričan pa je, da si predlagateljica le rešuje stanovanjski problem, zanika nasilje in očita sodišču prve stopnje, da je slepo sledilo otrokovim obtožbam in dejanskega stanja ni zadostno raziskalo. Če bi bila predmetna dejanja dokazana, pa niso, ukrep ni sorazmeren. Sodišče tudi ne bi smelo graditi zaključkov o odnosu nasprotnega udeleženca do otrok in predlagateljice izven obdobja, ki ga lahko obravnava. Poleg tega ni jasno, kakšna je vzročna zveza med nekonkretiziranim nasiljem in neobiskovanjem vrtca. Meni, da sta za slednje kriva oba s predlagateljico. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za predlagatelje.

3. Na vročeno pritožbo so predlagatelji odgovorili, predlagajo njeno zavrnitev, pritožbenih stroškov pa ne priglašajo. Menijo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zanikajo, da si predlagateljica le rešuje stanovanjski problem in tudi, da imata predlagateljica in nasprotni udeleženec po odhodu predlagateljev iz stanovanja normalno komunikacijo. Poudarjajo, da predlagateljica neprimernih besed v komunikaciji z nasprotnim udeležencem ni uporabljala. Nasprotni udeleženec otrok že več mesecev ni videl, stanovanje pa je 8. 7. 2022 v zelo slabem stanju predal predlagateljici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP1, ki se na podlagi 42. člena ZNP-12 smiselno uporablja v nepravdnem postopku3, sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev sodišče druge stopnje v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

6. Izpodbijani sklep vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar v celoti omogoča njegov preizkus. To velja tudi za odločitev v zvezi s prepovedjo približevanja nasprotnega udeleženca stanovanju na razdalji do 100 metrov. Razlogi za odločitev so jasno in prepričljivo navedeni v 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in jim ni kaj dodati, zato se pritožbeno sodišče nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Nasprotni udeleženec tudi zmotno meni, da je predlog, s katerim so predlagatelji skušali doseči, da se jim ne približuje, zavrnjen, saj mu je prepoved približevanja izrečena, a na manjši razdalji od predlagane. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče ni izreklo prepovedi približevanja, ker za to ni našlo dovolj podlag.

7. Ne drži tudi, da je sodišče zaključilo, da predlagatelji posebnega varstva ne potrebujejo, saj so se pred več kot šestimi meseci odselili, predlagateljica in nasprotni udeleženec pa imata v tem času povsem normalno komunikacijo, nasprotni udeleženec pa tudi normalne stike z otrokoma. Prav nasprotno. Sodišče je med zaslišanjem predlagateljice zaznalo, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca boji predvsem v smeri, kaj bi lahko naredil otrokoma. Tudi na centru za socialno delo (CSD) je decembra 2021 povedala, da se nasprotnega udeleženca boji. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da ne gre za enkraten dogodek ali posamične dogodke nasilja v družini, temveč gre za stanje, ki traja dalj časa. Ne gre za običajne prepire med partnerjema z besedami, ki so običajne v njuni kulturi. Gre za nasilje v družini, ki se je očitno stopnjevalo. Nasprotni udeleženec je bil do predlagateljice in starejšega mladoletnega sina A. (roj. ... 2012), ki je otrok s posebnimi potrebami, psihično nasilen, zmerjal ju je z neprimernimi besedami (pička ti materina, đubre pokvareno, debilčina, ..., predlagateljico med drugim tudi, da ji jebe mater pokvarjeno in jo zmerjal, da je lena), se drl na otroka in preklinjal, pri tem pa je bil prisoten tudi mlajši mladoletni sin B. (roj. ... 2016). Verjelo je predlagateljici, da je nasprotni udeleženec tudi tiščal blazino sinu A. čez obraz. Ni pa sprejelo trditve nasprotnega udeleženca, da se predlagateljica z vsemi krega, saj se je izkazalo, da je bil predlagateljičin oče tisti, ki je bil do predlagateljice žaljiv, ko jo je odslovil iz stanovanja. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da imata nasprotni udeleženec in predlagateljica v zadnjem obdobju normalno komunikacijo in tudi ne, da stiki med nasprotnim udeležencem in otrokoma normalno potekajo in ni potrebe, da bi jih sodišče prepovedalo. Glede na opisano ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje (utemeljeno) zaključilo, da je predlagatelje treba zaščiti in izreklo izpodbijana ukrepa.

8. Nasprotni udeleženec tudi neutemeljeno vztraja, da si predlagateljica le rešuje stanovanjski problem, saj z njim noče živeti, postopka za razvezo zakonske zveze in za ureditev stikov pa ni vložila. Predlagateljica in nasprotni udeleženec nista poročena in je zato logično, da predlagateljica zahteve za razvezo ni vložila, glede na stanje v družini pa je tudi razumljivo, da ni vložila predloga za ureditev stikov. Stanovanjski problem bosta morala predlagateljica in nasprotni udeleženec zase in za oba otroka rešiti sama, predmetni ukrep pa je začasne narave in jima tega problema ne bo rešil (in temu tudi ni namenjen). Ker sta starša otrokoma dolžna nuditi stabilne stanovanjske razmere, pa sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pričakuje, da bosta to realizirala v času trajanja ukrepa. Nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev, da bi predlagateljica namesto predmetnega postopka lahko sprožila postopek za delitev solastnine, saj postopek delitve solastnine ni namenjen preprečevanju nasilja v družini in tudi nima enakih učinkov, pri tem pa nasprotni udeleženec tudi povsem spregleda, da sta predlagatelja poleg predlagateljice tudi otroka.

9. Ne drži, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno pravico nasprotnega udeleženca iz 33. (pravico do zasebne lastnine in dedovanja) in 54. člena (pravice in dolžnosti staršev) URS4, ker sklep temelji na nižjem dokaznem standardu in ni ustrezno obrazložen, da bi ga bilo mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje je povsem zadostno in prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame predlagateljici, da je nasprotni udeleženec izvajal psihično nasilje. Zadostno in prepričljivo je tudi obrazložilo zaključek, da je nasprotni udeleženec tiščal blazino A. na obraz. O vsem tem se ni prepričalo le na podlagi navedb in izpovedi predlagateljice, temveč tudi na podlagi listinskih dokazov (točka 15 obrazložitve). Tudi otroku se ni enostavno verjelo, kot trdi pritožnik. Z A. je bil 7. januarja 2022 opravljen razgovor s strani strokovnjakov in sicer je CSD, Enota ... razgovor z njim opravil v Centru, v prisotnosti šolske psihologinje in njegove razredničarke. A. je v razgovoru potrdil, da je bil nasprotni udeleženec do njega nasilen na način, da mu je tiščal blazino na glavo. Nadalje tudi ni verjetna trditev nasprotnega udeleženca, da kletvic ob prisotnosti otroka ne uporablja pogosto, kot to skuša prikazati v pritožbi. Če se A. počuti napadenega, namreč pogleda stran in reče „pejt u pičku materinu“, razredničarki pa je povedal, da te besede uporablja nasprotni udeleženec. Vse to pa brez dvoma zadostujejo za sklep, da gre za nasilna ravnanja.

10. Zmotno je tudi prepričanje nasprotnega udeleženca, da takšna dejanja ne opravičujejo posega v njegove ustavno zavarovane pravice. Nasprotni udeleženec priznava, da sta se s predlagateljico prepirala in zmerjala, vendar ni le on uporabljal kletvic in vztraja, da imata z otrokom normalen odnos, otrok tudi rad hodi k njemu na stik. Kot že rečeno, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi otroka k nasprotnemu udeležencu hodila na stike in tudi ne, da ima nasprotni udeleženec z otrokom normalen odnos. Nasprotno. Na podlagi zapisa prvega multidisciplinarnega tima je sodišče ugotovilo, da je A. strokovnim delavkam CSD pritrdil, da se očeta boji. Ugotovljeno je bilo tudi, da otrok ponotranja vulgarizme in neustrezno komunikacijo, s katero je naslovljen s strani očeta in jo tudi uporablja v stanju vznemirjenosti/frustracije proti odraslim in proti mlajšemu bratu. Ocenili so, da je otrok visoko ogrožen, v kolikor bi bil sam v neposrednem stiku z očetom. Poleg tega je podana srednja stopnja ogroženosti, ki se kaže kot posledica nasilja v otrokovem vedenju. Tega ni zaznala le predlagateljica, temveč so to zaznali tudi v šoli. Zaradi že izraženih posledic nasilja je tim sklenil, da je treba otroka napotiti v psihološko obravnavo. Vključiti ga je treba tudi v šolo zdravega odraščanja v Zdravilišču C. Zdravstveni dom ..., Razvojna ambulanta, je na CSD tudi naslovil zahtevo, da CSD preveri, zakaj se ob sumu nasilja v družini z domačega stanovanja ne umakne oče otrok, ampak šibkejši člen, to sta mladoletna otroka. Pri tem je poudarjeno, da otroka za ugoden razvoj in okrevanje po izpostavljenem nasilju v družini rabita stalno, predvidljivo in varno domače okolje. Nasprotni udeleženec se tako ne zaveda, da je določena škoda zaradi njegovih ravnanj že storjena. Nekritičen je do svojih ravnanj, dušenje z blazino pa skuša prikazati kot igro, ki pa je otrok vsekakor ni tako razumel in doživel. Ker je ob nasilnih dogodkih navzoč tudi mlajši B., pa je žrtev nasilja brez dvoma tudi on (drugi odstavek 4. člena ZPND). Zato mati oba otroka že vodi na družinske terapije k psihologinji. Ob tehtanju, ali je glede na opisano situacijo potrebno ukrepanje, ki ga je za zaščito žrtev nasilja v družini izreklo sodišče prve stopnje, ali pa je kljub temu treba varovati ustavno varovane pravice nasprotnega udeleženca, je odgovor brez dvoma, da je ukrepanje potrebno, poseg v ustavno varovane pravice nasprotnega udeleženca pa dopusten.

11. Res je, da je za odločanje relevantno obdobje šest mesecev, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, pri tem pa se je v ugotovitve dodatno (upravičeno) prepričalo tudi na podlagi preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca, ki kažejo na vzorec njegovega ravnanja, vključno z njegovim (nesprejemljivim) pojasnilom, zakaj B. štiri mesece ni hodil v vrtec. Sodišče prve stopnje se ob tem upravičeno sprašuje, kakšno varstvo je nasprotni udeleženec B. lahko nudil, če ga zaradi preutrujenosti ni mogel odpeljati v 5 minut oddaljen vrtec in ga je imel raje doma. Glede na to in dejstvo, da predlagateljica B. v vrtec ni mogla odpeljati, saj je bila že na delu, pa tudi ni moč pritrditi nasprotnemu udeležencu, da sta za neobiskovanje vrtca kriva oba.

12. Nasprotni udeleženec v pritožbi uvodoma navaja, da izpodbija tudi IV. in VI. točko izreka, vendar v nadaljevanju razlogov za to ne navede. Pritožba je zato v tem delu pavšalna in posledično neutemeljena.

13. Tako se pokaže, da nobeden od zatrjevanih pritožbenih razlogov ni podan. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na osmem odstavku 22.a člena ZPND, ki določa, da sodišče o stroških odloča po prostem preudarku. V okviru tega je upoštevan neuspeh nasprotnega udeleženca s pritožbo, ki zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, številka 16/2019. 3 V skladu s prvim odstavkom 22.a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, Uradni list RS, številka 16/08, s kasnejšimi spremembami) se za postopek odločanja sodišča o ukrepih po tem zakonu uporabljajo določbe, ki urejajo nepravdni postopek. 4 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, številka 33/91I, s kasnejšimi spremembami.